Sodobni ples v navdihu umetniških praks

Predstava Čarobna gora (foto: Ksenija Mikor)

Ob koncu minulega leta ter v prvih mesecih novega leta je sodobna plesna scena na široko razpirala vrata svojega hrama umetnosti. Predstave so se nizale, gostovale in se uprizarjale še v letu 2019, nekaj njih se tudi navdahnjeno gradilo na različnih poljanah umetniških praks. Na odru  Plesnega Teatra Ljubljana (PTL) je 10. marca gostovala Editta Braun Company s plesno predstavo Trails/Poti, tudi je PTL najstnikom namenil  aktualno vizijo medmrežij: CTRL.SHIFT.ESC. in je v veliki dvorani Doma kulture Velenje gostovala beograjska sodobna plesna scena s predstavo Čarobna gora, plesni solo Točka osi pa se večkratno spletal ob razstavnem modelu kiparskega stebra.

Čarobna gora (foto: Ksenija Mikor)

Po romanu nobelovca Thomasa Manna Čarobna gora je beograjski koreograf Alaksandar Ilić raziskoval možnosti prenosa tega zahtevnega literarnega dela na sceno sodobnega plesa. Plesna predstava istega naslova je 6. marca gostovala v okviru Festivala Velenje v režiji Aleksandra Nikolića ter dramaturgiji Teodore Sujić. Čarobna gora nosi naslov predela v švicarskih Alpah, kjer je postavljen sanatorij za bogate tuberkulozne bolnike. Ti se zabavajo in uživajo v svoji planinski izolaciji, tudi ob filozofskih, političnih in znanstvenih debatah, kjer se spletajo še ljubezni in se domuje daleč stran od političnih spletk ter priprav na rušilno vojno. V prvi sliki scene se predstavi slikovito zaokrožena skupina nasmejanih ljudskih karikatur, tudi dobro zaigranih govornic Snežana Arnautović Stjepanović, Wanzhe Zhang, ko znajo njune govore preglasiti toni udarne glasbe (oblikovanje zvoka Stefan Petrović), njih oblačila (kostumografija: Igor Jagić) kar barvajo čudna osebnostna stanja te klovnovske združbe bolnih petičnežev, ki jim življenje pojema tik pred prvo svetovno vojno, s katero se obstoječi svet tudi krepko spremeni. S koreografsko strukturo in režijskimi prijemi se značilno zareže v vsakdan te čudne združbe, kar se jasno poudari še s scensko postavitvijo (scenografija: Meta Drčar), tudi z osvetlitvijo ali senčenjem neonskih odrskih žarnic (oblikovanje luči: Davorin Štorgel). Nazorno se sledi  njihovi nenasitni potrebi po hrani ob živahnem omizju jedače in pijače. V ospredju dogajanja je lucidna čistost, izolirana neživljenjskost, ki se upočasnjeno vali v vsakodnevnem brezdelju, kar se zanimivo pečati v siju scenske beline z gospo v belem, ki sede neutrudno trga bel papir na koščke, tudi ga ves čas trosi okoli sebe. Dogajanje na sceni nekoliko poživi prihod bežnega obiskovalca Hansa Castropa, ki prvotno namerava ostati tri tedne, ostane pa sedem let, vse dokler ga iz mirnega zavetja ne odplavi vojna, tako kot vse preostale preživele v tem zavetišču.

Čarobna gora (foto: Ksenija Mikor)

Nevidni junak, ki ima med njimi in zavoljo njih kar dosti dela, je Jelen/Smrt, iz ozadja pa prihajajo tudi zatrti mladostni spomini, kot je tisti z dojenčkovo masko, ki pač opomni na porajajoče se mladostne istospolne odnose. Na sceni je prisotnih več likov iz romana, odigrajo ter   zaplešejo jih: Branko Mitrović, Vladimir Čubrilo, Mojca Majcen, Nikola Pavlović, Anđelija Jovanović, Tijana Koprivica, Jovana GrujićTeodora Sujić, Snežana Arnautović Stjepanović in Wanzhe Zhang. Med njimi pa nam že znana plesalca Mojca Majcen in Branko Mitrović docela izstopata v svojih solističnih segmentih, tudi v svojem duetu osebnega kontakta ter ljubezni. Izstopa tudi mlada študentka, plesalka  Tijana Koprivica, ki svojo vlogo odigra ter zapleše povsem osredotočeno na dani ji lik. Saj tako upočasnjeno gibanje kot statika dejanskega stanja v sanatoriju zahteva izredno moč koncentracije, tudi uigranosti; toda ne bi se moglo reči, da je bilo to v ospredju tudi pri preostalih nastopajočih, kar je žal slabšalno vplivalo tudi na samo dramsko izvedbo predstave Čarobna gora, te 55-minutne zanimivo nastavljene sodobne plesne uprizoritve.

Poti (foto: Bettina Frenzel)

Pod umetniškim vodstvom in v koreografiji Editte Braun, ki jo imenujejo tudi za pionirko sodobne koreografije v Avstriji, je steklo gostovanje njene plesne skupine Editta Braun Company na odru PTL s predstavo Trails/Poti. Plesne poti se dogajajo skupini štirih oseb, ki se z velikimi kovčki odpravljajo na neznano pot, temu primerno tudi odeti v plašče in oblačila. Oder je njihova pot, za njimi pa se na zadnji steni vrstijo filmske poslikave uničene cerkve, stavb, ruševin ter opustošenih pokrajin. Vse to je del njihove neznane poti, tudi je neznano, od kod prihajajo ali kaj jih vodi h končnemu cilju? Avtorica je zapisala, da so jo že na začetku 80-ih navdušili slikoviti filmi grškega režiserja Thea Angelopoulisa, ki jih je že takrat dojemala kot strukturno koreografsko poslikavo. Poetični ter slikoviti mir, ki vlada njegovim filmom, se zazna tudi na sceni štirih plesnih popotnikov. Barvite in slikovite filmske projekcije, ki živo krasijo ozadje te popotne scene, je koreografinja prevzela iz nagrajenega dokumentarca Nikolausa Geyrhalterja Homo Sapiens, ki prikazujejo prazne prostore, zapuščene hale, zaraščeno pokrajino izginule civilizacije. Štirje mladi plesalci in raziskovalci so: Paula Dominici, Kamil Mrozowski, Jerca Rožnik Novak in Ornilia Ubisse; ustvarjalci in sodelavci pa: Thierry Zaboitzeff, Thomas Hinterberger, Gerda Poschmann Reichenau, Anna Maria Müller, Arturas Valudskis in Bettina Frenzel. Našteti umetniki prihajajo iz različnih držav: Avstrije, Poljske, Slovenije, Mozambika, Francije, Litve in Nemčije. Na podlagi narodne raznolikosti nastopajočih ter ustvarjalcev bi se lahko domnevalo, da gre za današnjo migracijo, vendar kot se izkaže, to ni glavni moto predstave. V ospredju je pot, na kateri se znajde skupina štirih na neznanem območju, ki ustrahuje, ko na površje stopajo strahovi, se dogajajo posamični izpadi, tudi vlada utesnjenost in se zgodijo poškodbe, potrebne pomoči, je kljubovalnost in je empatija. Koreografija se torej gradi na psihološki noti skupine, ki vsakega posameznika lahko odpelje na lastno izbrano pot, saj je vsak med njimi tudi obtežen s svojimi  bremeni, in se na poti gruča tudi cepi. Kljub predhodnemu razhajanju so na koncu vsi štirje znova skupaj, kot bi bili vodeni z neznano silo magnetizma ali močjo zavesti, da so v neznanem okolju tudi eden od drugega odvisni. 

Poti (foto: Bettina Frenzel)

Koreografija Poti Editte Braun je poetično zasnovano zaupanje v ljudsko skupnost, ki se znajde v neznanem in se zave moči ter sožitja skupne usmerjenosti, je kompleksno umetniško delo, grajeno na dinamiki plesnih poslikav, tako skupine kot posameznika ter njegove vloge v skupnosti, kar štirje akterji na sceni tudi zrelo ter poglobljeno plesno dorečejo.

CTRL.SHIFT.ESC. (foto: Drago Videmšek)

Na odru PTL se je z letošnjim letom iskrila njihova nova plesna produkcija, namenjena mladim, tokrat najstnikom, v koreografiji gostujoče hrvaške koreografinje Natalije Majnolović Varga: CTRL. SHIFT. ESC. (premiera 22. februarja), ogled pa 19. marca; ko se realnost sooča, celo prekriva z virtualnim svetom aktualne tematike, namenjene otrokom od 8. leta naprej (ali celo še prej), tudi se pričakuje številčno nizanje ponovitev, ko je koreografija istočasno mladostno zabavna in poučna. Gre za aktualni internet, za njegove oglasne manipulacije, izpovedi mladih na medmrežjih, ko se razkrivajo družinska stanja, tudi za poučne informacije, ki negirajo celo marketinške manipulacije istega medija. Predstava je stekla tudi v režiji Natalije M. Varga, znane plesne pedagoginje in koreografinje, ob soustvarjanju ter izvedbi treh naših uveljavljenih plesalk, pedagoginj in koreografinj sodobne scene: Barbare Kanc, ki odlično odigra najstnika ter besedje njegovih vzgibov, Katarine Barbare Kavčič Popič, ki nastopi v vlogi reklamne manipulantke, tudi nesamozavestnega dekleta, ki stežka kaj izusti, prisotna pa še glasna ter več kot samozavestna in nadvse borbena Aja Zupanec; sicer pa si različne vloge vse tri tudi nenehno izmenjujejo ali znova (de)aktivirajo. In so vse tri del aktivne scenske ter svetlobne manipulacije s tremi ‘powerpoint slide’ projektorji ob oblikovanju luči Janka Ovna, ko predstavo spremljajo glasba Maria Marolta, vizualna podoba Andreje Štular ter kostumografija Slavice Janošević ter jo tudi potencira aktualni  čas. Vse tri nastopajoče se za povrh izkažejo še z odlično dikcijo, ki jo v tej sceni kreativne in zgovorne dinamike nikakor ne manjka.

CTRL.SHIFT.ESC. (foto: Drago Videmšek)

S predstavo so želeli, kot je zapisano v gledališkem listu, opozoriti na nevarnosti izmenjav virtualnega sveta z realnostjo, torej kontrole SHIFT.,  ko se ne da več zanikati pasti informacijske tehnologije, niti je prepovedati ali kar izbrisati: DELITE, tudi ne obstaja pobeg iz virtualnega sveta, obstaja le pobeg iz nastavljenih pasti: ESC. Plesni projekt SHIFT. DELITE. ESC. obenem tudi poučno opozarja in inteligentno izpostavlja pasti, ki niso v prid človeštvu. 

Točka osi (foto: Nada Žgank)

Umetniški diskurz sodobnega plesa s kiparsko umetnino je v svojem subtilnem solističnem prepletu tudi likovno scensko izoblikovala koreografinja in plesalka Tina Valentan, in to v nemem, vendar živem duetu s statično skulpturo akademske kiparke Polone Maher. Projekt je nastal po konceptu ter v kreativnem dialogu obeh imenovanih umetnic ob oblikovanju svetlobe Jake Šimenca ter zvoka Gala Škrjanca S. in v dramaturgiji Barbare Novakovič Kolenc. Vsi ustvarjalci so se tudi povsem zlili z razstavljeno živo umetnino plesalke in robustnega stebra, zlepljenega iz papirne reciklaže osnovnih pravokotnih ravnin ter vstavljenih kroglastih (papirnih) ležajev, ki dozdevno oživi ob plesalki in v scenski osvetlitvi, ko se občutno približuje, raste ali niha. Njun duet se začne s skoraj nevidno elastično povezavo plesalke s točko osi, ko v svojem gibanju kroži ter opleta okoli stebra, nato pa se brez veznega stika vse bolj predaja stikom in dotikom svoje plesne poetike, ki kar mehča navidezno robustnost, čeprav zračne materije. Točka osi je tretji del trilogije Dinamike prostorov 20162018, je performans, ki aktivira tudi razstavne instalacije, premierno pa uprizorjen 13. novembra 2018 v Mestnem muzeju Ljubljana, za seboj ima že pet ponovitev, med drugimi v Narodnem domu Maribor, v Layerjevi hiši v Kranju, na Festivalu Bobri, ogled pa sledil na Zimski plesni šoli na odru Narodnega doma v Mariboru. Vsi štirje plesni projekti so vsekakor vredni ogleda. 

View Gallery 8 Photos