Končala je šolanje v Münchnu, nadaljuje v Madridu.
Neža, pozdrav in čestitke za odličen izobraževalni dosežek. Si diplomantka Iwanson plesne akademije v Münchnu, kamor si odplesala pred dvema letoma. Kakšno je stanje duha in telesa v tem trenutku?
Živijo, Barbra, najprej hvala za iskrene čestitke! Res sem vesela, da sva končno našli čas priti v stik po dolgem času. Minuli tedni so bili zame kar stresni. Tako je, 25.julija sem po dolgem in predvsem turbulentnem letu ‘končno’ pridobila svojo diplomo. Stanje duha in telesa je trenutno malo razdvojeno, mogoče celo paradoksalno. Sem neizmerno vesela in počaščena, da smo prejšnji vikend, kljub korona situaciji, imele privilegij nastopanja v eni od največjih dvoran v Münchnu. Diplomantke smo lahko še zadnjič stale skupaj v dvorani in se prikazale v koreografiji Moritza Ostruschnjaka in Daniele Bendini. Bilo je intenzivno, drugačno in čustveno, saj smo bili zaradi preventivnih pravil močno omejeni pri ustvarjanju. Po drugi strani pa sem malo prestrašena glede nadaljevanja. Septembra me čaka odlična ponudba v Madridu, a zaradi koronavirusa težko načrtujem odhod. Sama sem več kot pripravljena na naslednji korak, sem osredotočena in polna zagona, a sem zaradi trenutnega, precej slabega stanja v Španiji tudi nekoliko v dvomih.
Kaj vse se je dogajalo v teh dveh letih, nam zaupaš? Spomni nas na tiste odlične dneve in stanja ter tiste malo manj bleščeče. Kaj je bilo najbolje in kaj boš oz. si že pozabila?
Ti dve leti sta bili zame nekaj izjemnega. Imam občutek, da sem odrasla v osebo, ki je pripravljena na vse. Bila sem postavljena pred globoke prepade, h katerim sem se sama naučila pristopiti suvereno. Pridobila sem ogromno znanja, spoznala mnogo ljudi, našla navdih in na koncu koncev svoj jaz. Definitivno sem izpolnila vsa svoja pričakovanja, s katerimi sem prišla sem vsa prestrašena. Napredovala sem v vseh pogledih. In zdaj ko razmišljam za nazaj, sploh ne moram verjeti, kako hitro sta ti dve leti minili. Seveda so se pojavila tudi slabša stanja, dnevi, celo meseci, če sem iskrena, a sem od njih prevzela le dobro lekcijo. Ko zdaj pomislim na celotno izkušnjo, so ta že pozabljena.
Kako pa ste doživljali korono? Najbrž ni bilo preprosto. Kako je potekal študij, produkcija itd.?
Korona je bila zame vse drugo kot pa lahka. Ujela me je prav na mojem vrhuncu. Začel se je čas avdicij, sprejemanja pomembnih odločitev, napornega dela v šoli, ustvarjanje zaključnega solo projekta in še bi lahko naštevala. Od decembra smo se diplomantke pripravljale na izjemen zaključek študija. Konec aprila bi morala nastopiti v kar šestih koreografijah – Alessanda Sousa Pereire (Brazilija), Yael Cibulski (Izrael), Nadine Gerspacher (Španija), Johannesa Hartla (Nemčija), Minke Marie Heiss (Nemčija) in Isabelle Blum (Nemčija). Na koncu sta ves trud in trdo delo, grdo rečeno, splavala po vodi. Dolgo časa je bila tudi vlada nejasna z ukrepi in tako smo kar dolgo čakali na takšne in drugačne ukrepe. Veliko se je govorilo o Oktoberfestu, ga odpovedati ali ne, mi umetniki pa še en mesec nazaj nismo vedeli, ali bomo lahko sploh nastopali. Moram pa priznati, da sem bila presenečena nad vsemi delujočimi na Iwanson šoli. Res so se potrudili za nas, predvsem da nismo izgubile preveč. Ves čas so poslušali naša mnenja: o online classih, kaj funkcionira in kaj ne, kako zaključiti šolanje, podaljšati semester … iIn prišli z zamislijo o zaključku, ki je bil dober za čisto vse. Posneli smo tudi krajše filmčke svojega solo projekta. Na koncu se je vse razpletlo srečno, a kljub temu z manjšim grenkim priokusom.
Česa si največ pridobila v Münchnu, na kaj si najbolj ponosna, da si dosegla?
Znanje, znanje in znanje. Najbolj ponosna sem na to, v kar sem se razvila. Iz nevedne baletke v večplastno sodobno plesalko z zamislimi in željo po lastnem izražanju. Razvila sem močno osebnost in mnenje o vsem, česar me ni sram povedati na glas. Naučila sem se živeti in preživeti sama, iskati delo, vprašati za pomoč in nasvet.
Verjamem, da se je razširil tudi krog prijateljev?
Res je. Spoznala sem resnično izjemne ljudi z vseh koncev sveta ter različnih področjih. Res sem vesela, da sem imela možnost živeti v hiši, kjer smo bivali sami mladi – vsi na istem – stran od svojega doma. To nas je povezalo še toliko bolj, ker vsi vemo, kako težko je reči ‘adijo’ in brez starševske varnosti oditi v tujino.. Moji sostanovalci so res lepe osebe, polne izkušenj in zanimivih zgodb. Veliko večerov smo preživeli na balkonu in poslušali drug drugega, skupaj reševali težave in ustvarjali zabavne spomine. Kot sem omenila, sem se veliko družila tudi z neplesalci in tako razvila zanimanje za povezavo med svojim področjem z drugimi. Med karanteno sva s ‘cimrom’, odličnim oblikovalcem Jacopom iz Italije, ustvarila spletno stran/online portfolio, za katero sva prejela same pohvale (http://nezabanovec.com). Konec avgusta bom del še zadnjega projekta v Nemčiji z mladim start up podjetjem, kjer želijo na trgu predstaviti univerzalno belo majico za vse spole. Ogromno sem sodelovala tudi s profesionalnim fotografom, s katerim sva ustvarila veliko lepih fotografij, ki so bile celo del razstave v galeriji sredi Münchna.
A München, kot kaže, je bil učna postojanka in zdaj že širiš krila naprej, in to v Madrid plesat. Zakaj Madrid, zakaj ravno EBB junior ballet Madrid? Opiši nam, kako je potekala avdicija, na koliko avdicij si se prijavila.
Z EBB kompanijo sem že sodelovala lansko zimo, ko sem se udeležila delavnice Studia Wayne McGregor. Tam sem spoznala plesalce, direktorja Jean Philippa Duryja, in počutila sem se res dobro. Od takrat smo ostali v stikih, saj smo z obeh strani čutili možnost sodelovanja. Ko sem zasledila, da iščejo plesalce, sem jih kontktirala, jim poslala svoj material (aktualni portfolio, slike in videe) in prejela odgovor, da se me spomnijo in bi me z veseljem povabili v svoje studie. Seveda sem morala opraviti še video baletni class. Pred tem sem uspela oditi na eno avdicijo v Berlinu, ki sem jo uspešno opravila. Prav tako sem imela zagotovljeno že mesto pripravnice v plesni skupini CaraBdanza, ki prav tako kot EBB domuje v Madridu. Pozneje so se začele spletne avdicije in razposlala kar nekaj materiala naokoli. Dobila sem dobre odzive, ampak iskreno, EBB kompnija je bila moja večna želja. Prav tako Španija. Njihov stil mi sede na mojo podlago ter dosedanje, že osvojeno znanje.
Za koliko časa si dobila pogodbo in kako si predstavljaš svoje življenje od septembra dalje (predvidevam, da je to nova sezona)?
Pogodba je za eno sezono – od septembra do julija. V Španiji sem bila že večkrat in jo preprosto obožujem. V načinu življenja nima prav nobene podobnosti z Münchnom in tega me je strah. Na München sem se res dobro privadila, česar − iskreno rečeno −, nisem pričakovala. Prebivalci Nemčije nimajo našega, mediteranskega temperamenta. So previdni, zadržani, dajejo celo občutek zategnjenosti in nesramnosti. V teh dveh letih sem se prav zaradi tega razloga družila predvsem z osebami iz Italije, Francije, tudi Balkana, Sirije … Ampak München kot mesto samo pa preprosto obožujem. Je ravno prav veliko, ponuja odlično umetniško sceno, ima dobro nočno življenje, je čisto, javni prevoz dela še preveč dobro.
Že poznaš repertoar, koreografe, s katerimi boš delala? Česa se najbolj veseliš?
Načrt za prihodnjo sezono je poln nastopov in različnih sodelovanj. Koreografi, s katerimi bomo delali, so: Marco Goecke, Anton Valdbauer, Rafi Saadi, Jorge Garcia, Patrick Delcroix, Ana Nowak, Lucas Andrea Tessarini, Yohan Inger, Dollie Henry, Sharon Fridman, Marie Pierre Genovese, Joseph Tonga, Nathanael Marie, Giovani di Palma, Eduardo Torroja, Lola Eiffel. Domači/hišni pedagogi pa so: Cosima Munoz, Luciana Croatto, Jean Philippe Dury, Anton Valdebauer, Eduardo Vallejo in Wody Santana. Repertoar za EBB Junior ballet skupino 2020/2021 je sestavljeni iz 15 predstav, nekaj iz domačega repertoarja EBB – Sleeping beauty J. P. Duryja, pa Nichts Marca Goeckeja, Stone Wave Marca Blasqueza, SIUK Francesca Veccioneja, nekaj pa bi naštudirali novih, ki bi jih delali Anton Valdbauer, Wody Santana in Eduardo Vallejo. EBB junior balet deluje kot nekakšna odskočna deska za vstop v profesionalno delo plesalcev po končanem študiju. Veselim se predvsem vstopa v profesionalni plesni svet, poln projektov in predstav.
Izkoristi intervju, da moje bralce nagovoriš mogoče, da ti priskočijo na pomoč pri iskanju bivališča, informacij, povezanih s korono. Tako nekako, se mi zdi, si že objavila na FB-ju.
Ja, prosim, vsi! Kakršnakoli informacija o prostih sobah v Madridu bi mi prišla prav. Pa kakšne so napovedi glede korone še toliko bolj. Iskanje prebivališča v mestu, ki ga ne poznaš, res ni lahko.
Bo ponovna ločitev od domačih kaj drugačna kot pred dvema letoma ali niti ne?
Ločitev se mi zdi še hujša kot prvič. Z domačimi iz Slovenije sem že našla način, kako vzdrževati stike. Zdaj moram le-tega najti tudi z domačimi tu v Münchnu. Nekateri prijatelji ostajajo tukaj, drugi se vračajo v svoje domače kraje. Težko bo vzdrževati stike z vsemi, in to me žalosti. Uspela sem ustvariti močne vezi, za katere verjamem, da bodo ostale za vedno.
Predvidevam, da boš zdaj kljub temu vzela nekaj dni na ‘off’. Kam te nesejo plesne noge in seveda s kom?
Iskreno − letošnje poletje nimam kaj preveč časa za dopust. Seveda si bom vzela nekaj dni za oddih brez telefona in dela − v naravi ali na morju s svojimi prijateljicami, ampak večje potovanje načrtujem pozimi. Prav ta mesec bi morala biti v Tanzaniji, kjer bi z neprofitno organizacijo za sirote v Arushi prostovoljno ustvarila plesno-glasbeni projekt. Let je bil seveda odpovedan, kar je uničilo vse moje načrte. Denar je že na varčevalnem računu, da bom lahko, takoj ko bo možno, odšla tja. Upajmo, da že prihodnje leto.
Hvala za tvoje odgovore in srečno v Madridu!
Hvala tebi in upajmo na dober razplet teh težkih okoliščin. Lepo poletje ti želim!
