Romeo in Julija. Nekoliko zaprašeni ruski spektakel briljantne izvedbe

… (Foto: Festival Ljubljana/Mediaspeed.net)

Srečanje z baletom Mariinskega gledališča iz Sankt Petersburga (v obdobju Sovjetske zveze leningrajsko gledališče Kirov) je bilo zagotovo doživetje ne le zaradi neposrednega stika z rusko baletno tradicijo in vrhunsko baletno tehniko, marveč tudi ker je spodbudilo razmislek o plesu kot izraznem sredstvu, o odnosu med plesnim gibom in glasbo, o različnih avtorskih pristopih in sporočilnostih, zlasti pa o tem, v čem je ples lahko močnejši in v čem šibkejši v primerjavi z literarno predlogo takšnega formata, kot je znamenito gledališko delo Williama Shakespearja. Če zgodbi dodamo še glasbo, sceno, efekte pa še kaj, imamo opravka s prepletom dveh, treh in več različnih izraznih medijev. To so namreč gradniki tradicionalnih ter še vedno tudi večine sodobnih baletnih in plesnih predstav.

Libreto za balet Romeo in Julija so po Shakespearjevi predlogi pripravili koreograf Leonid Lavrovski, skladatelj Sergej Prokofjev, Sergej Radlov in Adrian Piotrovski. Prokofjev je skladatelj 20. stoletja, samosvoj in sodoben, preizkuševalec novih kompozicijskih tehnik, ki se rad poigrava tudi z reminiscencami na klasiko. Po izselitvi na zahod sodeluje v Parizu s Sergejem Djagilevim, v ZDA pa najde nove spodbude. Ne gre se čuditi, da je naročena glasba za balet Romeo in Julija konzervativno baletno okolje nekoliko šokirala, saj so jo označili kot "neplesno". Vendar je bil leta 1935 balet postavljen in po nekaj spremembah je leta 1940 doživel rusko premiero v gledališču Kirov, čez šest let pa še v Bolšoj teatru. Od takrat, še bolj pa od londonske premiere leta 1956, velja delo za arhetip stila sovjetskega baleta in za njegovega  paradnega konja, s katerim se je tudi mednarodno uveljavil in postal predloga za vrsto poznejših verzij različnih koreografov.
Preden preidem na samo predstavo, pa še za zanimivost: glasbo Prokofjeva je uporabil tudi češki koreograf in plesalec Ivo Vana Psota,  premiera pa je bila pred rusko, decembra leta 1938  v Brnu, z naslovom Devet plesnih prizorov o veliki ljubezni. Psota je ustvaril koreografijo v modernistični maniri, s poudarkom na dvodimenzionalnih plesnih kombinacijah, z nadihom plesnega ekspresionizma. Interpretka Julije, plesalka Zora Šemberova, ki je študirala moderni ples pri Rosalie Chladek, je s privoljenjem koreografa in soplesalca Psote sama ustvarila svoje solistične plese. Ni plesala na špicah, ampak v mehkih copatih, s čimer je želela poudariti mladostni značaj vloge. Kaj nam to pove? Modernost glasbe je spodbudila tudi moderni koreografski pristop! (Medklic: škoda, da zaradi minljive narave plesa ne moremo enakovredno razvijati  discipline "primerjalna plesna ustvarjalnost" – analogno primerjalni književnosti-likovnosti, glasbi, čeprav nam nove tehnologije danes bolj kot kdajkoli omogočajo dostop do filmskih in video posnetkov, da ne omenjam neprecenljive pomoči YouTubea!)
No, glasba, ki so jo v Ljubljani pod vodstvom Borisa Gruzina v živo, z zanosom izvedli gosti, je polna melodičnega navdiha, ritmično izredno bogata, s prepoznavnimi temami, ki orisujejo posamezne like in prizore ter jih polnijo s čustvenim nabojem, zato sega globlje od običajnih kinestetskih odzivov telesa. Zadrhti tja globoko v drobovje (na primer mračna, zlovešča, oblastna energija Plesa vitezov na dvornem plesu v maskah pri Capuletovih, nežna, vznemirljiva ljubezenska tema mladih ljubimcev ali srhljiva, usodna napoved tragedije v grobnici …). Zato so koreograf Lavrovski in plesalci glasbo kmalu sprejeli in ugotovili, da je še kako plesna  in da jih močno spodbuja, niso pa znali (niti mogli – glede na okoliščine) slediti njeni modernosti. Skladatelj je poskrbel za raznoličnost tudi s transformiranjem klasičnih prvin – v obliki plesnih točk  (menuet, gavota in folklorne elementi) ter z dramatičnimi kontrasti. In kako se je vse to prelilo v ples?
Predstava, ki smo jo videli, sledi izvirniku izpred 75 let. Lavrovski zapleta in razpleta zgodbo zvest realizmu ruskih baletov, tako v sceni (naslikane in zgrajene kulise obrisov mesta, hiše, stopnišče, težke, do stropa segajoče stranske in sprednje zavese iz žameta z vzorci ali poslikavo z renesančnimi alegoričnimi motivi ) kot z masovnimi prizori (plemstvo, poulični boji z meči, straže, vojaki, služabniki, kurtizane, berači , ljudstvo …), pa tudi z dokaj posrečenim povezovanjem dogajanja s prizorčki in prehajanji po prosceniju pred zaveso. Razkošni kostumi so dokaj zvest posnetek noše renesančnega plemstva, medtem ko plesalci v ljudskih ali bolje baletno predelanih folklornih plesih nosijo klišejske kostume, značilne za ta tip baletnih vložkov. Vsega tega pa se zdi kar preveč, saj številčnost množice nastopajočih niti ni bistvena za samo zgodbo, prispeva pa seveda k spektakularnosti, a žal tudi k dolgoveznosti in prenasičenosti (zlasti folklorni vložki), saj balet traja kar tri ure in pol, z dvema odmoroma. Romeo in Julija Lavrovskega je torej romantizirani spektakel, ki tako po miselnosti, pristopu kot režiji deluje "rusko baletno zaprašeno", še posebno zaradi izstopajoče uporabe pantomime in širokih gest, ki naj bi podpirale dramatičnost. Oboje naj bi pojasnjevalo vse tisto, kar s plesnimi sredstvi ta zvrst baleta ne zmore. Pri pantomimski igri je že do smešnosti pretirano prednjačil stari Capulet (Soslan Kulajev), patetično je vila roke tudi Capuletova, čepeč na nosilnici z mrtvim Tybaltom, ki so jo kar z obema prenašali naokrog.
Nasprotno so baletne sekvence z Romeom in Julijo in seveda dueti, koreografirani plesno čisto, lirično, v prelivajočih se kombinacijah sicer znanih elementov z mnogimi dvigi – skratka lepo, zaradi česar imamo radi balet, če mu plesalci le vdihnejo "dušo". To je vsekakor uspelo Vladimirju Škljarovu v vlogi Romea, po konstituciji skladnemu, mladostno gracilnemu in tudi tehnično popolnemu plesalcu (kakšni lebdeči skoki in linije telesa !), izrazno pa vseskozi prepričljivemu, nežnemu, predanemu, očarljivemu, kot je lahko le mlado bitje na poti od otroštva skozi mladeništvo v odraslost, v katero ga čez noč prisilijo okoliščine. Slednjega pa ni premogla tehnično in tudi sicer "ustrezna" (vse je naredila, kar je treba), a izrazno nedodelana Julija (Viktorija Tereškina), tako da je ob Romeu povsem zbledela. Kljub lepoti in manekenski postavi je bila previsoka zanj in se tudi zato ni uspela vrasti v njuno "dvojino". V prvotnih izvedbah je kot Julija blestela legendarna Galina Ulanova, ki je kazala tudi izjemno glasbeno senzibilnost in je bila vzor naslednjim baletnim Julijam.
Navsezadnje sta Romeo in Julija najstnika, on šestnajstletnik, ona štirinajstletnica … V Škljarovu je tičal ta enkratni deški šarm – spomnil me je na rosno mladega Leonarda DiCapria kot Romea v noro posodobljeni filmski verziji Baza Luhrmanna (1996) o ljubimcih iz Verona Beacha, kjer se mladci preganjajo v odprtih avtomobilih po mestu, nad katerim dominirata stolpnici dveh mafijskih klanov, Capuletov in Montegov, in se streljajo s pištolami, pri čemer govorijo izvirne Shakespearjeve verze. In se vse ujema. Romeo, Leonardo in Julija, Claire Danes se na plesu prvič opazita skozi stekla akvarija z ribicami: nepozaben, liričen prizor, ko se zgodi ljubezen na prvi pogled. Tega subtilnega trenutka prvega srečanja kot tudi ne postopnosti in razvoja odnosa, izraženega s plesom, ni opaziti niti pri Lavrovskem niti v marsikateri poznejši verziji drugih avtorjev. Ne. Malo se spogledata in potem sta kar naenkrat že sredi pas de deuxa, z vsemi dvigi in visokimi nogami in piruetami … Več te postopnosti in trenutkov, ki jim verjamemo, najdemo v samosvoji, sodobni verziji Yurija Vamosa z ljubljanskim baletom (2005/2006- 2013), s prepričljivima Ano Klašnjo in Lukasom Zuschlagom.
Ana Klašnja in Lukas Zuschlag kot Romeo in Julija. (Foto: Opera in balet Ljubljana)
O vrhunski tehnični izurjenosti več kot petdesetčlanskega baletnega ansambla in protagonistov torej sploh ni treba razpravljati. Ostane nam ugotavljanje dodane vrednosti v smeri interpretacije, izraznosti, prepričljivosti in karizme posameznih likov. V tej predstavi poleg Škljarova zares izstopa le še Mercutio Davida Zalejeva, ki je oblikoval lik vročekrvnega, fatalističnega, zafrkantskega mladca, še posebno pretresljivega v prizoru, ko se smrtno ranjen pretvarja, da mu ni nič, in še naprej igra junaka, dokler se ne zgrudi. Tudi tehnika Zalejeva je osupljiva: je lahkoten in hkrati energičen, ko osvaja oder.
Zgodba Romea in Julije vznemirja različne plesne ustvarjalce, ki se prenosa Shakespearjeve drame v plesni medij lotevajo najbrž zato, ker verjamejo, da ples kot neverbalna komunikacija zmore sporočati določene čustvene vsebine po "bližnjici", na drugačen način kot besede, pogosto celo močneje. Tisti ustvarjalci, ki najdejo pot v svojem, plesnem mediju in ne skušajo "prevajati" besed v ples, bogatijo umetnost. Med vrsto avtorskih poskusov plesne predstavitve znane zgodbe, ki so pri Shakespearju našli vzporednice aktualnim družbenih razmeram, se velja spomniti na primer muzikala West Side Story, predvsem filmske verzije (1966) z neponovljivo koreografijo Jeroma Robbinsa v jazzovski tehniki, ko se spopadata tolpi mladoletnikov v newyorškem predmestju, pa sodobne verzije Mauricea Bejarta, ki je nastala leta 1966 v času vietnamske vojne pod geslom Make love, not war. Bejart v finalu vključi posnetek rezgeta strojnic, ki pokosijo pare, nato pa Romea in Julijo in z njima ostale oživi kot simbole ljubezni, ki zmaguje. Angelin Preljocaj  (1990) je postavil v Lyonu sodobno "dekonstrukcijo" zgodbe, ki se dogaja v mračni moderni policijski državi, v diktatorskem režimu, kjer vsakdo vsakogar nadzoruje in ovaja. Julija je hči diktatorja a la Caucescu, Romeo pa boem in brezdomec … John Neumeier (1971) predstavi mladi par in njune prijatelje na višku uporniške adolescence v sodobnem plesnem slogu z uporabo dramatičnih gibov iz vsakdanjega življenja.
… (Foto: Festival Ljubljana/Mediaspeed.net)
Verzije na to temo so nastajale in nastajajo še naprej, kar priča o univerzalnosti in aktualnosti Shakesperjeve misli: obsodba nasilja, ki se rojeva iz nestrpnosti do drugačnosti zaradi družbene, nacionalne in verske pripadnosti, zaradi barve kože, zaradi delitev na "naše" in "vaše" … in tako naprej. Žrtve teh delitev pa so praviloma mlade generacije. Po vsem našem nemirnem svetu nastajajo nove zgodbe Romeov in Julij. Vsak dan, vsak hip, znova in znova.  Ali lahko umetnost, ki jo navdihujejo, prispeva k temu, da se ta večni krog prekine, ne vemo, skušamo pa verjeti.

View Gallery 8 Photos