Sukišvili. Neprecenljiva gruzijska atrakcija!

Sukišvili - gruzijski plesni ponos. (foto: arhiv skupine)

Recenzija nastopa Gruzijskega nacionalnega baleta v Cankarjevem domu 15. in 16. aprila!

Ko sem po spletnih omrežjih zagledala fotografije Gruzijskega nacionalnega baleta Sukišvili, so me kar preplavili mravljinci pričakovanja. To pa moram videti, sem v istem trenutku pomislila. Enostavno OBOŽUJEM nacionalne baletne ansamble vseh narodov bivše Sovjetske zveze, saj so njihovi umetniki šolani v odličnih plesnih šolah, kjer se poleg zahtevnih folklornih elementov svojega naroda, učijo tudi klasičnega baleta po ruski metodiki. To pomeni, da vsi plesalci njihovih profesionalnih nacionalnih plesnih ansamblov v svoji osnovi predstavljajo baletne plesalce, ki so svoje znanje nadgradili še v narodnem plesu, kar v povezavi (vsaj zame) predstavlja nepremagljivo kombinacijo. Pri gruzijskem ansamblu, ki smo ga lahko občudovali 15. in 16. aprila v Cankarjevem domu, je to razvidno že iz imena njihove mednarodno uveljavljene skupine, ki se predstavlja kot balet in ne folklorni ansambel.

Tako sem se v ponedeljek, 15. aprila odpravila v Cankarjev dom polna tihega navdušenja, saj so me tisti isti mravljinci preplavi vsakič, ko sem pomislila, na kakšen dogodek se odpravljam. Dvorana je bila seveda nabito polna. Kot sem slišala iz razgovorov okrog mene (prisluškujem, da veste, hehe), si je več ljudi skupino Sukišvili že ogledalo ob njenih prejšnjih obiskih Slovenije in iz njihovih komentarjev sem razbrala, da se ukvarjajo s podobnimi mravljinci pričakovanja, kot jaz. Žal mi je hostesa ob mojem vprašanju: ‘Lahko prosim, dobim program,’ skomignila z rameni in odgovorila, da progama za to predstavo ni, kar me je razočaralo, saj mi je veliko lepše slediti predstavi, če imam pred seboj vrstni red s kratkim opisom osnovnih podatkov posamezne točke. Pa tudi glede na ceno vstopnic, ki so se gibale od 24 do 62 eur, mislim, da bi si organizator, Art partner d.o.o., lahko privoščil nek enostaven programski list. No, ja, smo preživeli tudi brez.

Informacij o Gruzijskem baletu Sukišvili torej nisem dobila v živo, mi je pa striček Google postregel z podatki v zvezi s to internacionalno prepoznavno skupino. To sta leta 1945 ustanovila Iliko Sukhishvili in Nino Ramishvili pod prvotnim imenom Gruzijska državna plesna skupina. Nino in Iliko sta bila kot neločljiva partnerja (tako na odru kot v življenju), odločena uresničiti svoje sanje skozi skupno življenjsko pot. Tako sta ustvarila prvi gruzijski profesionalni plesni ansambel v zgodovini, ki si lahko upravičeno lasti zasluge, da so se gruzijski narodni plesi in glasba razvijali ter postali znani po vsem svetu . Poleg tega sta Iliko in Nino zaslužna tudi za vzgajanje novih generacij plesalcev, ki so postopoma prevzemali njuno poslanstvo in uspešno vodili, oziroma vodijo ansambel vse do danes.

Iliko Sukhishvili (1907-1985) je predstavljal izredno nadarjenega baletnega mojstra in plesalca, ki je ga je ples zasvojil že v zgodnjem otroštvu. V svoji karieri je bil znan po svoji temperamentnosti, saj je ples kar gorel v njem. Po zaključenem študiju (1923-26) je leta 1927 začel plesati v Državni operi in baletu v Tbilisiju, leta 1928 je prejel prvo nagrado in zlato medaljo ter postal vodilni baletni solist. Leta 1935 je osvojil prvo mesto na svetovnem festivalu ljudskih plesov v Londonu, kjer mu je zlato medaljo podelila kar sama kraljica Mary. V letih 1935-37 se je odločil študirati management showbiznisa na Državnem inštitutu za gledališče in umetnost v Moskvi, saj je bil poln idej, med katerimi pa je bila najpomembnejša želja po ustanovitvi Georgian State Dance Company. Svoj drugačen pogled na balet, ki ga je Iliko spojil z gruzijsko tradicionalno ljudsko umetnostjo in modernizmom, je želel pokazati ljudem širom sveta, kar mu je kasneje tudi uspelo.

Nino Sukišvili z eno od plesalk

Nino Ramishvili (1910-2000) je začela plesati pri desetih letih v zasebnem baletnem studiu Marie Perini v Tbilisiju. Izšolala se je kot klasična plesalka in se pridružila Tbilisijskemu državnemu opernemu in baletnemu gledališču. Od leta 1927 je nastopal kot prva solistka v Labodjem jezeru, Don Kihotu in mnogih drugih prestavah klasičnega repertoarja. V tem času je spoznala svojega bodočega moža Ilika Sukhishvilija, s katerim sta delala skupaj v opernem gledališču in organizirala številne popularne plesne koncerte izven tega. Postala sta prepoznavna kot plesni tandem, leta 1945 pa so se jima uresničile sanje, ko sta skupaj ustanovila The Georgian Dance Company, kjer je Nino delovala kot solistka, plesna učiteljica in baletna mojstrica hkrati in tako postala je glavna koreografinja in matriarh Gruzijskega nacionalnega baleta.

Od same ustanovitve Gruzijski nacionalni balet Sukišvili navdušuje gledalce po vsem svetu, o čemer govori več kot petsto gostovanj in več kot deset tisoč predstav, ki si jih je ogledalo več kot petdeset milijonov gledalcev. Ansambel Sukišvili je nastopal tako rekoč na večini najpomembnejših odrih sveta, od londonske Kraljeve Albertove dvorane do newyorške Metropolitanske opere. V milanski Scali so zaradi navdušenega občinstva zaveso dvignili kar 14-krat in tako presegli rekord Enrica Carusa, kjer se je zavesa odprla 11-krat. V ZDA pa je bil njihov plesni program večkrat izbran za najboljšo predstavo na Broadwayu. Za ta izjemni uspeh je v prvi vrsti zaslužna družina Sukišvili, ki že tri generacije vodi Gruzijski nacionalni balet. Danes sta na čelu skupine vnuka ustanoviteljev, glavna direktorica in kostumografinja Nino Sukišvili ter umetniški direktor in koreograf Iliko Sukišvili mlajši.

Gruzija je skozi svojo zgodovino morala preživeti številne invazije, zatiranja in hladno vojno, dokler ni 9. aprila 1991, tik pred razpadom Sovjetske zveze, vrhovni svet Gruzije po referendumu 31. marca 1991 razglasil njeno neodvisnost. Prav ta konstantna borba za lastno domovino in obstoj gruzijskega naroda v preteklosti je razlog za številne bojne elemente, katere (predvsem) moški del ansambla često izvaja v svojih koreografijah. Na spletni strani Cankarjevega doma takole opisujejo Gruzijski nacionalni balet: ‘Sukišvili je osupljiv plesni biser, ki tradicionalno folklorno dediščino združuje z akrobatsko eleganco in sodobno plesno tehniko, da bi ustvarili vznemirljive in spektakularne uprizoritve. Moški s temperamentom in odločnostjo, kar prikazuje njihovo tako bojevito kot plemenito naravo, ter ženske z očarljivostjo in lepoto, vas bodo zagotovo navdušili. Boji z meči in drugimi elementi, ki prikazujejo bojevniške akrobacije, imajo pomembno mesto v uprizoritvah gruzijskega nacionalnega baleta Sukišvili. Ti elementi so del tradicionalnega gruzijskega plesnega repertoarja ter odražajo zgodovino vojskovanja in bojevniško kulturo države. Plesalci pogosto nastopajo z meči, ščiti in drugim orožjem, njihovi gibi pa so visoko koreografirani, da pokažejo svojo spretnost, okretnost in moč. Uporaba mečev in drugega orožja v gruzijskem plesu ni namenjena poveličevanju nasilja, temveč počastitvi bogate kulturne dediščine države in poguma njenih ljudi. Plesi pogosto pripovedujejo zgodbe o junaštvu in bojih, uporaba orožja pa pripomore k dramatičnosti in intenzivnosti predstav. Akrobatski elementi v gruzijskem plesu odražajo tudi fizične zahteve vojaškega urjenja ter potrebo, da so bojevniki okretni in hitri na nogah. Plesalci izvajajo obrate, skoke in druge akrobatske podvige, pogosto z veliko hitrostjo in natančnostjo, da pokažejo svojo spretnost in telesno vzdržljivost.’

Vse, kar je zapisano absolutno drži in vse to smo si lahko v vsej veličini ogledali na odru Cankarjevega doma. Ko se je dvignila zavesa ob začetku predstave v prepolni Gallusovi dvorani, smo zagledali v ozadju odra v vrsto postavljeni manjši orkester, sestavljen iz moških glasbenikov. Inštrumenti, ki so jih uporabljali so bili: afriški bobni, harmonika, električna bas kitara, pa še trobila, pihala in brenkala, ki niso predstavljali naših klasičnih inštrumentov, zato jih ne morem, oziroma ne znam konkretno poimenovati, so pa mojim ušesom pričarali prečudovito izvedeno glasbo in vzhodnjaško-orientalni prizvok. Vse pohvale gruzijskim glasbenikom, ki so skozi celotno predstavo neprekinjeno izvajali temperamentno glasbo, saj ta predstavlja osnovo za ples, občutja in izraz izvajalcev in (verjamem) tudi inspiracijo koreografom za postavitev plesnih točk. V drugem delu so nas glasbeniki razveselili s solo točko, ob čemer so plesalci verjetno lovili zrak in preoblačili kostume. Vsak glasbenik je imel priložnost pokazati virtuoznost na svojem inštrumentu v solistični sekvenci. In prav vsak od njih nas je v publiki popolnoma prevzel in navdušil. Moj poklon cenjenim gruzijskim glasbenikom!

Po nekaj taktih so na sceno začeli prihajati moški plesalci z energičnimi koraki. Njihova pokončna drža je že sama po sebi govorila o ponosu gruzijskega naroda, s katerim so si utrli pot skozi zgodovino, njihove napete mišice pa so izžarevale pripravljenost, da se poženejo v dvourni plesni spektakel in nas odpeljejo v neprehodno gorovje in planote Južnega Kavkaza. Oblačila plesalcev in plesalk, ki so se jim kmalu pridružile na odru, so sijala v rdeče črni kombinaciji in poudarjala borbene plesne elemente, ki se vrstili med moškimi plesalci in žensko podporo skozi vzpodbudno ploskanje ob tem. Že po prvem plesu se je občinstvo odzvalo z burnim aplavzom, vendar se je ta stopnjeval skozi vso predstavo, saj je energija celotnega ansambla iz minute v minuto naraščala, njihove plesne akrobacije so postajale vedno zahtevnejše, da nam je v publiki zastajal dih, vzdušje je bilo neverjetno.

Zanimiva je bila uvrstitev druge točke, ki je predstavljala pravo nasprotje začetnega izbruha gruzijskega temperamenta. Ta je na oder pripeljala postavnega moškega v črnem, ki je svoj ples otvoril z globokim priklonom in nato začel hoditi po krogu z enakomernimi koraki na prstih, ob čemer se njegovo telo sploh ne premika, temveč lebdi na istem nivoju in ponosno pluje po odru. Nato se pojavi ona, prelepa nevesta v belem, ki jo je moški pričakoval in priklical s svojim mirnim in hkrati izzivalnim gibanjem. Plesalka valovi skozi prostor z nevidnimi koraki, skritimi pod prečudovito bogato belo obleko, gibi rok so ob tem nežni in baletno izdelani, dlani neopazno vabijo moškega, ki pa ga kljub temu ženska skozi svoje enakomerno gibanje nikoli ne pogleda. Njen pogled drsi ob njem, mimo njega, medtem ko moški svojih oči ne umakne s svoje neveste, sledi ji skozi prostor, pusti ji, da na nek način vodi igro dvorjenja, in jo ob tem podpira z neslišnim ploskanjem in božanjem svojih dlani. Prav posebna igra dvorjenja, kjer moški skozi svojo moč izraža občudovanje in globoko spoštovanje do ženske, ki jo želi zapeljati.

Sledilo je več temperamentnih točk, kjer predvsem moški stopnjujejo svoje plesno akrobatske veščine. Zahtevne tehnične elemente seveda izvaja tudi ženski del ansambla, le da ti slonijo na bolj na izvedbi hitrih povezanih korakov, poskokov in obratov, kot na akrobacijah, niso pa zato nič manj kompleksni. Vsekakor nam izvajalci in izvajalke prikazujejo svojo izjemno plesno tehniko, za katero verjamem, da ima korenine v klasičnem baletu, saj do potankosti obvladujejo svoje telo na način, dobro poznan nam, baletnim umetnikom. Dolga leta šolanja so potrebna, da plesalec telo, kot svoj plesni instrument, izuri do te mere, da ga uboga in zmore povezovati posamezne dele skozi specifično koordinacijo, kar je neobhodno potrebno za izvedbo zahtevnih tehničnih prvin kot so vrtenje, visoki skoki v zrak, kompleksne in hitre povezave raznih elementov. Da, vse to in še več nauči profesionalno baletno šolanje mlada telesa, kar preide v plesalčev mišični spomin in tam ostane za vedno. Mišice lahko izgubijo kondicijo ob nedelu, okretnost ob biološkem tiktakanju, vendar pravilna (in na žalost tudi nepravilna) koordinacija, katero plesalca naučijo baletni mojstri skozi baletno šolanje, ostane v njem za vedno. Seveda ob tem ne želim povedati, da so fenomenalni gruzijski plesalci plesali balet, nikakor ne, saj njihov plesni vokabular namreč trdno sloni na njihovem kulturnem izročilu.

Ena od točk, ki me je izredno fascinirala, je ples, v katerem je nastopalo 24 moških. Njihova izvedena koreografija me je v svojih scenskih postavitvah spominjala na baletni ansambel v Labodjem jezeru, kjer so dekleta postavljena v čiste geometrijske formacije, kot so krog, vrste, linije, diagonale, pri čemer je premik iz ene formacije v drugo koreografsko tako natančno premišljen, da so dekleta v vsaki od njih razporejena eksaktno po višini, nobena glava ne ‘zaštrli’ iz navidezne linije, vlada popolni geometrični red, ki vzbuja občutek perfekcije. Isti občutek sem dobila pri tej točki množice plesalcev, ki so svoje tehnične elemente izvajali v popolnem ‘pokrivanju’ drug drugega, z do potankosti istimi medsebojnimi razmaki v formacijah, njihovi pogledi so bili usmerjeni naprej, pa vendar so hkrati videli in obvladovali celotni prostor okrog sebe. Iz lastnih izkušenj vem, koliko vaje pod izkušeno roko koreografa in baletnih mojstrov je potrebno, da se v ansamblu doseže takšna perfekcija. Zato – klobuk dol, dragi balet Sukišvili, pričarali ste mi tisto pravo baletno vzdušje, ki ga danes (žal) v baletnih predstavah večkrat pogrešam, saj nekateri koreografi ne zanjo postaviti premikov iz različnih statičnih poz v ansambelskih scenah ”belih baletov”, zaradi česar se dekleta ob dolgotrajnih statičnih pozicijah, v katerih običajno spremljajo solistične sekvence, naenkrat znajdejo nametana kot bi jih tja zanesel vihar in ne roka profesionalnega profesionalna koreografa. To se ansamblu Sukušvili zagotovo ne more zgoditi, saj ga vodijo pravi profesionalci, predani svojem poslu, kar izžareva vsaka točka, oziroma vsak izvedeni korak njihovih plesalk in plesalcev. In ko se je ob koncu točke 24 moških plesalcev postavilo v tesno drug ob drugega v ravno linijo po velikosti, v linijo, kjer ni bilo niti milimetrske napake in s svojim ponosnim korakom enakomerno odkorakalo za sceno, sem se stopila od navdušenja. Kakšen balzam za moje (baletno) srce.

Zanimiva se mi je zdela vloga ženske v gruzijski folklori. Ta je po eni strani izredno ženstvena, vidno spoštovana s strani moških, ti ji stojijo ves čas ob strani, vendar na spoštljivi razdalji, brez dotikanja, pa vendar par povezuje nevidna nit predanosti in zaupanja. Po drugi strani pa ženske pokažejo tudi svojo energično plat, kjer so v plesu, brzini izvedbe in energiji popolnoma enakovredne moškim, lahko bi celo uporabila izraz popolnoma emancipirane. V eni od točk so oblečene v krila, ki si se ob temperamentnih plesnih elementih visoko dvigujejo in publiki brez sramu razkrivajo izdelane noge plesalk. V drugi točki pa so dekleta celo oblečena v hlače, v enake kostume kot moški plesalci, enakovredno z njimi izvajajo plesne vragolije, se tudi spuščajo na kolena, kar sicer izvaja striktno moški del ansambla, tako, da enostavno ne ločimo več med moškimi in ženskami v hitrem plesnem vrtincu. Dekleta ob poklonu konec plesa snamejo tipično kosmato kučmo z glave, izpod katere se usujejo dolgi lasje in nam tako sporočijo njihovo pravo identiteto.

Prav neverjetno in tako popolnoma v nasprotju s točko, kjer plešejo tri ženske v čudovitih dolgih in težkih oblekah, posutimi s kristali, glavo jim krasi bogata krona izpod katere s spuščata dolgi kiti las. Njihovo gibanje je zasanjano, počasno, plujejo po prostoru kot skrivnostne sfinge in vsake toliko zamrznejo v pozi nezemeljske lepote. Dolgi rokavi njihovih oblek globoko prekrivajo roke in presegajo njihove dlani, kar dodaja pridih mehkobe in nerealnosti, publiko popeljejo v deželo sanj, kjer ni bolečine, nerazumevanja, sovraštva, v svet, kjer vlada brezmejna lepota in mehkoba bivanja.

Predzadnja točka programa pripelje na oder večje število moških v črnem in žensk v belem s (pre)dolgimi rokavi, kjer moški zopet strogo spremljajo svojo izbrano s pogledom, in brez dotikanja na prstih hodijo ob njej, kamorkoli si ta zaželi. Tako na nek način igro zopet vodijo ženske, ki plujejo po prostoru, ponovno skozi natančne geometrijske formacije. Vrhunec tega plesa pa zagotovo predstavlja ples solo para, ko se moški povzpne na prste, in se z njih ne spusti celo večnost. Spet lahko potegnem paralelo s klasičnim baletom, ki ga je obdobje romantike postavilo ”na špice”, da bi bile balerine bolj lahkotne, eterične, da bi se s čim manjšim delom telesa dotikale tal ob svojih arabesque in drugih equilibre, in tako puščale vtis lebdenja v zraku. Pri tem imajo balerine stopala obuta v baletne copate s trdimi konicami in ojačenimi podplati, ki jim omogočajo izvedbo te baletne specifike. Gruzijski plesalci pa so ob svoji plesnih elementih, ki jih izvajajo na prstih, obuti v (na izgled) mehke škornje, težo njihovega kontroliranega telesa tako ne nosijo mišice narta (rista) stopala, kot je to pri baletni tehniki, temveč ta čast pripada njihovim ”zlomljenim” prstom. In v tej poziciji je gruzijski solist z drobnimi koraki v nedogled hitel po odru, poskakoval, se šopiril pred svojo izvoljenko, in publiko puščal brez daha. Jaz sem po eni strani neizmerno uživala ob tej neverjetni veščini, po drugi strani pa neizmerno trpela, saj sem sočustvovala s plesalčevimi stopali, predvsem zlomljenimi nožnimi prsti. Auuuč. No, po drugi strani pa sem se v mislih zahvalila Gruzijcem, da so za spremembo na prste postavili moške, da lahko ti sočustvujejo z balerinami in njihovimi krvavimi žulji, ki predstavljajo pač občasno stalnico baletnih plesalk. Naš solist je torej dvoril svoji izbranki več minut (meni se je zdela cela večnost), brez, da bi se spustil s prstov, sledil njenem gibanju, vztrajal, dokler ga plesalka na koncu končno ni pogledala v oči in mu podarila nasmeh.

(foto: arhiv skupine)

Seveda so nam za zadnjo točko Gruzijski plesalci pripravili koreografsko postavitev, kjer se pokažejo vsi v svojih ‘specialkah’. Veliki finale se je nadaljeval takoj po zaključenem ženitvenem plesu z moškimi na prstih, ki je seveda prejel ovacije. Izza kulis so na oder začeli izletavati solisti s svojimi tehničnimi prvinami, kot so več zaporednih double tour, ki se konča na obeh kolenih, hitri koraki in poskoki po prostoru ter glissade en tournant po krogu – vse to izvedeno na konicah prstov, chaine po diagonali, vendar tokrat po kolenih, namesto po prstih. Izrednim solistom se seveda ob koncu priključijo še vsi ostali plesalci in plesalke in v enotni koreografiji zaključijo svoj dvourni spektakel.

Zaključni poklon plesalcev in ovacije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

O dolžini in jakosti aplavza seveda ne rabim posebej govoriti, verjetno si lahko situacijo predstavljajte kar sami, morda pa ste nekateri to celo doživeli v živo, ter, kot jaz, prispevali k bučnem zaključku in ponovnem odpiranju zavese. Vsekakor doživetje, ki ga ne smete zamuditi, jaz ga zagotovo ne bom, če nas bo gruzijska ekipa ponovno obiskala ob njihovi naslednji turneji. Ne gre le za visoko kakovosten in profesionalen ples vseh plesalcev, gre tudi za njihov medsebojni odnos, držo na odru, ljubezen do svoje dežele, do plesa, glasbe, do umetnosti, kar je razvidno iz vsakega njihovega najmanjšega giba ali le pogleda. Enostavno neprecenljivo!