Pogled čez. V človeških odnosih je veliko zgodb, ki se vrtijo okrog zidov

V četrtek, 18. junija 2015, ob 20:00 in 20:40 uri se je na Ljubljanskem gradu na Šancah zgodil In SiTu – Eksperimentalni Site-specific performans, za katerega je poskrbela študentka magistrskega programa Krajinske arhitekture UNI v Ljubljani, Ema Križič. Performans si je zamislila kot del svoje magistrske naloge z namenom, da poveže svoj študij s svojo ljubiteljsko dejavnostjo sodobnim plesom. Plesalke društva Studio za svobodni ples so ga uprizorile ob finančni podpori Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.

V gledališkem listu je zapisala: "Včasih nas naši zidovi resnično varujejo, včasih pa nam onemogočajo preglednost, da bi bili zmožni videti onkraj zidu, pogledati na svet z drugačne perspektive. V človeških odnosih se veliko zgodb, če ne vse, vrtijo okrog zidov." In Situ je latinski izraz, ki pomeni "na kraju", "na mestu", "v prvotni legi". Izraz je izbran za naslov, ker je performans nastajal in situ, prav tako kot je njegova vsebina črpana iz kraja samega. Hkrati nagovarja obiskovalca  "In Si Tu", ker je prišel ali se znašel tu, v tem prostoru in času, s temi ljudmi.
Site-specific performans je razširjen izraz, ki se pogosto (ne pravilno) uporablja za opredeljevanje performansov, ki se odvijajo v ne-gledaliških prostorih. Poleg tega se pojavljajo še številni drugi izrazi (v angleščini npr. site-determined, site-oriented, site-referenced, site-conscious, site-responsive, site-related), prav tako različni avtorji navajajo tudi različne tipe ali katgorije site-specific performansov.
In SiTu performans je nadaljevanje raziskovanja ne-gledališkega prostora skozi plesno in performativno umetnost Urše Rupnik, Tine Benko, Neže Jamnikar in Eme Križič, ki so ga skupaj začele s site-specific performansom In Vitro. Premierno so ga uprizorile decembra 2014,  v še nedokončanih prostorih poslovno stanovanjskega kompleksa Situla v Ljubljani.
Plesni site-specific performansi so torej ustvarjeni za točno določen izbrani prostor, ki pogojuje ustvarjalni proces in samo izvedbo plesnega performansa, ki nastane v kontekstu in tesnem dialogu izbranega uprizoritvenega prostora in njegovih značilnosti. Plesni performans takega tipa z uprizoritvijo v nekem drugem prostoru izgubi svoj pomen in uprizoritveno vrednost, saj so glavna razmerja (med performerji, publiko in prostorom) prav tako kot vsebinska navezava performansa na izbrani prostor zaradi spremembe prostora (in s tem prostorskih elementov, kompozicije, identitete in pomena prostora) porušena. S tem uprizoritev performansa v nekem drugem prostoru izgubi svoj pomen in sporočilno vrednost. S plesnimi site-specific performansi so se ukvarjali že Anna Halprin, Trisha Brown, Meredith Monk, Simone Forti, Twyla Tharp, John Cage, Merce Cunningham idr, pa tudi Jasno Knez smo videli že v osemdesetih letih, ko je “izgubljeno telo”  uprizarjala v podhodu Maximarketa, Uršo Rupnik v parku Rastoča knjiga 2005 za Bežigradom v Ljubljani, plesalke naše idrijske skupine v prenovljenem mestnem parku ob otvoritvi Čipkarskega festivala v Idriji 2008.
Plesalke idrijske skupine v prenovljenem mestnem parku ob odprtju Čipkarskega festivala v Idriji.
Ker gre za performans na prostem, je izvedba odvisna od mnogih dejavnikov (vreme, sprememba prostora v času ustvarjanja in nastajanaja performansa, dostopnost in zasedenost prostora, družbene interakcije, tehnične zmogljivosti prostora, tip publike, nepredvideni dejavniki). Vsi ti dejavniki vplivajo tudi na možnost ustvarjalnega procesa na kraju dogodka, ki je ključen in neizogiben za tak tip performansa. Prav v tem se tak tip performansa razlikuje od predstav v gledališču, ki je manipulativen prostor, kjer publika deluje po principu »prideš, se usedeš, gledaš in greš«, tu pa se gledalca postavi v aktivno vlogo, kjer se sam odloča čemu bo oziroma naj bi sledil, pri čemer ga drži v napetosti tudi skrb, česa ne vidi in kaj naj bi videl. Ponuja mu razmislek o tem, kaj je del performansa in kaj ne, kakšen je odnos performansa do prostora (in obratno), kako doživljaja prostor skozi medij uprizoritvene umetnosti in nenazadnje s čim ga akterji nagovarjajo. Po performansu sta obiskovalcu na voljo čas in prostor, da postane in najde svoje misli, se morda pogovori s soobiskovalci in akterji. Vse to je nenazadnje naloga sodobnega plesa, ki pa jo je v dvorani običajno težko izpeljati, zaradi pasivne vloge publike, saj je njegova vloga le statično sedenje na vnaprej določenem mestu.
Performans je bil zanimiv, na travniku pri anteni so se iz publike z gibanjem in plesom izluščile plesalke kot nekakšne žive priče današnjega vsakodnevnega dogajanja v tem prostoru, sledilo je njihovo skupno plesno udejstvovanje na poti, ki pelje po razglednih arkadah, sem so jih zvabili  glasbeniki, po stopnicah navzdol sta jih popeljali dve plesalki, ob drevesnem deblu jih je pričakala gozdna vila, skupina plesalk pa nadaljevala s plesom spodaj, na terasi s klopcami, od kjer so se povzpele do gledalcev in nato zbežale po ozkem hodniku na gozdno jaso.
Gledalce pa je ob drugi niši pod stopnicami zamotila gozdna vila, ko pa je le ta stekla za plesalkami so se ustavili v drugi niši z balkonom in si ogledali ples dveh škratinj, jima sledili do polkrožnega stopnišča, ki je prav primerno za nivojsko razporeditev gledalcev,  tako da so lahko sočasno opazovali plesalke na levi ob drevju, v sredini na jasi ples gozdne vile in na desni jasi ples dveh škratinj. Dogodek je bil večplasten in je gledalcu ponujal izbiro, da si sam ustvari zgodbo in jo na tem mestu tudi zaključi. Kakor je bil začetek precej realističen, je konec postal magičen. Gledalci sprva nekoliko zmedeni, nevajeni takih dogodkov, na koncu pa navdušeni, polni pohvalnih besed in želje da bi se ta dogodek ponovil in da bi bilo takih dogodkov več, saj vse prepogosto hodimo po zelo zanimivih okoljih pa jih niti ne opazimo.   
Performans In SiTu so ustvarjale Urša Rupnik, univ. dipl. kulturologinja ter dipl. plesalka in koreografinja, plesni tandem Tina Benko in Neža Jamnikar prav tako diplomantki Akademije za ples v Ljubljani, ter članice Plesne skupine Studia za svobodni ples: Sanja Spirić, Maja Maša Šomen, Ana Vesel, Ana Vrhovnik, Jerca Klinar, Liu Zakrajšek in Ema Križič.
Glasbeno spremljavo v performansu so ustvarjali člani PostArt Ensemble, ki je avtorski projekt Jelene Soro. Glasbena zasedba se skozi čas organsko spreminja, trenutno nastopajo David Kocmur na kitari, Oliver Ilievski na harmoniki in Jelena Soro na oboi. PostArt ni žanr, PostArt so ljudje. Glasbeno spremljavo na ponovitvi performansa pa je ustvarjal jazz kitarist David Kocmur.
"Široka prostranstva nas vabijo k raziskovanju nam še neznanih mej človeškega sveta, zato moramo vedno znova premagovati zidove in raziskovati krajine svoje biti. Sami zase in z ljudmi, ki jih srečujemo na svoji poti." In želimo si ponovitve tega dogodka in želimo si še več takšnih dogodkov na tem mestu ali na kakšnem drugem.

View Gallery 13 Photos