Plesna trenerka, sodnica, avtorica knjig, blogerka in prejemnica plesnega oskarja Carl-Alan Awards Barbara Nagode Ambrož!
Draga Barbara, v veselje mi je, da si privolila v intervju. In seveda najprej čestitke za osvojenega plesnega oskarja, kot pravite v plesnem svetu nagradi Carl-Alan Awards, ki se podeljuje, kot sem prebrala, že od leta 1953, seveda v različnih kategorijah, ki so se skozi leta spreminjale. Predvidevam, da si jo ti prejela za naj pedagoga? Nam malo razložiš, kaj v plesnem svetu pomeni ta nagrada in kaj pomeni tebi ter kaj za slovenski športni ples.
Barbra, hvala za tvoje vabilo in čestitke. Carl-Alan Awards se letno podeljujejo najuspešnejšim amaterskim in profesionalnim plesnim parom v standardnih in latinskoameriških plesih na svetovni ravni, najbolj navdihujočemu trenerju, potem sta tu še nagradi za življenjsko delo, ki jo je letos prejela moja nekdanja trenerka Lorraine Rohdin, meni pa je bila podeljena nagrada, ki se imenuje International Recognition of Excellence (mednarodno priznanje odličnosti). Nagrado sem prejela za raziskave na področju ohranjanja avtentičnih plesnih in glasbenih vrednot v tekmovalnem plesu, za petletni projekt Cuban Experience v Havani, katerega analize sem predstavila v dokumentarnem filmu in knjigi z naslovom Back to the roots – The authentic Cuban footprint in competitive Latin American dancing in v aplikaciji SnappDance z naslovom Authentic Latin Percussion.
Nagrado posebna strokovna komisija podeljuje za doprinose posameznikov k razvoju in prepoznavnosti plesne in odrske umetnosti. Ker je nisem pričakovala, me je seveda prijetno presenetila in razveselila. Ni le poklon mojemu delu, ampak tudi mojim trenerjem in kolegom, s katerimi smo in še oblikujemo slovensko in mednarodno šolo športnega plesa.
Nagrado si prejela iz rok našega Aljaža Škorjanca in njegove žene Janette Manrarra Škorjanec, ki sta bila podeljevalca. Poleg tebe je nagrado prejel še Domen Krapež z Natašo Karabej, in moj zaključek je seveda, da je slovenski ples, ne glede na to, da ste aktivni zunaj bolj in skoraj nič doma, še vedno zelo cenjen. Kako pa ti razmišljaš ob tem?
Prireditev je vodil Marcus Hilton MBI, ikona v našem plesnem svetu, nagrade pa sta podeljevala Aljaž in Janette. Dejstvo, da smo nagrado prejeli iz rok sorojaka Aljaža (Domen in Nataša za najuspešnejši profesionalni plesni par v standardnih plesih), je naredilo večer še posebej lep in čustven. Slovenski ples je že desetletja cenjen zaradi svoje edinstvenosti in kakovosti, k čemur je prispevala in še vedno prispeva vrsta odličnih plesalcev, trenerjev in ostalih strokovnih sodelavcev. Vesela sem, da smo glas o naši domovini ponesli tudi v svet.
Redko se vidiva, in če že – samo na državnih prvenstvih, kjer občasno sodeluješ kot sodnica, zato predvidevam, da je polje tvojega delovanja tujina, kar pa je bilo od nekdaj. Kje vse deluješ, koga treniraš, na koga si najbolj ponosna?
Ples ne pozna meja, delujemo tam, kjer čutimo, da se lahko razvijamo in kjer se odpirajo nove poti, novi izzivi. Z velikim veseljem sodelujem z mladimi trenerji in njihovimi varovanci v Sloveniji. Pred pandemijo sem nekaj let sodelovala z Beijing Dance Academy, ki je z več kot 70-letnim delovanjem ena najstarejših akademij za vse plesne zvrsti na svetu in je izdala prevod moje knjige v kitajščino. Knjiga je prevedena tudi v ruščino, saj sem tri desetletja aktivno sodelovala s plesalci in trenerji te plesne velesile. Zdaj seveda vsi čakamo in upamo, da se bodo politična, ekonomska in zdravstvena situacija obrnile v prid nadaljnjemu sodelovanju.
Vedno več časa namenjam mentorstvu in pisanju strokovne literature, že dve leti sem članica odbora za izobraževanje pri WDO (World Dance Organization), kjer s sodelavci pripravljamo nove, celostne izobraževalne programe za obstoječe in prihodnje generacije plesalcev in trenerjev. Par, ki ga s posebnim veseljem treniram že četrto leto, Miha Žerjav in Laura Karcagi, sta državna prvaka Madžarske, je pa Miha naše gore list. Kot večina mojih varovancev v preteklosti sta popolnoma predana plesu, potencial, ki si ga želi vsak trener, in hkrati odgovornost v smislu odkrivanja za njiju najboljših poti.
Trenirala si naše največje plesne uspešneže – od Janje Lesar, Mateja Krajcerja, Zorana Plohla in Tatjane Lahvinovič, pa Mišo Cigoja, pokojnega Rokija Česna, pa najbrž sem jih še nekaj pozabila. Vsi so bili na svetovnem vrhu, danes je pogled na slovenski ples bolj klavrn. Čemu pripisuješ to dejstvo in kaj se mora spremeniti, da se krivulja spet obrne navzgor?
Število aktivnih tekmovalcev se povsod po svetu zmanjšuje, virtualno zadovoljevanje potrebe po dopaminu zmanjšuje samomotivacijo, ustvarjanje zadovoljstva z aktivnostjo, kot je ples.
Mladi danes preživijo ogromno časa na družbenih omrežjih, ki postajajo odvisnost in so zavajujoča oblika zadovoljstva. Disciplina, redna vadba, vzdržljivost, obvladovanje čustvenih in fizičnih naporov, zavedanje, da si edinstven in hkrati ustvarjalen del skupnosti, vse to doprinese k občutku izpolnjenosti. V Sloveniji imamo malo tekmovalcev, vendar kar nekaj biserov, ki jih je treba še obrusiti. Verjamem v postopno in potrpežljivo delo.
Kakšne pa so najočitnejše spremembe, ki jih je športni ples doživel dandanašnji, in seveda ne mislim samo na korono, ki nam je diktirala plesni ritem dveh let? Mogoče tudi dvoboji oz. zdaj že troboji mednarodnih plesnih zvez pa bojkot Blackpoola s strani glavnih plesalcev. Kaj se dogaja?
Vsi smo do neke mere tekmovalni, želimo si postati najboljši, edini … Ne samo v plesu, v družbi nasploh primanjkuje občutka za skupnost, empatijo in zdravo sodelovanje. Profesor Krešimir Petrović, ki je bil deset let moj mentor, bi rekel: “V peklu se vsi drenjajo, v nebesih pa je dovolj prostora za vse.” Da se ne bi drenjali, se ločujemo. Povezovati se bomo znova začeli, ko se bo individualna zavest dvignila na zrelejšo raven.
So tudi spremembe v načinu treniranja? Zdi se mi, da je bil tvoj pristop od nekdaj nekoliko drugačen, celosten, kajne? Kako trenirati danes, kaj opažaš?
Znanost in tehnologija neprestano napredujeta, s tem pa tudi teorije in metode treniranja. Celosten pristop je nedvomno najučinkovitejši. Dober trener se zaveda, da mora biti količina vnesenih informacij v ravnotežju s plesalčevo sposobnostjo potegniti iz sebe vse, kar je svojstvenega in ne le naučenega.
O vsem tem pišeš tudi na svojem blogu www.barbaradance.com. Koliko se plesalci poglabljajo v zapisane besede, razmišljanja in jih uporabljajo v praksi?
Blog objavljam mesečno že tretje leto in je namenjen vsem, ki jih ples veseli in zanima. Odziv je zelo dober, imam nekaj sto rednih sledilcev, ki mi pogosto pošiljajo povratne informacije. Nekateri plesni časopisi, kot na primer ‘Dance beat USA’, bloge z mojim privoljenjem tudi objavljajo.
Dolgo se poznava in vsakič sem ti v najinih intervjujih vedno postavila vprašanje, kdaj bo športni ples postal olimpijski šport, in zdaj vas je breaking prehitel. Kaj se je zgodilo, da se ves tvoj/vaš angažma ni izšel? In kaj meniš, da se bo zgodilo breakingu, bo obstal?
S tem vprašanjem se ne ukvarjam več, tudi plemenite zamisli se včasih izrodijo. Nihče ne more predvideti prihodnosti, vsi lahko delujemo le za čim boljši danes. Mladi danes imajo pravico do svoje vizije. Sama verjamem, da je lepota plesa večna, vsaka generacija ga doživlja na svojstven način.
Ne moreva mimo pokojnega Tomaža Ambroža, tvojega nekdanjega moža, in vesela sem, da njegova Akademija za ples živi s polno paro naprej; četvorka se je žal ‘sfižila’, in zdi se, da takšnega vizionarja, kot je bil Tomaž, ni na vidiku. Kakšen je bil njegov doprinos slovenskemu plesu skozi tvoje oči?
Tomažev doprinos je neprecenljiv, bil je vizionar in je verjel v potencial vsakega posameznika. Skupaj z Natašo Ambrož sta bila moja trenerja in njima gre zahvala, da je ples postal moj poklic. Tomaž mi je bil vzor in mi je stal ob strani, da sem lahko šla svojo pot in se razvijala po svojih močeh.
Zelo ga pogrešam, saj bi gotovo midva skupaj še vedno organizirala nagrado povodni mož, ki je bila edina plesna nagrada v Sloveniji. No, mogoče se je nekoč znova lotim. Barbara, za konec nam zaupaj, ali in kako mirno pluješ skozi življenje danes in česa se v prihodnosti najbolj veseliš?
Zelo si želim, da bi se povodni mož vrnil, spominjam se prelepih prireditev in sreče na obrazih dobitnikov. Živim mirno, pandemija je pripomogla k bolj jasni in smiselni zaznavi, kaj je v življenju resnično pomembno. Živim vsak dan posebej, rada hodim po gozdu, berem, pišem, kuham, več se družim z domačimi in prijatelji. Učim se živeti tukaj in zdaj. Mislim, da se bolj zavedam, kako rahločutno je življenje, kako ranljiv je vsak med nami, in upam na svetlo prihodnost.
Hvala in vse dobro do snidenja!
