Plesna kritičarka Neja Kos nadaljuje z razmišljanjem o Isadori Duncan. Najbrž edini znani filmski posnetek plešoče Isadore (danes si ga lahko vsakdo ogleda na internetu) je slabe pol minute dolg prizorček sivih, trepetajočih, nejasnih senc peščice gledalcev nekje v naravi. Izza dreves pripleše drobna postava, ovita v ohlapno oblačilo: le nekaj lahnih korakov, obrat, široko razprte roke, ki se gole izvijejo iz tkanine, še korak ali dva in – konec. Isadori so ponudili kar nekaj možnosti za snemanje na filmski trak, vendar je vse zavrnila, kajti v času nemega filma bi bili tudi posnetki nemi, ples brez glasbe pa okrnjen. Ostalo pa je precej pisnih virov, iz katerih lahko veliko izvemo o Isadorinem plesu. O njenem življenju je pisalo več biografov oziroma piscev, ki so bili z njo osebno povezani: Ross Macdougall, Viktor Serov, Federika Blair, Sewell Stokes, Mary Desty, Irma Duncan in drugi; posmrtno je bilo objavljeno tudi Isadorino izvirno besedilo The Art of the Dance (Umetnost plesa). Med najizčrpnejšimi viri pa je zagotovo novejša obsežna biografija Isadora, A Sensentional Life (Isadora, senzacionalno življenje, 2001) Petra Kurtha, ki bralcu med drugim ponudi vrsto izvlečkov iz pisem, dnevnikov, časopisnih člankov in kritik. Obstajajo tudi številne Isadorine plesne fotografije in risbe likovnih umetnikov, kot je bil denimo veliki kipar Avguste Rodin.
Gibljivih podob Isadorinega plesa torej nimamo, vendar so ameriške predstavnice tretje, četrte in pete generacije njenih učenk iz skupine Isadorables poskrbele za rekonstrukcije plesne zapuščine njenih solističnih in skupinskih plesov. Znan je denimo Isadora Duncan Dance Ensamble z repertoarjem nekaterih najuspešnejših plesov na glasbo Schuberta (Ave Maria), Chopina (valčki, preludiji, mazurke, Nokturno), Brahmsa (valčki), Skrjabina (Etude – Mati in Revolucionarna), J. Straussa (Vrtnice z juga, Na lepi modri Donavi), Glucka (operi Orfej in Ifigenija) ter plesi iz revolucionarne Rusije (Dubinuška, Varšavianka). Z Isadorino plesno dediščino in raziskovanjem možnosti prenosa v sodobnost se ukvarja tudi Mary Sano Studio of Duncan Dancing, v okviru Isadora Duncan Dance Foundation pa deluje repertoarna plesna skupina za ohranitev Isadorinih izvirnih plesnih del ter tehnike, kot tudi za ustvarjanje novih koreografij v njenem slogu. Posnetki so danes dosegljivi na devedeju, odlomke plesov pa si lahko ogledamo na internetu, vendar so to le približki, saj je bilo doživetje Isadore v siju njenega talenta in karizme zagotovo nekaj drugega. Kljub temu nas tekoče linije z lahkotnimi, naravnimi teki in poskoki, ki radostno zajemajo ves prostor z značilnimi nagibi torza h kolenu, z zakloni, nazaj nagnjeno glavo in z razprtimi ali valujočimi rokami, pritegnejo, še bolj pa prevzame denimo posnetek plesa Mati na glasbo Aleksandra Nikolajeviča Skrjabina: plesalka v ohlapnem širokem ogrinjalu, skoraj ves čas v nizki drži pri tleh, izpleše bolečino praznih rok, ki nikoli več ne bodo pestovale. Zadržana tožba je globoko izrazna, stilno že povsem v plesnem ekspresionizmu, ki ga je pozneje razvijal nemški moderni ples z Mary Wigman na čelu in ki je preko njene učenke Mete Vidmar vplival tudi na razvoj slovenskega sodobnega plesa v obdobju pred in po 2. svetovni vojni. …
Isadora je sanjala o plesu, ki se razlikuje od uveljavljenih vzorcev. Revolucionarno jedro njenih idej je bilo v viziji plesa prihodnosti, osvobojenega spon klasične tehnike in drugih sistemov gibanja. Sprva je videla vzor svobodnega giba v plesu antične Grčije, ujetega v skulpture, reliefe in podobe na vazah. Statične podobe je samosvoje prevajala v živ gib in jih inventivno nadgrajevala. V grškem slikarstvu, kiparstvu in tanagrskih figurinah je, kot navaja v svojih besedilih, odkrila “popolno zavedanje naravnih telesnih zmožnosti, zlasti o kontinuiteti gibanja v vselej se spreminjajočih naravnih, nepretrganih sosledjih“. Obračala se je tudi k naravi, v kateri je našla "najčudovitejše oblike in gibanje, ki izraža dušo teh oblik – prav to pa je plesalčeva umetnost … "Navdih črpam iz dreves, valov, oblakov, iz skladja, ki se tke med strastjo in viharjem”. V otroštvu je imela nekaj malega izkušenj s klasičnim baletom in Delsartovim sistemom gibanja. François Delsarte, francoski učitelj (1911–1871), ki je bil tedaj v Ameriki dokaj znan, je poučevanje plesa gradil na devetih zakonih o izraznosti gest, povezani s človekovimi čustvenimi, fizičnimi ter intelektualnimi vidiki. Poudarjal je, da je vse, kar je naravno, tudi lepo, in da je naravno gibanje tisto, ki je v sozvočju s telesom ter s težnostjo. Isadora je menila, da je tehnika klasičnega baleta zastarela in v nasprotju z naravnim človekovim gibanjem. Sprva je plesala v lahkih sandalih, kmalu pa le še bosa, odeta v preprosto tuniko. Bosa stopala in njena "mala bela tunika" s poznejšimi barvnimi različicami ter drapiranimi haljami so postali prava senzacija in njen zaščitni znak. …
Pogosto naletimo na trditev, da Isadora ob vsem talentu, izjemnem odrskem čaru, artikulirani misli o plesu kot umetnosti ter pristopu k plesni vzgoji otroka in mladostnika ni izdelala trdne tehnike, ki bi jo bilo moč razvijati naprej. Deležna je bila celo očitkov, zlasti s strani "baletomanov", da sploh nima nobene tehnike (v mislih so imeli seveda baletno tehniko). Poznavalci se s tem ne strinjajo. Lisa Leizman, raziskovalka na Carnegie Mellon University, meni, da je Isadora ustvarila plesno tehniko visoko dinamičnega in prefinjenega odnosa med telesom in fizičnimi silami narave, kot je težnost. S tem, ko je izvor gibanja odkrila v centru telesa – v sončnem spletu – in dojela pomen dihanja, je dosegla izjemno gibko, tekoče, valujoče gibanje rok ter zgornjega dela telesa in vpletla v svoj tehnični material močne, a vendar lahkotne poskoke, skoke in druge oblike elevacije. Zanos, iskrivost in prožnost, ki se kažejo v Isadorinem plesu, so rezultat tega, da je iz narave črpala tako tehniko kot vsebino. Takšna jasnost fizične artikulacije je služila kot tehnična osnova za širok razpon plesalkine umetniške vizije zlasti v lirični fazi njenega ustvarjanja. To se kaže tudi v načinu, kako je uporabljala geste, ki jih je v ples vpletala kot sredstvo komunikacije. Ker so vzete iz vsakdanjega življenja, te fizične akcije neposredno nagovarjajo občinstvo, vendar so v kontekstu odrske prezentacije del visoko strukturiranega sistema, tako da jih gledalec ne vidi v vsakdanjem, marveč v gledališkem pomenu. V njenem plesu geste ne nosijo nekih specifičnih pomenov, marveč utelešajo izraz sam. Plesalčevo telo oživljata čustvo in misel, kinestetični rezultat obojega pa je izrazno izkustvo za oba, plesalca in gledalca. Slednje je dobilo še jasnejšo podobo v zrelejši fazi Isadorinega ustvarjanja, ko postane njen ples bolj statičen, skulpturalen, monumentalen in ko najde izrazu ustrezne tehnične oblike, kot so premiki glave in torza, gibanje sede in leže na tleh ter v pokleku in geste rok. V njenih dramatičnih plesih zasledimo prekinjeno ostro, celo nasilno gibanje, uporabo gravitacije s padci ter izrazit odnos do tal. Takšen je bil na primer ples furij v Gluckovem Orfeju, ki se je zdel gledalcem grozljiv in odbijajoč, šlo pa je očitno za enega najzgodnejših prikazov "grdega" v plesu. Povedati je še treba, da se je Isadora povsem zavedala nujnosti priprave telesa, ki mora vsak dan skozi rutino ogrevanja in določenih vaj, da se lahko zatem svobodno giblje na višji stopnji. V tem smislu omenja "gimnastične vaje", ki pa naj bodo le sredstvo za harmoniziranje telesa kot instrumenta, v katerega lahko zatem vstopi "plesni duh". …
Isadora je gibanje nenehno raziskovala, da bi v prepletu energije, časa in prostora lahko postalo nosilec neverbalne pripovedi. Z uporabo improvizacije v ustvarjalnem procesu, v samoti in tišini ali v sodelovanju s čutečim pianistom, pa tudi v odrski praksi strukturirane improvizacije je razvila svoj strasten, inovativen slog svobodnega giba. Pri tem je v veliki meri iskala vzgibe v glasbi: glasbo je čutila kot spodbudo in podporo, ki obogati invencijo.(“Plesalec ustvarja gibanje iz glasbe kot njeno vidno podobo”). Plesala je torej glasbo, ne "na glasbo", in si drznila pri tem uporabiti dela velikih mojstrov Bacha, Beethovna, Mozarta, Chopina, Wagnerja, Liszta, Mendelsohna in drugih, ki so bila dotlej namenjena le poslušanju. S svojimi solističnimi avtorskimi plesi se je uveljavila kot koncertna umetnica v času, ko je bila takšna oblika povsem neznana. V ples je vpletala rekvizite, zagovarjala preproste kostume in minimalistično, prazno sceno (znamenite modre zavese so jo spremljale po vseh odrih), lotila se je tudi večmedijskih projektov z združevanjem plesa, glasbe, petja in govorjene besede ter spreminjanja avditorija za potrebe predstave. V svojih plesnih šolah je razvila izvirne pristope k plesni vzgoji in tako vplivala tudi na poznejši razvoj sodobne plesne pedagogike, ki ima za izhodišče naravno gibanje (hoja, tek, poskok, skok, vrtenje, plazenje, kotaljenje …), otrokovo pozitivno motivacijo, veselje do gibanja in samostojno ustvarjalnost v spodbudnem okolju. Predvsem pa je prispevala k uveljavitvi plesa kot avtonomne umetnosti in začrtala povsem nove načine razmišljanja o plesu kot umetniškem izraznem sredstvu. …
Osebnost in ideje Idsadore Duncan so tako na svoj način še danes aktualne in neopazno-opazno vtkane v sodobno plesno umetnost. Vplivale so na celoten razvoj modernega oziroma sodobnega plesa in baleta od njenih sodobnikov (Ruski balet Djagileva z Vaclavom Nižinskim in Mihailom Fokinom, Ruth St. Denis in Ted Shawn, Martha Graham, Doris Humphrey, José Limón, Helen Tamiris, Ana Sokolov, v Evropi pa Rudolf Laban, Mary Wigman, Kurt Jooss in drugi) pa vse do poznejših ustvarjalcev. Isadoro najdemo pravzaprav v vseh oblikah sodobnega plesa, čeprav se je ta v 20. in 21. stoletju spreminjal in razvijal in se plesalci njenega vpliva v glavnem ne zavedajo. Njen sloves je segel tudi do nas, saj so tedanji časopisi pogosto poročali o njej; ali jo je kdo tudi videl nastopati v kateri od evropskih metropol, bi bilo treba še raziskati. Njeno delo pa je zagotovo poznal Vaclav Vlček, češki plesalec in baletni mojster modernih nazorov, ki je med drugim deloval tudi na Dunaju. V Ljubljani je začel z delom v sezoni 1918/19 kot vodja baleta in koreograf v prvem slovenskem baletnem ansamblu. Z njim so prišle iz Prage tudi češke plesalke. Naš balet se je z Vlčkom in pozneje z njegovo mlado partnerico Lidio Wisiak razcvetel z nadihom modernega plesa. V knjigi dr. Henrika Neubauerja Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji zasledimo v poročilu plesalke Staše Bežek drobno opazko, da je "v dramski pravljici Pogumni Tonček plesala valček v stilu Isadore Duncan". Isadorine sledove najdemo tudi v delu Pie in Pina Mlakarja, znamenitih slovenskih plesnih modernistov. Veliko smo slišali o Isadori v šoli in skupini Žive Kraigher, ene izmed utemeljiteljic slovenskega sodobnega plesa. Plesni stil, ki ga je gojila, je bil sprva pod močnim vplivom nemškega plesnega ekspresionizma, ki ga je prevzela od svoje učiteljice Mete Vidmar, učenke Mary Wigman, in pozneje tudi od Lojzke Žerdin, prav tako diplomantke berlinske šole Mary Wigman. Ni torej čudno, da se je Isadorin duh posredno prenesel tudi k nam. Na neverjetno živ način pa se je utelesil v sicer samosvoji in seveda v drugem času zrasli plesalki Jasni Knez (1949), ki je tako kot Isadora posvetila življenje solističnemu avtorskemu plesu, raziskovanju in utiranju svežih plesnih pristopov ter praksi strukturirane improvizacije. Kdo ve, če ni v plesu Upor na glasbeno temo Bilečanke, ki ga je Živa Kraigher še kot učenka Mete Vidmar ustvarila in plesala že med vojno, Jasna Knez pa ga je poustvarjala v 70-tih in 80-tih letih, tudi kanček Isadore in njenih uporniških "političnih" plesov (Marseljeza, Slovanska koračnica, Internacionala). Ne glede na družbene in politične okoliščine v času nastanka teh plesov se zdi njihovo sporočilo univerzalno, kajti po Isadorinih besedah je plesno gibanje neverbalni lirični in čustveni izraz, ki nima ničesar skupnega s konkretnimi besedami. …
Pesnik Jesenin, veliki mojster besede, je v enem od pogostih konfliktov s svojo ljubimko in soprogo Isadoro izjavil: "Plesalec ne more nikoli postati velik, kajti njegova slava ne traja. Zbledi v trenutku, ko umre!" "Ne," se je uprla Isadora, "če je plesalec res velik, lahko preda ljudem nekaj, kar bodo za vedno nosili v sebi …" "In kaj, ko umre?" je zlobno vztrajal Jesenin. "Ko te ne bo, Isadora, se te ne bo nihče več spominjal! Moje pesmi pa bodo ostale. Takšne pesmi, kot so moje, živijo večno!" "Ne, ne, jaz dajem ljudem svojo dušo, ko plešem!« je nasprotovala s solzami v očeh. "In ta lepota ne umre! Lepota ne umre!"
Jesenin je z značilno kretnjo potegnil njeno skodrano glavo k sebi in jo potrepljal po hrbtu. "Eh, Duncan!" Isadora se je nasmehnila in prepir je bil pozabljen. (Dialog je povzet iz knjige Isadora Petra Kurtha, poglavje How Russian!How Russian!, stran 451/452). Nekako sta imela oba prav … Pomembno je, da se spominjamo obeh.
