Muzikal Veronika Deseniška je še vedno ‘bestseller’

Muzikal Veronika Deseniška je bil 11. avgusta letos zadnjič predvajan na Starem gradu Celje. To je bila že 20. predstava, ki je stekla od premiere 5. in 7. julija 2016 in minulih ponovitev na omenjeni lokaciji (na zgodovinskem grajskem obzidju Celjskih grofov), tudi v Ljudskem gledališču Celje in v Gallusovi dvorani CD v Ljubljani, pa še v gledališču Park v Murski Soboti. V novi sezoni se predstave muzikala usmerjajo  na gostovanja, saj so bile do zdaj vse povsem razprodane.

Ljubezenska zgodba med grofom Celjskim Friderikom II. in plemkinjo nižjega rodu Veroniko Deseniško iz Desenić (hrvaško Zagorje) je navdihovala slovenske literate, tudi hrvaške, nemške in češke, skladatelj Danilo Švara pa je po Župančičevem dramskem besedilu ustvaril tudi slovensko opero z istim naslovom (1946).

Veroniko Deseniško je v svet legende ponesla ljubezen Friderika II., ki se je po nenadni smrti svoje prve žene Elizabete Frankopan (naj bi jo sam umoril) poročil s svojo Veroniko, kar njegovemu očetu Hermanu II. nikakor ni bilo po volji, prav tako mu ni štelo v čast, saj je bila poroka z nižjim plemstvom v plemiških krogih nezaželena. Zato je svojega sina dal zapreti, Veroniko pa obsodil čarovništva, s katerim naj bi omrežila Friderika. Na Slovenskem je bil to tudi prvi zabeležen sodni proces proti čarovništvu; Veronika pa takrat ni bila obsojena. No, vladarska moč Hermana je bila le velika, da jo je lahko dal zapreti in okoli 1427–1428 tudi umoriti (to naj bi storil celjski vitez Jošt Soteški).
Slovenski muzikal Veronika Deseniška so okoli dve leti pred premiero začeli ustvarjati pretežno mladi celjski umetniki, v gledališkem listu so novi muzikal naznanili kot slovensko zgodbo o Romeu in Juliji, celjski župan Bojan Šrot ga je v uvodniku gledališkega lista naslovil: Muzikal, ki ga je Celje želelo. 

Libreto, scenarij za zgodbo je spisal pisatelj, novinar in igralec Janez Usenik na podlagi skopih zgodovinskih podatkov, vendar domiselno vpletal legendo, tudi okarakteriziral glavne junake ter prepletal današnji pogled na politične moči. Zgodba muzikala, ki sledi besedilu, je zgodba o ljubezni, o vojnih in političnih mahinacijah, o narodu in njegovih zabavah, o človeških karakterjih in večni ljubezni, je tudi humorno  zasnovana, tako da ob glasbi, petju in plesu steče kot kompaktno zaokrožena glasbeno dramska oblika. Glasbo je ustvaril mladi skladatelj Leon Firšt, ki v devetčlanskem orkestru, ki v predstavi igra v živo, tudi sam nastopa na bobnih. Njegove skladbe dovolj dramatično poudarjajo besedilo, ko songi barvajo karakterje in senčijo situacije, žal pa ženski ljubezenski izlivi ali songi o Veronikini zaljubljenosti še vedno spominjajo na lirično specifiko slovenske pop scene. Sprašujem se, ali je temu vzrok dolžina in melanholični zven besede ljubezen, ko so toni na samoglasnikih še posebej razpotegnjeni, ali pa mogoče vlada vsesplošna melanholija na slovenski pevski sceni, navdihnjeni z ljubeznijo, ki bolj kot lepote ljubezni opeva žalostinko hrepenenja. 

Naravno okolje celjskega Starega gradu je idealna scena za zgodbo iz časov Celjskih grofov, sceno je zasnoval Miha Peperko, dopolnjujejo jo 3D-videomapping projekcije (tudi slika Friderika in Veronike) ob oblikovanju Tomislava Gangla in Jake Kotnika. Oder je povzdignjen kar v tri nivoje, ko se zgornji plato povezuje s spodnjim, z vmesnim stopniščem, kjer se poleg glavnih junakov predstavi 20-članski ubrani zbor in dobijo svoj prostor še paži – plesalci, ko se v dveh dejanjih obuja zgodovina Celja v novi dramski preobleki. Od glavnega odra vodi stranski most do prostora za orkester, ki ga je vodil dirigent Simon Dvoršak. Grajsko scensko razsvetljavo je oblikoval David Andrej Francky, mojster za luč je bil Dani Žorž. Zvok v naravnem okolju dobri tehniki največkrat povzroča težave, teh sicer ni bilo veliko, no, veter in dihanje sta le bila zaznana v premičnih mikrofonih; za zvok sta poskrbela tonski mojster Matej Kovše in njegov asistent David  Drenški.

Pomemben ustvarjalec v predstavi muzikala je poleg skladatelja in libretista tudi režiser, tokrat je bil to Marko Plantan, ki je zaslužen za celostno dramsko obliko, ki se je celovito in tekoče odigrala v dveh urah z 20-minutnim odmorom. Tretji ustvarjalni in enakovredni dramski element muzikala naj bi bil ples v vseh svojih izvedbenih različicah, ki je ob koreografinji Aji Zupanec tudi dodobra razigral obe dejanji,  songom, zboru in skladbam pa dodal plesno spodbudno dimenzijo, ozračje gibanja in ritma, ki je vetrilo dogajanje in vizualno poglabljalo glasbo. Aja Zupanec se je z igro slepih miši dotaknila srednjeveških narodnih veseloiger, ko so vsi nastopajoči zaplesali v krogu, v sredi tega pa se je zavrtela igra (danes znana kot otroška) slepe miši, ki si išče partnerja. V tej igri Friderik znova ulovi Veroniko, in to ravno pred očmi svoje žene Elizabete. Ta se je potem Veroniki zaupala ter predlagala, da si ‘natočita čistega vina’, v eni od čaš pa bo strup, ki bo eni ali drugi omogočil na novo zaživeti s Friderikom. Sceno dveh ženskih izpovedi poglablja še razprava o vzgoji in vlogi ženske v družbi. Žal je strup popila Elizabeta in ob koncu prvega dejanja tudi umrla. Njeno smrt je koreografinja zaokrožila s plesom noči, vešč, ki so v sodobnem plesnem slogu  zavele svoj smrtni ples okoli Veronike, ki je v naročju držala umirajočo Elizabeto.

Kostumi so bili oblikovani zgodovinskemu času primerno, seveda v sodobnejših zamislih Ine Čebular. Na samem začetku me je le presenetil cesarjev odposlanec, ki je pod srednjeveškim oblačilom nosil (tudi edini) novodobne kavbojke. Veronika Deseniška je bila najprej svetlo odeta, primerna svojemu stanu, kot nevesta pa v belem, z belim venčkom okoli glave, elegantna rdeča oprijeta obleka pa je krasila samozavestno  plemkinjo Elizabeto.
Aja Zupanec je v najinem pogovoru dejala, da so začeli vaditi dobra dva meseca pred premiero, kar je bilo dejansko malo časa za postavitev številčne zasedbe in dolge predstave. Delovali so timsko, verjetno tudi zaradi časovne omejitve izredno povezovalno in konstruktivno. Pri samem ustvarjanju je neposredno sodelovala z režiserjem Plantanom, ko sta postavljala posamične prizore in ji je okvirno predstavil svojo vizijo kakega prizora, ona pa je skupaj z nastopajočimi skušala slediti njegovim napotkom, tako je sledil cel mesec intenzivnega dela z režiserjem in še brez njegove asistentke Sare Lucu, ki je potekal v Notranjih Goricah pri Ljubljani. Nato so se preselili na oder Starega gradu Celje in so stekle posamične vaje s solisti ter s številčnim zborom. Aji je bila velika inspiracija glasba skladatelja Firšta, s katerim je tudi sodelovala, ki je po potrebi kdaj še dodal kak košček skladbe za koreografijo.

S plesalci ni bilo veliko dela, ker so izkušeni in jih je sama izbrala: Iza Skok, Ema Žurej, Matija Udovič, Ana Jenček Dekleva, Teja Drobnjak, Sara Jeromel, Daniel Petković in Vita Vybihal. V predstavi po dogovoru nastopa šest plesalcev, ki se po danih možnostih tudi izmenjujejo. Aja je še dodala, da je bila z največjim veseljem del te lepe zgodbe in je zelo hvaležna za to novo izkušnjo ob spoznavanju novih, talentiranih in inspirativnih ljudi. Na zadnji letošnji predstavi je zaplesalo njih šest: Matija, Ema, Sara, Iza, Vita, kot šesta je bila zapisana Aja, ki je ta večer ni bilo v Sloveniji, zato predvidevam po videzu sodeč, da je šesta bila Teja.
Plesalci so strumno izvajali svoje vloge pažev ter prepričljivo zaplesali v skladju z dramskimi prizori in glasbeno kompozicijo v celovito zasnovanih  koreografijah, ki so tudi pomembni sestavni ter izpovedni del uprizoritve. Slog muzikala zahteva od nastopajočih, da so pristni igralci, odlični pevci in prezentni plesalci. K tej definiciji izvirnih muzikalov se je doslej najbolj približal slovenski oziroma celjski, Veronika Deseniška.
Glavne vloge so bile dovolj jasno karakterno opisane že z besedilom scenarija, povsem dramsko in v slogu muzikala pa odlično opredeljene v gibanju, ko niti eden od nastopajočih ni le stal in izvajal svoje pevske vloge. Eva Černe kot Veronika je spevno mila, tudi dekliško razigrana ob srečanju s Friderikom, mu povsem predana v ljubezni, ki se zna ubraniti obtožbam, se tudi prepustiti dokončni sodbi Hermana II., samo da bi rešila svoje Desenice.

Lik Friderika II. je odlično razgibal šarmantni Srđan Milovanović. Najprej mu sledimo kot zapitemu sinu, ki posluša očetovo pridigo, nato povsem živahnemu Veronikinemu osvajalcu v preobleki viteza Jošta, ko jo je srečal, kako v sodu tlači grozdje za vino. Sledimo tudi njegovi tihi in čutni izpovedi o propadlemu zakonu s hladno Elizabeto in o smrti njegovega ljubljenega mlajšega sina Friderika III. Očetu se je po umoru Veronike uprl z ostro obsodbo, da bo njegov grad postal ruševina in bodo Celjski grofi pozabljeni, nesmrtna bo ostala le Veronika, on pa bo postavil trg Celje, ki bo postal mogočno središče. Njegov oče Herman II. je predstavnik oblasti, ki Veroniki izreče obsodbo, čeprav jo sodišče  njegovih treh izbrancev osvobodi. Hermanov lik je odigral in odpel Marjan Bunič, pevec čistega pevskega razpona. Njegova obrazložitev o   sodbi Veronike je kar jasno berljiva tudi danes: da krivce obsoja sodišče, moriti nedolžne je dolžnost vladarja, ki svojim otrokom (podanikom) s tem lajša življenje, ko jih varuje pred vojno in jim podarja življenjske radosti, ki jih kot vladar nikoli ni mogel imeti.
Elizabeta Frankopanska je v zakon s Friderikom II. prinesla tudi frankopanske posesti, ob njeni nenadni smrti pa Frankopani organizirajo bojni pohod na Celjske grofe in njihovo imetje. V vlogi Elizabete se je posebej izkazala Željka Predojević, hrvaška pevka šolanega glasu, ne le z glasom, ki zveni dramsko čisto, ampak tudi s svojo zavrto plemiško držo, ko ne najde miru in se boji izgubiti moža, ki ga ljubi. Posebno vlogo v celi zgodbi ima vitez Jošt, Matic Zakonjšek, ki je prijatelj Friderika II., vendar kot se zdi, je tudi zaljubljen v Veroniko, v prevladi ljubosumja in da bi rešil lastno glavo, se tudi odloči za njeno smrtno obsodbo, ko ta ne uspe, jo po nalogu Hermana II. in po Veronikini želji utopi v vodi. Lik nastopajočega trgovca, ki preprodaja tri vozove lesa, vendar pa noče obsoditi nedolžne Veronike, je pristno odigral Boštjan Korošec; v vlogi nune  je nastopila Tjaša Hrovat, kot  ljubeči Veronikin oče, vendar poslušni Deseniški, se je predstavil Borut Alujevič.
Veliki finale o ljubezni in Veroniki je povzdignil gledalce na noge, tudi dve rdeči lučki sta visoko zasvetili čez avditorij, tako je iluzija zgodovinske ljubezni zasvetila še na večernem poletnem nebu.  

View Gallery 9 Photos