V Linhartovi dvorni je bila 25. oktobra premierno uprizorjena nova plesna in gledališka predstava Nezaželeni, v režiji in koreografiji Matjaža Fariča, ob asistentu dramaturgije Tilnu Oblaku, v produkciji Zavoda Flota, Murska Sobota in Cankarjevega doma ter koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana.
Tematika predstave vsakdanja, nezaželena, pač rak rana današnje družbe, ki zaobjema življenja brezdomcev v urbanih prostorih; saj se ti kam drugam ne morejo niti zateči, kot v mesta in na ulice, ki jih poznajo. Promocijske fotografije po spletu in izpisi iz programskega lista ukažejo, da bo na predstavi govora o dveh skupinah, na eni strani plesalci, ob njih pa razjarjeni brezdomci. Kar je bil resnični pripetljaj na Prekmurskem trgu v Ljubljani 2021, za časa epidemije covid 19, ko so se plesalci pripravljali na umetniški dogodek, kot je sledilo v najavah uprizoritve. Osebno nisem prisostvovala dogodku, vendar pa sem spremljala plesalce (produkcija Flota) ob Poljanski cesti in na območju Ambroževega trga v Ljubljani, ko so plesali po pločnikih, si utirali poti kot urejena skupina med mimoidočimi, ki so se znali ustaviti, in jih spremljati. Delovali pa so kot dobro inscenirana skupina, ki na živi sceni mestnega vrveža dobrodošlo vedri ob uličnem vsakdanu. Na Ambroževem trgu so še zaokrožili brezdomce ob njihovih dveh klopeh; ni se zgodilo nič posebnega, slišne so bile le njihove opazke.
Mestni brezdomci so zaznani kot nezaželena skupina, saj so za večino neopazni ali kar nevidni. Ko tu in tam pridoda nekdo kak drobiž, ali celo kupi izvod njihovega časopisa Kralji ulice, ki jih kar sami brezdomci prodajajo na javnih mestih ali jih nemo držijo ob sebi. Da se dogajajo tudi redke izjeme, sem bila priča dogodku na koseški tržnici v ljubljanskih Kosezah v četrtek, dan pred predstavo Nezaželeni. Ob čakanju na dostop do bankomata sem opazila, kako se znova in znova mimoidoči ustavljajo in tudi vračajo k osebi, ki je stala ob vhodu v tržnico, v bližini bankomata in sem radovedno pristopila k dogajanju. Ob vhodu je stala ljubka mladenka z izvodi Kralji ulice v roki, mimoidoči pa se ustavljali, pridodali drobiž ali celo kupili revijo, ki stane 2 eura. Mladenka se je vsakemu nasmehnila in zahvalila za dano daritev. ‘Bo več kot dobrodošla,’ je vsakič dejala. Za vsakega je imela še lepo besedo, meni celo zaželela srečo. Občutek je bil topel in prijeten, ki me ni zapustil niti naslednjega dne oz. večera ob vstopu v Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. Imela sem sedež na skrajni levi strani odra v četrti vrsti. Pred menoj sem zagledala delovno osvetljeno prostrano praznino odra.
Luči v dvorani se niso niti utrnile, ko se je z zgornjem parterju zaslišal odmevni prepir, dveh ljudi in je tudi skupina kaj kmalu priletela na oder, kjer se pričel filmsko insceniran pretep. Po oblekah ter starosti sodeč je bil to fizični prepir med brezdomci, ko so se nekateri pretepali, drugi pa so jih mirili. Strasti so se čez nekaj časa tudi umirile. Kot da prepira ni bilo, kar je značilno za njihov način druženja. Posedli so se na desno polovico odra ter pričeli pripovedovati svoje intimne zgodbe.
V vlogah brezdomcev so nastopili: Tina Resman, Veronika Valdés, Marinka Štern, Uroš Potočnik, Sebastjan Starič in Jure Žavbi. Na levi strani dvorane se vseh zgodb ni dalo jasno slišati, gotovo zavoljo slabe dikcije oz. pripovedovanja bolj prvim vrstam, kot širnem avditoriju. Potočnik je s svojo odlično odigrano pripovedjo in jasno dikcijo na skrajni desni bil gotovo slišen ter viden po celem avditoriju, tako kot Starič in Šternova, ki sta sedela bližje odrski sredini. In ker se v predstavi govori o konfliktu, sem razkorak med levo in desno stranjo odra štela kot tretji konflikt v tem času uprizoritve. Prvi je bil na začetku ob glasnem prepiru, drugi ob pretepu na odru in tretji v dvorani, ko leva stran ni imela enak sedežni privilegij kot desna, odražalo pa se je v medsebojnem šušljanju.
Življenjske zgodbe so bile enake tistim, ki smo jih doživljali ob prvih brezdomcih sredi 90.-ih, ko smo se jim znali približati, jih obdariti, tudi nekoga vzeti za svojega, ter mu redno kaj finančno pridodati. Za mlajše generacije, verjetno tudi za večino drugih, so to gotovo neznane življenjske prigode, zato so tovrstna srečanja kar dobrodošla, pa čeprav na odru. V programskem listu je sledila posebna zahvala: Marijanu Sajovicu, Ingi Remeta, Dušanu Kohku in brezdomcem na Prekmurskem trgu v Ljubljani.
Ob zaključku pripovedovanja se skupina oblečenih v prepoznavna oblačila počasi (kostumografija: Sanja Grcić) namenila k zadnji strani odra, pač v daljno odrsko ozadje. Nastalo praznino pa je veličastno zapolnila igralka Marinka Štern, ko je njena torbica v odlično zaigrani vlogi stare učiteljice brezdomke ‘priletela‘ na tla in se vsebina razsula. Nato je sledilo njeno pretresljivo iskanje tablet, tudi se vsa srečna oddahnila, ko jih je našla. Te dragocene proizvode farmacevtske industrije! Bila je to mala, vendar izjemno odigrana vloga velike igralke.
Kar nekaj časa je preteklo preden so se na odru zvrstili plesalci: Urša Rupnik, Kristyna Peldova, Patricija Crnkovič, Bor Prokofjev in Luka Ostrež so vstopili v lahkotnih svetlih dvodelnih kostumih, ukrojenih kot plesni delavni kostum, ki natančno zazna vsak gib, vendar v praznini odra deluje kar nedoločeno, predvsem zelo podobno oblačilom za vadbo.
En za drugim so se plesalci postrojili v vrsto ob glasbeni spremljavi (Fukio Ensemble, Marc Mellits, Caroline Shaw) in zaplesali mladostno liriko, medsebojnih prepletov, ki so jim sledili izhodi in prihodi ter večkratne repeticije v koreografiji zračne fluidnosti. Žal se je ob večkratniku ponovitev plesne estetike brez napovedanih oz. pričakovanih konfliktov, predvsem vila prazna koreografska estetika, ki jo je dobesedno posrkal hlad odrske praznine.
V nekem trenutku se Starič skušal približati plesnem kolesju, kot tudi Potočnik, ki je še nekaj ´bentil´, vendar se hitro premislil ter vrnil v dano ozadje. Po vmesnem napotku Matjaža Fariča, ki pride sredi predstave ob oder, tako plesalcem, kot igralcem, ki je sledil po vzoru leta 2021, ko jih je miril, se pri igralcih ni nič spremenilo, plesalci pa so nakazali več osebne plesne svobode. Tudi svetloba se je nenadno barvito vključila v sceno (oblikovanje svetlobe Matjaž Bajc), nato so se zavrteli zanimivi videoposnetki plesnih pohodov po mestu, žal prepozno.
In je nastopil zaključek predstave, brez napovedanega konflikta med brezdomci in plesalci, ko sta skupini tekom procesa bili povsem distancirani, saj so se brezdomci umestili na zadnjo stran odra, ples pa se je vil približno na polovici dvorane, med njimi pa je zevala praznina. Sicer možni odsev vsakdana, ampak na tem ne sloni dramska zasnova predstave, kot se bere. Ko se v začetni sceni predstavijo brezdomci s svojimi življenjskimi zgodbami ter zapletenimi odnosi in, ko se skoraj umaknejo s prizorišča, pa sredi odra vznikne koreografska vizija idealizirane lepote. Razkorak med eno in drugo skupino je jasen, vendar ne tako drastičen, kot bi ne bivali v isti življenjski sferi. Kot kaže, je nastal kratek stik med dramsko zasnovo ter možno izvedbo zaokrožene celote.
Na koncu koncev, pa se le sprašujem, kdo so v predstavi bili signirani kot nezaželeni, in zakaj saj tega v procesu uprizoritve ni bilo zaslediti. Pohvala gre nastopajočim, še posebej izvrstnim plesalcem za njihove plesne presežke. Gledalci so dobro sprejeli predstavo sodeč po aplavzu, saj je ta po svoji tematiki gotovo izvirna in posebna.
P.S. Predstavo Nezaželeni si je ogledalo 369 obiskovalcev (3 predstave v Linhartovi dvorani; kapaciteta dvorane s porezavami zaradi vizure na oder: 250 mest). V programskem listu lahko preberemo tudi podatek, da je predstava del dveletnega avtorskega opusa Matjaža Fariča, v okviru katerega bo oktobra 2025 uprizorjen tudi muzikal Nezaželeni. (op.u.)
