V četrtek se bo ob 19.30 na odru Gallusove dvorane zgodila premiera velikega spektakla Otello. Koprodukcija Cankarjevega doma in SNG Opera in balet Ljubljana je ena tistih, ki jo vsi nestrpno pričakujemo. Spektakla pa seveda ne bi bilo brez plesa, giba in koreografije. Režiser Manfred Schweigkofler je koreografijo zaupal baletnemu solistu ljubljanskega baleta Lukasu Zuschlagu, on pa je izbral plesalke, ki nikakor ne sodijo v predal klasičnega baleta. Njegov nabor predstavljajo Maja Sonc, Pia Vilar, Patricija Crnkovič, Ana Jenček Dekleva, Anja Möderndorfer, Simona Kočar, Karin Putrih, Tina Benko in Tjaša Bucik. Z Lukasom sem se pogovarjala v dneh, ko gremo ustvarjalcem novinarji najbolj na živce, nam pa so takrat pač še zanimivejši.
Lukas, z ekipo si tik pred premiero Otella, zaupaj nam najprej, kako je prišlo do tega, da si postal koreograf te opere? Od kdaj je v tebi želja, da se postaviš tudi pred oder, se pravi, da oblikuješ svoje korake za druge plesalce?
Zanimanje za koreografijo je v meni že dolgo časa. Ta želja po kreaciji lastne izpovedi je prišla nekako skozi čas in ustvarjanje z velikimi in različnimi tako koreografi kot umetniki, s katerimi sem imel priložnost delati v svojem baletnem življenju. Skozi leta sem opazoval, kako nastajajo koreografije, predstave na različnih ravneh in v različnih smereh. In potem se je zgodilo, da sem nekajkrat kreiral tudi sam. Npr. trio za gala koncert naše hiše na Prešernovem trgu, dve točki za DBUS, za večer mladih koreografov na slovensko glasbo in nacionalno televizijo, koreografija Promenada vključno z interakcijo in video projekcijo v ljubljanskih Križankah, točko z naslovom Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana na poezijo Tomaža Šalamuna v Mini teatru, predstavo za Noč plesa v Pliberku v Avstriji, pa koreografijo za tekmovanje EMA, slovenski izbor za Eurosong, za šov Dan najlepših sanj za komercialno televizijo POP TV, točko Song, ki je dobila posebno priznanje na tekmovanju za mlade baletne plesalce v Lendav,i in še bi lahko našteval.
Običajno sta vedno eden ali dva dela v vsaki operi povsem baletna, tudi zato, da je vizualna atrakcija še večja. V primeru Otella je to na začetku v sceni "fuoco di gioia", kjer Ciprčani slavijo varno vrnitev Otella in preostale vojne heroje s prižiganjem ognja veselja. Dekleta nato začnejo plesati in animirati ljudi ter se začenja veliko slavje "beva, beva". Druga scena je procesija, v kateri plesalci vstopajo z glavno pevko Desdemono in kreirajo nežno, že skoraj sakralno atmosfero okoli nje. Zdelo se mi je zelo pomembno, da sem ostal zvest svojemu načinu koreografiranja in hkrati imel v mislih, da vse skupaj sodi v kontekst celotne postavitve opere in še doprinese k večji prepoznavnosti opere.
Sodelovanje je bilo zelo dobro. Z režiserjem Manfredom Schweigkoflerjem, ki je režiral že spektakel Renske nimfe v Cankarjevem domu, sva bila v stikih najprej preko elektronske pošte in sva debatirala, kaj vse bi bilo treba koreografirati. Glede same koreografije mi je pustil popolno svobodo. Pomagal sem tudi pri zboru skoraj sedemdesetih pevcev in pevk, da so se lažje gibali po odru in da je bila njihova prezentacija čustev čim pristnejša. Tudi s kostumografijo ni bilo težav. Kostumografinja Mateja Benedetti je bila zelo fleksibilna glede kostumov za plesalce, da so se le-ti počutili najudobneje. Na primer moja sugestija za plesne čevlje, ki so na prvi pogled delovali lahkotno obuvalo za ples in smo pustili odprto možnost, ali bodo potrebni ali ne. Naredili bomo tako, da bo kostumografija najboljša podpora plesu.
Glede na izbor plesalk se zdi, da dobro poznaš slovensko plesno sceno. Je bil izbor teh tvoj? Kako si jih izbral in zakaj ravno njih?
Res je, izbor plesalcev je bil moj. Glede na to, da so moji baletni kolegi in kolegice okupirani s predstavami Trnuljčice, sem iskal najbolj primerne plesalce izven hiše. Precej sem jih poznal tudi s plesnih delavnic Vibra in Plesno poletje, na katerih učim, za nekatere pa sem samo slišal. Pripravil sem majhno avdicijo z nekaj nalogami, kot sta improvizacija in kratka koreografija, ki so se jo morali naučiti. Zelo sem zadovoljen s plesalkami, ki sem jih izbral. Vse so odlične gibalke s solidno baletno tehniko, kar je preprosto dobra kombinacija. Imeli smo intenziven, a tudi zabaven čas, ko smo delali in utrjevali koreografijo. To je moj način dela. Biti fokusiran in koncentriran na delo, a ne pozabiti, da mora biti tudi zabavno in prijetno. Zame je to najboljši način za dosego dobrega rezultata in lahko rečem, da so dekleta pripravljena na četrtkov veliki dan. Tukaj moram omeniti še mojo asistentko Moniko Dedovič kot izkušeno članico našega baleta, ki je že delala na nekaterih opernih postavitvah ter mi je bila v veliko pomoč ob nastajanju in brez nje proces ne bi bil tako uspešen.
Zelo sem vznemirjen, saj smo imeli že avdicijo za balet Dr. Živago in plesal bom glavno vlogo. Komaj čakam, da začnemo delati z obema velikima umetnikoma, kot sta koreografa Jiri in Otto Bubeniček. Veliki imeni baletnega sveta, oba odlična plesalca z zanimivim in pristnim koreografskim načinom. Verjetno veš, da sta naredila koreografijo za letošnji oz. lanski novoletni dunajski koncert, in res sem srečen, da bom lahko delal z njima. Še posebej sem navdušen, da bova lahko s soplesalko Tjašo Kmetec delala tri tedne z njima in hannovrskim baletom v Hannovru. Izkušnje, ki širijo različne perspektive.
Kaj bo pravzaprav fokus letošnjega leta? Je kaj takega, zaradi česar si posebno vznemirjen?
Ta sezona je v celoti zelo zanimiva. Začeli smo jo s predstavo Meso srca/Kaktusi. Meso srca sta koreografirala nagrajenca Prešernovega sklada Rosana Hribar in Gregor Luštek, Kaktuse, moram to sploh poudariti (smeh), eno največjih imen današnjega plesnega sveta Alexander Ekman. Predstava je bila po mojem mnenju na zelo visoki plesni ravni pa ne samo po mojem mnenju, celo Alexander, čigar koreografije so na odrih svetovnih gledališč in baletnih skupin, nam je priznal, da imamo ogromno energije in visoko raven skupine. Prepričan sem, da bomo z dobrim delom nadaljevali tudi v baletu Dr. Živago, kar bo naša druga premiera v tej sezoni. Hvaležen sem naši umetniški vodji Sanji Nešković Peršin, da nam omogoča ne samo sodelovanje z velikimi koreografi, ampak prinaša novo vizijo in dviguje prijetno atmosfero našega ansambla. Našo kakovost niso opazili samo slovenski kritiki, pač pa tudi mednarodna kritiška javnost. Trenutno pa sem res čisto fokusiran na četrtkovo premiero Otella, za katerega sem prepričan, da je samo prvi korak na moji kreativni poti.
View Gallery
7 Photos