Siniša Bukinac. Doživljal sem trenutke in obdobja obupa ter brezizhodnosti, ampak sem si spet zaupal in vse se je lepo izteklo!

Siniša Bukinac

Pogovor s koreografom in plesalcem Sinišo Bukincem ob online premieri pravljic Rdeča kapica in Žabji kralj bratov Grimm

Kam seže ustvarjalni spomin tik pred online premiero, ki se bo zgodila to in prihodnjo nedeljo na youtube kanalu Gledališča Koper?
September 2020. V Art dance studiu Portorož smo se jeseni trudili izvesti plesni projekt Zemlja, moj dom, vendar se je datum premiere vse bolj prelagal, kakor so se covid ukrepi zaostrovali. Zmanjkovalo nam je terminov za vaje, kaj šele primernih trenutkov za izvedbo. Bom poenostavil. Če bi vas vse skupaj povabil k sebi domov, komur bi ustrezalo, na en hudo dober istrski krožnik, ki bi ga lahko pojedli preko Zooma, bi se lahko pošteno zgražali in bili s pravico užaljeni. No, s plesom ni isto, ampak je še huje. Zame. Hitro smo opustili prvotni koncept predstave, dokler nismo zaradi postopnega usipa pogumnih plesalcev, pripravljenih delati na prostem, pristali pri varianti D in odnehali. Na koncu smo se odločili vse skupaj prenesti v spletni video film, posnet brez profi opreme in ustreznega prizorišča. Več ur in dni je bilo potrebnih za sedenje pri računalniku kot za fizično izvedbo. Da ne govorim o borbah dokazovanja, da smo uporabili v živo zaigrano klavirsko in ne avtorsko zaščitene glasbe na YT. Kljub požrtvovalnim in marljivim plesalkam tega ne bi več rad ponovil. Zaradi nerešljivih lastnih osebnih težav sem moral odpovedati sodelovanje z DLBU (Društvo ljubiteljev baletne umetnosti, op. u.) v Divači in začasno opustiti kreativno delo. Vmes sem se upiral stagnaciji in zakrnelosti. K delovni motivaciji so mi zelo pomagale objave plesalke Nine Noč, ki se nikakor ni predala brezdelju. ‘Respect’!

Žabji kralj (foto: Jaka Varmuž)

Ja, balerina Nina Noč je marsikomu za zgled. Kako pa je prišlo do sodelovanja z Gledališčem Koper?
Letos februarja sem z direktorico Katjo Pegan iz domačega Gledališča Koper sklenil dogovor za skupno izvedbo dveh plesnih pravljic. Tudi tu ni šlo vse po načrtu. Spomnim se samo procesa zaljubljanja v glasbo Patrika Grebla in oblikovanja koreografije za Sneguljčico in sedem palčkov. (Smeh.) Ukrepi so prepovedali tako številčno druženje in dva palčka sta morala v drugo pravljico. Reducirati sem moral plesalce z deset na pet in začeli smo s testiranji za covid in vajami v čudnih pogojih, a veliko boljših kot na spletu. Kar polovico ženskega plesnega materiala sem moral znova predelati, ker tudi Dana Petretič zaradi omejitev in osebnih razlogov ni mogla sodelovati. Katja Pegan je skladatelja Patrika Gebla dodelila k Žabjemu kralju Juriju (Batagelj, op. u.) in princeski Evi, Mirka Vuksanovića pa k Rdeči kapici Noemi in volku Angelu. Medtem ko je baletni Angelo tiho mlel svoje zahtevne naloge, se je latino Jurij po pričakovanjih razvnel z zamislimi in lepo pobarval obe pravljici s svojim temperamentom. Vse pa sem prilagajal dekletoma, ki sta se morali spoprijemati z vlogami iz naslovov pravljic.

Rdeča kapica (foto: Jaka Varmuž)

Torej je koreografija razdeljena med tebe in Jurija?
Želel sem si, da bi bilo vedeti, kot da sta pravljici sestavila dva različna koreografa. Pri tem mi je lepo pomagala tudi nova Vuksanovičeva glasba, ki me je znova odnesla v nek drugi svet. Seveda sem doživljal tudi trenutke in obdobja obupa in brezizhodnosti, ampak sem si spet zaupal in vse se je lepo izteklo. Predpremierno sem absolutno vesel.
Anjine zamisli s kostumi in Katjini predlogi za uvedbo burleske v Rdeči kapici so me povsem navdušili. Trefaltovemu tekstu, ki je želel ostati zvest izvornim oblikam obeh pravljic, hkrati pa ju je drastično in domiselno strnil, je napeto in prijetno zvokovno podobo prispeval igralec Rok Matek. Dober del samozavesti na odru so prispevale ilustracije Antónia Lobe. Genialno. En ves dan sem si privoščil za oblikovanje luči z Martinom Peco. Lepo sem sodeloval tudi z odrskimi tehniki, puški za lovca pa sem iz bukovega lesa izdelal kar sam. Morali sta biti videti dokaj realistični in ubogljivi. Sara je poskrbela za gosposko in pravljično masko.

Rdeča kapica (foto: Jaka Varmuž)

Premieri se bosta torej zgodili to in prihodnjo nedeljo. Kam pa naprej?
Napoved prihodnosti. (Smeh.) Ta hip si želim obe pravljici še kdaj postaviti za kakšen ‘profi’ baletni ansambel ali vsaj konservatorij. Mislim, da predstavi s krajšo obliko in bogatimi gledališkimi elementi mladim gledalcem lažje in prijazno pokažejo sporočilne zmožnosti in vrednote baleta in plesa nasploh. Koreografiranje in ples za mlade gledalce imam za zelo resno delo. Opazil sem, da po takšnem projektu lažje prepoznam in zagledam tiste zamisli, ki jih želim izpeljati za gledalce z več izkušnjami.


Veselim se nove ekipe Mihe Krušiča za Krst pri Savici v izvedbi Gledališča Koper. Veselim se črno-belih tipk, ki jih bo zame in izbrance ubiral glasbenik Sašo Fajon iz Pirana zasebni promocijski projekt. Že ko se bomo navadili na strašenje in teroriziranje z vojnimi razmerami, bo vsega nenadoma konec in bomo vse ‘zmage in zmagovalce’ kmalu pozabili. Bi pa rad dodal, da smo se ustvarjalci, kulturne ustanove in mediji povsem nepolitično (čeprav vse je politika, pa vendar) v tem obdobju povezali kot še nikoli. Medijem je zmanjkalo prispevkov, gostovanj ni bilo mogoče izvesti, interni gledališki projekti pa so se izvajali tako, da se jih je dalo ekonomično in hitro adaptirati za večino prizorišč in medijev. Pa tudi možnost, da bi ena predstava imela 1000 gledalcev, je bila povsem izvedljiva. Tako bi moralo biti že zdavnaj. Evo. To je bila dobra stran omejitev in ‘lockdownov’.