(NI)SEM. CoraViento z močjo izvedbe napolnili prizorišče s špansko vročico

Na velikem odru Centra kulture Kino Šiška je zadnjega marca gledalce znova navdušila slovenska flamenko skupina CoraViento, in to s svojim novim plesnim projektom (NI)SEM, stkanim v ritmih in plesu španskega flamenka, ki ga skupina inovativno plemeniti tudi z drugimi plesnimi oblikami v želji tradicionalni flamenko umestiti na plesno sceno in v sodobni čas.

Šestčlanska plesna zasedba CoraViento je bila zasnovana leta 2011 v Ljubljani, leta 2013 pa so poleg plesalcev sprejeli med svoje vrste še tri glasbenike: kitarista, tolkalca in harmonikarja. In ravno s harmoniko, netipičnim glasbenim instrumentom za flamenko, so odprli tudi nove glasbene spodbude v zvrsti tradicionalnega flamenka. Skupina je na odru prvič nastopila s predstavo V zeleni senci lune leta 2011, leta 2013 pa uprizorila svoj plesni Trenutek. Nastopajo na festivalih in drugih prireditvah, lani so se nadvse uspešno prezentirali tudi v baletni predstavi Carmen v režiji in koreografiji Tomaža Rodeta. Plesalci CoraViento prihajajo iz različnih plesnih zvrsti: od moderne, sodobne pa južnoameriških in standardnih plesov, do klasičnega baleta. Že nekaj let pa se intenzivno nadgrajujejo v plesnem stilu flamenka, najprej je to bil PKD flamenko Ane Pandur Predin, potem so sledili tečaji flamenka v Španiji pri znanih učiteljih in plesalcih tega plesa. 
Ples in koreografijo nove predstave so soustvarjali: gostja Maria Keck in skupina Coraviento (Urška Centa, Manca Dolenc, Urška Ivanuša, Mitja Obed, Simona Šturm in Mihaela Wabra Kucler). Glasba je stekla v izvedbi vokalistke Marije Keck, kitarista Vita Marenče / Izidorja Erazma Grafenauerja, pianista Tomaža Pačnika in tolkca Vasje Štuklja; režija: Urban Zorko, scenografija, kostumografija in oblikovanje: Daniela Grgić.
Nov glasbeni instrument v novi uprizoritvi CoraViento je klavir, s katerim se predstava tudi začne. Koroški jazz pianist Tomaž Pačnik, tudi vsestransko ustvarjalni instrumentalist, s klavirskimi tipkami ne le da ustvarja elektronske in vesoljne zvoke, ampak pričara pojoči ton flamenko kitare, s svojo kompozicijsko stvaritvijo pa celoti vtisne nepozabni pečat novih glasbenih navdihov.
Zvezda tega večera, predvsem čutna in prefinjena umetnica vokala ter plesa flamenka, je bila gostja Maria Keck, madžarska plesalka, koreografinja, pevka, skladateljica in glasbena terapevtka, ki se je rodila v Novem Sadu, že šest let pa živi in deluje v Španiji, tudi sodeluje s tovrstnimi priznanimi zasedbami. S  plesnim društvom CoraViento je povezana že od leta 2014 in vodi plesne ter glasbene seminarje flamenka v Sloveniji in Italiji. In če je pianist Tomaž Pačnik tisti vodilni sodobni vzdih in navdih predstave (NI)SEM, sta vokal in plesna izvedba Marie Keck njegov klasični kontrapunkt. Maria je pevka izrednih globin in spevne lirike, je pesnica flamenko poetike, te zemeljske jang energije, ki v njeni plesni dramaturgiji odseva prefinjeno ženskost, plemenito zrelost in premoč. Predstavo (NI)SEM krasi živa avtorska glasba, tako da so se plesalci skupine CoraViento lahko razdajali v svojih plesnih vizijah in domenah flamenka, tudi ritem glasbenikov podvajali ter krepili v značilnih ritmih in ostrinah flamenko korakov.
Prva skica prikaže skupino teles v kostumih kožne barve, ki se ob vokalu Marie Keck počasi prebuja, njihove gibalne linije pa dovolj slikovite,  so kot lovke, ki iščejo nove prijeme. To je scena začetkov, ko se spuščajo kostumi in sledi njihova nova preobleka, dobro inscenirana v odrski kompoziciji. Slike, ki sledijo začetku, so že bolj osredotočene na ritem flamenka, tudi izrazno barvane, na trenutke še izpovedno poglobljene, ko v siju scenskih luči odsevajo osebnostne spone. Na sceni je kar nekaj uporabne in slikovite simbolike, ki govori o skritih željah in intimi njih pet in njega, tu je jabolko v njegovi roki, je zarisan krog in so ogledala, ki odsevajo želje ter poglede, obtežene z vprašanji posameznika,  zajetega v skupini skupnega druženja, v plesu flamenka. 
Nenavaden naslov in prikrita negacija v oklepaju ter izpostavljen prislov "sem" plesno-glasbene predstave (NI)SEM spodbujajo miselne konstrukcije o pomenu tega besednega odtisa, torej kako si ali nisi, ali kje si ali nisi. V gledališkem listu ustvarjalci predstave zapišejo, da naslov izpostavlja aktualno vprašanje samouresničitve in večne želje po "biti nekdo".
Zgodi se tudi slikovit skeč v stilu nemega filma, njega in nje, ko ona, pevka Maria sedi in uživa v svoji spevni liriki, on,plesalec Mitja pa se  prikrade za njenim hrbtom ter z gesto roke ukaže na svojo željo, ko pot njegove dlani v njena nedra zaustavi njena roka. Tudi to bi bil lahko tisti negotovi ne ali nisem (za to), ki je kot igra besedne negacije zapisan v naslovu (ni)sem. Že v prihodnji skici pa se oklepaj z negacijo ilustrativno briše, ko z njeno privolitvijo ta postane pritrdilna oblika, torej sem. Nato sledi njun duet španskega navdiha in razpotegnjenih  plesnih linij Mitje Obeda z njegovim že prepoznavnim rekvizitom, tisto zakrivljeno palico.
Predstavi (Ni)Sem se sledi kot uglašenemu koncertu plesno-glasbenih oblik s poudarkom na španskem flamenku, ko se skupina CoraViento skoraj že povsem zliva s tovrstnim plesnim izročilom. Nastopajoči glasbeniki in plesalci so s svojo močjo avtorske izvedbe  izpolnili prizorišče z vročico te sončne države, torej nič čudnega, da so gledalce dvignili na noge. In ker aplavzu ni hotelo biti  konca, so za tisti neizrečeni "bis" , torej za povrh zaplesali še navihano in simpatično plesno skico ob igrivem prepletu španskih besed, pričarali pa vaščansko vzdušje te mediteranske države, verjetno danes že zgodovinsko.
… (Foto: Polona Eržen, Miha Mally in Andrej Tomažin)
View Gallery 11 Photos