Sanja Neškovič Peršin, ko s predstavo Skrito ničesar ne skriva!

Skrito (foto: Barbara Čeferin)

Avtorski plesno-gledališki projekt Sanje Nešković Peršin, Skrito, je bil premierno uprizorjen 15. marca v Novem mestu na odru Anton Podbevšek teatra (APT), pozneje je sledila še ljubljanska premiera 24. septembra 2022 v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) in v koprodukciji APT & PTL ter v sodelovanju z Društvom NOT, Muzejem in galerijami mesta Ljubljana.

V temi odra se komaj opazi trepetajoče premikanje, še nerazločno senco, ki se plazi pod težo temačnih zaves, ob senci se postopoma krepi tudi luč odra (oblikovalec svetlobe: Jaka Šimenc), nato sledi še druga senca, ko obe skupaj počasi priplezata v vidno polje odra. Skrivnostno plazenje dveh senc učinkuje dokaj groteskno, še posebej ko se ob baletni drog postavita uniformirani ženski, odeti v kostum biljeterke; torej sta plazeči uniformiranki. V temačnem kotu se zazna še nekaj nedoločenega, kar se izkaže za moško silhueto, prekrito z zaveso. Prostor pred zaveso se izmenično prazni in polni ob prehodih med zaveso zavoljo ekstravagantnega preoblačenja (kostumografija: Uroš Belantič) terceta plesalcev in soustvarjalcev predstave: Polett Kasza, Mateje Železnik in Luke Bokšana.

(foto: Barbara Čeferin)

Prazen oder, brez prisotnih oseb, daje pristen vtis baletne dvorane, saj je tik pred zaveso v ozadju odra postavljen baletni drog, tudi ogledalo, ob strani pa še klaviatura s stolom (scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin). Je baletna vadbena dvorana, tudi možno ozadje odra ali nevidni del baletnega zaodrja, ki ob prvi sceni podtalnega plazenja v temi kar da misliti na (podtalne) premike in pretoke, ki ogrožajo baletna tla, dvorano, poklic, uspehe. Baletni poklic je poklic umetnika virtuoza, ki za svojo stopnjo telesne pripravljenosti mora dobesedno fizično garati, torej vaditi, in je drog ne le vadbeni rekvizit, ampak celo dobrodošlo naslonjalo oddiha. K drogu se v drugi skici zatečeta plesalki v nekem svojem trenutku predaha, ko ena obvisi na drogu, druga pa svoje dolge baletne noge postavi v ležerno poševno lego ob naslanjanju na stojalo droga. Ko pa k njima pristopi še plesalec, je poslikava nepremičnega baletnega terceta v scenskem tihožitju trenutnega počitka. Na oder je že vstopil glasbenik Davor Hercog, se usedel na stol ob klaviaturi in zaigral avtorsko glasbo skladateljskega tandema: Saše Kalana, Davorja Hercoga.

(foto: Barbara Čeferin)

Ob zvokih novodobne plesne skladbe se tercet odmakne od droga in zapleše; plesalec je podpora plesalkam, tudi središče njunega ženskega dueta, vendar je opazno bolj osredotočen na akrobatsko Polett Kasza. Njihove telesne, plesne energije se gostijo, vse dokler se trojka ne znajde na tleh, kjer pospešuje kontaktne pozitivne in negativne vzgibe, ko slikovito aktivira medsebojne odnose in trenja; in plesalec odide.

(foto: Barbara Čeferin)

Na sceni ostaneta plesalki, ki se tokrat v zaodrju dozdevno sproščata in ogrevata, kar je ustaljen delovni proces pred samim izhodom na oder. Je neke vrste njun ritual telesnega maziljenja, tudi udobja v raznovrstnih pozicijah, zvitih ali razteznih, ko obmirujeta in nemo zreta, kot da ni ničesar drugega na sceni, tudi one druge ne. Premišljeno se zvijata in raztegujeta telesne ligamente; Mateja Železnik predana baletni estetiki, medtem ko Pollet Ksaza presega telesne omejitve, se zvija kot kača, ko baletno estetiko združuje s kontrocionizmom. V teh svojih telesnih preobrazbah ob meditativni statiki mirovanja sta kot živa eksponata premične odrske galerije.

(foto: Iva Suhadolnik)

Tretja skica zaodrja se izkaže kot predpriprava na novo paralelno dejanje, ki na nek način sovpada z baletnimi poklici, tudi lahko sočasno deluje, zlasti ob predstavah. Novi trenutek nove scene nastopi, ko se na odru nenadno pojavi Luka Bokšan, biljeter, tokrat odet v eleganco modnega suknjiča, ki navdušujoče pripoveduje o teži svojega poklica, tudi o svojih poslovnih uspehih na delovnem mestu biljeterja; je nenapisana, vendar zelo živo predstavljena disertacija (brez doktorskega naslova) o pomembnosti lastnega dela. Je edinstvena scena redko doživete humoreske banalnih situacij na plesnih odrih. Medtem ko se On v svojem govoru navdušuje nad samim seboj, sta plesalki še naprej zatopljeni v svojo sceno galerijske estetike. Na odru se kadrira sočasni posnetek dveh različnih udejstvovanj v sklopu baletne hiše, ki tečeta na določeni razdalji. Projekt Skrito se na svojstven način dotika tudi eksistenčnih vprašanj na polju baletne umetnosti, čeprav se poklicni trivialnosti zlahka sledi še na vseh drugih področjih kolektivnega udejstvovanja. Ko se vsi prisotni že umirijo, na oder stopi gost, Manuel Rodríguez, ki v svojem jeziku narativne gibke animacije in pantomime zapečati sceno, kot bi dejal: “Vse to je le gledališče.” Kot zadnji scenski prostor zapusti biljeter, za njim pa ugasne še luč; in se vsuje navdušujoč aplavz.

(foto: Iva Suhadolnik)

Baletna solistka, prvakinja ljubljanskega baleta in koreografinja, Sanja Neškovć Peršin, je po avtorskem konceptu zastavila, koreografirala in režirala plesno-gledališki projekt Skrito, kjer ničesar ne skriva, ampak odprto iz kadra v kader lušči ter odkriva vse tisto, kar je očem gledalca zakrito; kar se dogaja za zaveso odra. Svoja baletna popotovanja je začela pri petih letih, nato šolanje nadaljevala na Srednji baletni šoli v Ljubljani (danes Konservatorij za balet in glasbo) in na študijah v Cannesu v Franciji, tudi se dodatno izpopolnjevala na Dunaju ter v New Yorku. Je prejemnica Župančičeve nagrade 2019 za svoj umetniški opus zadnjih dveh let, prav tako je bila pet let umetniška vodja SNG baleta Ljubljana. Pred enim letom in po 35 letih zvestobe ljubljanskemu baletu je bil čas za upokojitev. Kot za zdaj kaže, se Neškovićeva usmerja k plesno-gledališki ustvarjalnosti, saj po svoji dolgoletni praksi na baletnih odrih tudi ima o čem pripovedovati.