Matevž Česen. Moj London

V London po nova plesna znanja …

V London me je prvič odpeljala moja prva in edina trenerka Nataša Lovše Pepelnak, ki me je popeljala tudi do vseh štirih naslovov svetovnega prvaka. Tako smo skupaj z Niko Kljun odkrivali, kaj vse nam London lahko ponudi.

Plesni klasi, plesne predstave in počitek v zelenih kraljevskih parkih je bil naš prvi plan, nikakor pa se nismo izognili "šopingu" in sladkim dobrotam, ki jih ponuja Anglija. Tako smo več let zapored med poletnimi počitnicami nabirali novo plesno znanje na Otoku. Tudi na avdicijo na plesno akademijo me je spremljala trenerka in me spodbujala ter širila moja plesna obzorja. Čeprav se vedno nisva strinjala z vsemi stvarmi in imela slabša ter boljša obdobja, ima v mojem življenju posebno mesto, in danes jo vse bolj razumem. Kljub uspešno opravljani avdiciji sem se odločil ostati po končani umetniški gimnaziji – plesna smer še v Sloveniji. Odločitev, da ostanem doma, se je izkazala za pravilno, in za to odločitev mi ne bo nikoli žal, saj sta bili to dve leti izvrstnih plesnih uspehov, ki sem jih nizal drugega za drugim na tekmovalnem parketu, in tudi na gledališkem odru sem imel do pet premier v eni sezoni.
Nato pa sem se odločil svoje plesno znanje nadgraditi še v tujini, kajti prihranjen denar od vseh komercialnih nastopov mi je omogočil, da sem si skoraj vsa tri leta, s pomočjo staršev, kril sam. V veliko pomoč mi je bila tudi slovensko-škotska družina v Wimbledonu, kjer sem živel. Tri leta študija na akademiji London Studio Centre, kjer mi je direktor šole skoraj v celoti kril šolnino, sem poleg širokega plesnega znanja bil deležen tudi težkih ur petja in igre. Čeprav sem nastopal na West Endu, imel turnejo po Angliji, plesal pred britansko kraljevo družino, bil plesalec pevske skupine Pussycat Dolls in pevke Duffy, posnel otroško nanizanko Dick and Dom, ki se je prodala tudi v Avstralijo, in še nekaj drugih bolj in manj odmevnih nastopov, London nikoli ni postal moj dom, zato sem se vrnil v Slovenijo.
Vesel sem, da lahko uspešno ustvarjam doma in tako se lahko s svojimi plesalci iz plesnega kluba Bolero veselim naših skupnih uspehov. Da bi doživeli delček tega, kar sem jaz, in da morda kdo odide po mojih stopinjah, sem se odločil, da jih za slab teden dni odpeljem v London. Kar osemnajst plesalcev je odšlo z mano, kar me je res presenetilo. Tako je to postal zame izziv in projekt imeti vseh osemnajst na očeh v večmilijonskem mestu, izpolniti vse želje, kjer ne zmanjka ponudbe, in kako vse plesalce spraviti na plesne klase, ki so že tako in drugače polno zasedeni.
Moj cilj je bil, da London spoznajo tako turistično kot plesno, da jih peljem na boljše plesne klase, da si ogledamo vsaj eno predstavo in da bo čas tudi za "šoping". Ponosen sem, da mi je to tudi uspelo. Še danes prejemam meje zadovoljnih staršev, saj so se plesalci vrnili z nepozabnimi spomini. Kot povsod je tudi na plesni sceni ponudba ogromna in so dobre in slabe stvari, tako me sploh ne čudi, da naši plesalci in pedagogi učijo po plesnih studijih v tujini, saj je ogromno klasov, ki niso omembe vredni, zato se mi je zdelo res pomembno, da so dobili čim boljše. Dobrih plesnih klasov spet ni na pretek, ali pa smo Slovenci kar malo razvajeni, prav gotovo pa z veliko dobrega plesnega znanja, ki ga dobimo kar doma, kjer pa ga težko pokažemo ali izkoristimo, zato je tujina še vedno zanimiva. Ponosno je bilo gledati svoje plesalce, ki so bili izbrani za najboljše na klasu, ki na koncu še enkrat zaplešejo pred vsemi.
Lepo smo se usklajevali in prilagajali, in to je ekipa, ki jo odpeljem še kam. Velika zahvala gre tudi mami Nataši, ki mi je pomagala izpeljati ta projekt. In ker že slišim, da sem mi je prav gotovo izplačalo to narediti, naj se zahvalim mamama Šeherezadi in Tatjani za edini delček finančne pomoči, ki sem ga dobil. London mi je veliko dal in tudi nekaj vzel. Vedno znova se z veseljem vračam vanj in še bom odšel – sam, s plesalci ali z družinico, vendar se vsakič znova tudi vrnil domov.

View Gallery 6 Photos