V produkciji Javnega sklada za kulturo RS Območne izpostave (OI) Maribor je letos stekla jubilejna 30. Odprta plesna scena (22.−24. 6.) v sklopu Festivala Lent.
Vsakoletni plesni dogodek v času mariborskega poletnega festivala teče od leta 1998, kontinuirano pa pravzaprav že od leta 1992 v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS OI Maribor pod strokovnim vodstvom ter po izboru svetovalke za ples Minke Veselič Kološa.
Trije plesni večeri Odprte plesne scene so potekali na Velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor ob njihovi svetlobni in tonski tehniki ter podpori Zveze kulturnih društev Maribor, LGL, MOM, Narodnega doma Maribor in Festivala Lent ter v režiji in organizaciji dogodka Minke Veselič Kološa. Izvajalci 70-minutnega plesnega programa pa: Galerija plesa Maribor, Plesna izba Maribor, Plesno društvo Ana, dogodek je spremljala Ajda Tomazin, letošnja selektorica JSKD v izbor mini otroškega festivala Pika Miga 2021 (9. in 10. 10.) in mednarodnega festivala Živa2 021 (11.−13. 11.).
Odprtje tridnevnega plesnega festivala je poteklo prvega večera ob predstavitvi plesnih miniatur mladih iz lokalnih sredin pod skupnim naslovom Plesni utripi mladih, pred tem pa sledil pozdravni nagovor Minke Veselič Kološa, ko je prisotne nagovorila z besedami, povzetimi iz knjige Marije Vogelnik Ples skozi čas in balet skozi svet: “In gibanje je enako kot življenje. Če bi se zaustavilo, bi vse zamrlo. In v tem gibanju, ki je neminljivo, je zakoreninjen ples, z njim vred tudi potreba ljudi po njem.” In nadaljevala: “Odprta plesna scena deluje že desetletja na JSKD, s preglednimi revijami spodbujamo plesno ustvarjalnost mladih, predvsem izpostavljamo pomembnost, da se v plesu poveže telo z umom in čustvi. Le tako govorimo o celostnem plesu kot umetnosti. Veseli smo, da so nekatere skupine in društva kljub dolgemu obdobju pandemije uspeli skreirati plesne miniature, ki jih nam bodo predstavili. Zato je čas, da se prepustimo svetu plesne ustvarjalnosti!”
Najmlajši so prispeli iz Plesnega društva Ana, iz njihove plesne pripravnice 5, kot prvi pa se v igrivem duetu Moja lutka predstavili: Julija Nedog in Adrijana Rodovšek (koreografija A. Rodovšek, mentorica Dunja Smode). Ko je lutka neulovljiva mala akrobatka, ki jo netrudno lovi njena velika sanjava prijateljica, vse dokler v toplem objemu ne omagata in zaspita.
V drugem njihovem izhodu zapleše pripravnica 2, 5: Maja Fukne, Nuša Gerečnik, Julija Nedog, Urška Smiljan, Hana Žunec in Adrijana Rodovšek v skupinski koreografiji Dunje Smode Strahovi v muzeju. Za pripravnico kar zahtevnejši plesni utrip, ko skupina skuša delovati kot celota v črnih dresih in danes tako zaželenih belih tutujih, v gibu pa vsaj navidezno oblikovati določeni občutek; je to strah ali le radovednost otroških oči …?
Njihov tretji izhod Tako je to, ko se pogovarjamo po telefonu je potekal v izvedbi deklic pripravnice 5: Nuše Gerečnik, Adrijane Rodovšek, Urške Smiljan, v ustvarjanju ter postavitvi Nuše Gerečnik in Dunje Smode. V tej miniaturi aktualnega naslova, vendar ne povsem jasno zasnovane izvedbe pa se gib žal podreja želji otročje nadvlade in namišljenosti.
Plesno društvo Ana se pogumno predstavi v tem času, ko je ples zavoljo virusne ujme postavljen na stranski tir, je pohvalno in pomeni, da so v teh čudnih časih le našli moč za skupno urjenje ob njihovi mentorici Dunji Smode, ki otroke pripravnic in razrednega pouka usmerja k osvajanju sodobnih plesnih oblik, tudi izražanja s pomočjo gibanja.
Prvi se tega večera postavili, tudi takoj navdušili GP Seniors Galerija plesa Maribor v domiselni koreografiji Slika Mojce Ussar, pedagoginje, koreografinje in umetniške vodje GP, v izvrstni izvedbi njihovih članov: Maše Bozovičar, Jana Chapa Tapiwe, Maše Čuček Bezjak, Vanje Kalanovič, Teje Makuc, Anje Markuš, Luše Pečovnik Wutt, Daniele Preskar, Danaje Roner in Valentine Tomič. Koreografska Slika se oblikuje v trenutnih zamrznitvah gibov, v gnetenju skulptur, v ujetju gibkih prehodov in medsebojnih kontaktih, v neštetih iskrivih poslikavah plesne statike in dinamike, kar na in v ozadju črne tkanine; ko se skupina zabava in zabava še avditorij.
V drugi koreografiji Mojce Ussar In These Rooms (V teh sobah) je tega večera zaplesala njihova GP Junior, mladinska skupina v sestavi: Maša Bozovičar, Luša Pečovnik Wutt, Brina Galuf, Nuša Petek, Gaja Đurov Štraus in Vita Štampar. Skupina je dobesedno gradila prostore, senčila zidove, ko so ene nevidno držale in premikale veliko temno tkanino, medtem pa druge zabavale, se družile, tudi posamično izpostavljale ali v manjših grupacijah smiselno zapolnile prostor, svoj okvir, zajet v premikih, prepogibanju, zvijanju ali pač ravnanju prosojne tkanine. Nič koliko domislic se pri tem oblikovalo, tudi zabavno gradilo v odličnosti prepričljive izvedbe njihove nove plesno ozaveščene generacije.
V stilu moderna je plesni prostor navdušujoče zapolnila še skupina GP Modern 3 v izvedbi: Žive Goričan, Mojce Mori, Katje Mošič, Pie Capl Škrinjar in Alin Toplak v koreografiji in zaporedju ustvarjanja treh koreografinj: Daniele Preskar, Andreje Šraj in Mojce Ussar; ko se trije elementi stopijo v eno, tri ustvarjalne skice v kompaktno in konkretno plesno variacijo, ki so jo naslovili Triptih. Koreografija treh atraktivnih gibalnih poslikav se začne ob individualnih vhodih s priljubljenimi stoli, v mladostni energij in veliki želji: ’končno se pogovarjati’; ko se besede v gibu izrišejo in v krog še dodatno zveličajo. Znova pa je na oder stopila njihova, po plesnem stažu najstarejša skupina, GP Seniors, zaplesali pa: Alja Bedenik, Jan Chapo Tapiwa, Maša Čuček Bezjak, Tjaša Hameršak, Nika Makuc, Teja Makuc, Anja Markuš, Daniela Preskar, Vanja Kolanovič, Danaja Roner in Valentina Tomič v koreografiji Andreje Šraj z naslovom Globine. V koreografiji Globine se iskrijo plesna sozvočja njih zajetih zgodb aktualnega zdaj, tudi se izpojejo nevidne globeli čustvovanj v sozvočju z godalnim koncertom, v vihri in lepotah barvitih atrakcij, zasnovanih na umetniški noti plesne dorečenosti.
Obe koreografinji, mentorici, Mojco in Andrejo, sem povprašala, kako jima je uspelo vse te skupine postaviti na tako visoko raven plesne komunikacije, praktično na višino profesionalne stopnje. Odgovor je bil relativno kratek, vendar jasen. Uspelo je z delom, ko so ves ta čas enako intenzivno vadili, sicer na drugačen način, in je kar šlo, uspeh pa viden. Pri otrocih, kot sta dejali, je po vseh teh koronskih zaporah videti kar močan upad telesne motorike. Na internetni strani Galerije Plesa pa se da slediti tudi najmlajšim in njihovim video okenčkom, ki so jih zapolnili s svojo zahtevno vadbo.
Na programu so bile še tri koreografije v izvedbi Plesne izbe Maribor koreografinje in pedagoginje Anite Čanadi. V okvirih G.E.A in PIM so tri mlade plesalke: Gaja Bumbak, Alana Novak in Eve Peklar začrtale široki razpon svojih ustvarjalnih potencialov, dodatno podkrepljenih z učno dobo v plesno-glasbeni miniaturi Čudežna dežela. Razigrale se v spevni koreografiji, jo soustvarjale skupaj s koreografinjo Anito Čanadi in spletale spevne verze skupaj z gibi, tudi jih prelivale po odru v sijočih svetlobnih utrinkih.
V skrivnostni svetlobni modrini so mladinke PIM skupine modern jazz: Alana Novak, Deborah Iris Ačko Pušnik, Eva Peklar, Gaja Bumbak, Nikolina Kablarevič, Korina Pongrac, Gaja Kenik in Sofia Zorman zavele plesno liriko mladostnih hotenj ter stremljenj, tudi se predstavile v zahtevnih strukturah plesne kombinatorike v koreografiji Anite Čanadi z naslovom Blue Lights.
S Plesno izbo Maribor in koreografskim izbruhom Anite Čanadi Fontana življenja se tudi zaključil prvi večer Plesnega Lenta, zaplesala pa PIM skupina modern jazz intenziva: Brina Osonkar, Žana Žabčič, Lucija Snežič, Tina Hojnik, Brigita Pećanac in Tanja Špes. O koreografiji so zapisali: “Padanje in zaljubljanje kot dejanje, ki mu dopustimo, da se zgodi, potem pa uide izven kontrole. Negotovost suspenza. Točka ’brez povratka’. Odločitev in predaja, da verjameš, da boš vztrajal. Ker je vredno tudi trdega pristanka. Nikoli ni varno − mogoče najdeš letenje v padcu.” Fontana življenja je v plesnem vzgonu skupine in rdečem frfotanju njih oblek docela vzplamtela, prav zažigala in kurila ognjene plesne viharje, ki jih je bilo stežka pogasiti ali celo zaustaviti, ob njih pa zagorel še avditorij. In na koncu koncev se burno usul še aplavz. Pozdrav, ki so si ga vsi nastopajoči, njihovi pedagogi, mentorji in koreografi tudi zaslužili. Prvi večer 30. Odprte plesne scene se je izkazal za prijetno presenečenje tako v izvedbah plesno izšolanih mladih skupin kot v koreografskih utripih, ko se je na odru in pred gledalci končno tudi lahko polno zadihalo ter ustvarjalo.
Odprta plesna scena se je nadaljevala še naslednjega večera (23. 7.) na istem odru, ko so trije naši, mednarodno znani plesalci, pedagogi in koreografi (o njihovi premieri smo že poročali na našem portalu), Mojca Majcen, Igor Sviderski in Urša Rupnik, uprizorili avtorsko koreografijo Odmerjanje užitka (Measure of Pleasure, 2021), nenavadno plesno predstavo, ki so jo gradili na užitkih in neizmerljivem merjenju le-teh, prisotnim pa vedno znova vtisnejo svojo neizmerljivo mero plesnega optimizma.
Zadnji užitki 30. Odprte plesne scene pa stekli še 24. junija v predstavi Kup kuncev (400 Rabbits, 2019), ki smo ji tudi sledili na našem portalu, v ustvarjalni domišljiji ter izvedbi mednarodnega avtorskega dueta: Beno Novak in Marina Abib, o svojem razgibanem delu neobičajnih časovnih zaporedij in protislovij pa zapišejo, da je: “1predstava, 31 solz, 2 osebi, 400 zajcev, 13 najljubših stvari, 365 slik, 52 minut”; in ko se vse napisano na odru izteče, potem prizorišče zapustijo docela izpolnjene umetniške duše, tako na tej kot na oni strani odra. In ko se nekaj konča, potem sledijo nova pričakovanja, upanja, spodbude, tudi vneme za novo Odprto plesno sceno v času Festivala Lent 2022.
(Resno pa se poraja vprašanje o zanimanju občinstva za plesne predstave, ki so kakovostno odlične, a kot da mariborskih plesnih ustvarjalcev ne bi zanimalo, kaj počnejo njihovi plesni kolegi. Kar je posebej nenavadno, saj je Maribor po številu plesnih šol, klubov, raznih združenj rekorder po številu le-teh v slovenskem plesnem prostoru. Lepo je biti radoveden! (op. u.)