Matej Pritekelj se vrača na plesno sceno. Sicer pa nikoli ni zares odšel!

Dragi Matej, nekako si izginil s slovenskega tekmovalnega parketa in zasledili smo te kot plesalca moderna oziroma jazza v predstavi Življenje je vrednota. Nam poveš, kaj se je dogajalo, da si zapustil športni ples, ko si končal kariero s sestro Anjo, in kako te je pot odpeljala med performerje?
Ja, ko sva s sestro končala skupno plesno kariero, sem bil nekaj dni čisto na tleh. Po treh dneh pa sem se vrnil v dvorano in ugotovil, da imam dovolj dela sam s sabo, tako da sem ta čas, kolikor je bilo mogoče, najbolje izkoristil in nekaj časa res užival. Veliko ljudi me še zdaj sprašuje, zakaj, kako je do tega prišlo. Najin glavni trener Matej Krajcer, Anja in jaz smo na neki točki ugotovili, da bi bilo bolje, da greva narazen, saj bi tako lahko oba še hitreje napredovala.

Potem pa je prišlo obdobje, ko sem zamenjal nekaj plesalk. Najprej sem okoli pol leta plesal za Madžarsko, in bilo je super, večino časa sem preživel tam, potem pa sva se zaradi plesalkinih zdravstvenih težav razšla, a še vedno ohranjava stik, saj sva se res ´poštekala´. Potem ko sem bil spet nekaj časa brez plesalke, sem šel po novo v Nemčijo, kar pa tudi ni trajalo več kot  dva meseca, sledila je plesalka iz Avstralije, s katero sva se minulo leto pripravljala na Blackpool, ampak ko je bilo treba začeti zares trenirati, je kar hitro odšla nazaj domov. V Blackpool sem kljub temu šel sam, in bilo je odlično. Dobil sem ogromno motivacije in še enkrat sem ugotovil, da si kljub vsem težavam res neizmerno želim plesati. Tam sem spoznal svojo naslednjo plesalko Sonyo, ki prihaja iz Seattla, h kateri sem se potem julija lani tudi preselil in z njo zastopal barve ZDA. To je bila res zelo zanimiva izkušnja, čeprav je trajala le do konca oktobra, ko sva se zaradi višinske razlike in pa nekaterih nestrinjanj glede treninga ter ciljev razšla. V tem času sem spoznal toliko zanimivih ljudi, učil sem se od trenerjev, ki sem jih prej le gledal po spletu in si dostikrat tudi kar naglas zaželel sodelovanja z njimi. Imel sem veliko srečo, da sem imel za glavno trenerko žensko, ki sicer ni zelo poznana v plesnem svetu, a se je učila od najboljših, in to sem kar hitro začutil. Ime ji je Alexandria Hawkins, in če komu, potem se njej lahko zahvalim za svoj napredek in s tem še večjo ljubezen do plesa. Hvala, Alex, pogrešam te! Naučil sem se veliko in prepričan sem, da se bom še vrnil tja.

Vrnil sem se domov in nisem povsem vedel, kako naprej. Ne vem, če je minilo deset dni, ko me pokliče Katja Vidmar. Prav spomnim se, bil sem sredi treninga, ves moker in zadihan, ko mi je  Katja začela razlagati, da gre za dobrodelno multimedijsko predstavo, v kateri nastopajo plesalci različnih stilov, ampak predvsem gre za mešanico moderna, jazza in contemporaryja, s predstavo pa zbiramo denar za fundacijo Mali vitez. Ona je sicer še naprej govorila o predstavi, ampak jaz sem sam pri sebi že vedel, da bom sodeloval, saj sem si po tiho vedno želel preizkusiti še v kakšnem drugem stilu, po glavi mi je šel tudi stavek, ki mi ga je enkrat povedal Andrej Škufca, ki pravi: "Always have more than one skill. (Vedno obvladaj več kot samo eno spretnost, op. p.)"  Vprašala me je še, kdaj bi lahko prišel v dvorano, da preizkusiva in da mi vse skupaj še podrobneje predstavi. Dobila sva se takoj prihodnji dan in potem se je začelo. Od takrat  do zdaj je minilo šest mesecev in  ´wow´ ‒ res je to nekaj, kar me je ´posrkalo´ vase. Katja si je res vzela veliko časa zame in me vse naučila, z mano trenirala praktično pet dni na teden, včasih tudi več. Ima zavidanja vredne sposobnosti tako za pisanje zgodbe kot koreografiranje. Z Albertom, ki poskrbi, da se vse to udejanji v besedi, sliki in zvoku, sta res super ekipa.

V tem času sem s Katjo in ekipo odplesal osem predstav, od tega štiri celo kot glavni plesalec in Katjin partner v paru. Postali smo kot ena mala, ampak v bistvu velika družina, ker nas je toliko (smeh). Ta predstava se je pred menoj izvajala že kar nekaj časa in zgodilo se je, da smo potrebovali zamenjavo za glavna plesalca (Tiana Čehiča in Maja Žana Peršina) zaradi njunih tekmovanj. Meni je v veliko čast, da sta mi Katja in Albert zaupala in mi dala to možnost, res sem se potrudil in mislim, da sem priložnost dobro izkoristil ter pri tem neizmerno užival! V sredo, 16. maja 2018, bomo odplesali predstavo še v Zagrebu v  dvorani Vatroslava Lisinskega. Zdaj ko s Katjo delamo že nov projekt, sem pa sploh navdušen, ker sem spoznal, kako zanimivo in zabavno je ustvarjanje.

Zdaj se znova vračaš med športne plesalce. Zakaj in s kom boš plesal – vsaj upam, da – za Slovenijo?
Hm, saj nikoli nisem odšel, sem pa dobil novo plesalko. V času, ki sem ga preživel v Ameriki, sem spoznal Sofie Elliott, s katero sva se pred tremi meseci še enkrat srečala na ´probi´ v Nemčiji, v tem trenutku pa je že na poti nekje med oblaki in prihaja Slovenijo. Ja, kot kaže, bova res plesala za Slovenijo.

Si še vedno pripaden klubu Miran Dance, ki ga vodi tvoj oče? Boš plesal za domači klub, kdo so tvoji trenerji?
Še vedno plešem za Miran Dance. V zadnjih dveh letih sem delal z Andrejem Škufco in Melindo in si želim, da bi tako nadaljeval, sodelovanja si želim tudi z Matejem Krajcarjem, saj je eden mojih prvih vzornikov in poznava se že od takrat, ko sem bil še zelo majhen. Za standardne plese si želim še naprej sodelovati z Domnom Krapežem, on mi je veliko pomagal v zadnjem času in ga zelo cenim ne le kot trenerja, ampak tudi kot prijatelja. Slišim, da občasno našo reprezentanco trenira Domenico Soale, s katerim sem v preteklosti tudi že sodeloval in upam, da bom znova imel to možnost. Preostalo bomo pa videli sproti, veliko se je treba še pogovoriti, narediti načrte itd.
Ali treniraš tudi kakšen par?
Individualno učim nekaj posameznikov, predvsem ženske, ki nimajo plesalca in rade plešejo, in moram reči, da jim gre kar dobro. Poučujem valete, družabni ples, solo latino aerobiko v prostorih Katja dance company … Občasno tudi kakšen par.

Kako pa gledaš na kariero svoje sestre Anje, ki zdaj pleše za Nemčijo?
Anja je super, predvsem jo zelo, zelo pogrešam. Je ena najbolj pogumnih in odločnih žensk, kar jih poznam, praktično čez noč je odšla v Nemčijo in zdaj pred kratkim sta z Miko postala državna podprvaka Nemčije v desetih plesih. Prepričan sem, da bo njena kariera zelo uspešna, in se že veselim njenih novih zmag. Upam, da se tudi kdaj srečava na tekmi v vlogi konkurentov.

Kaj se dogaja na športno tekmovalni sceni skozi tvoje oči?
Moram priznati, da nisem dosti spremljal zadnje čase, tako da težko rečem. Opažam pa, da pari jemljejo vse več individualnih ur, sami pa v svoj trening in lastne kreacije ne vlagajo dovolj časa, rezultati pa so žal slabe kopije. Vsem priporočam, da več časa posvetijo osnovi.
Si razpet med obema plesnima zvezama, WDSF in WDC. Kako boš našel balans med obema, h kateri se bolj nagibaš in seveda zakaj?
Jaz se s tem ne ukvarjam preveč, dokler bo šlo, bom plesal v obeh zvezah, malo bolj pa se kljub vsemu nagibam k WDC, za katero sem plesal čez lužo. Vsi naši najboljši plesni pari  v preteklosti in zdaj so se najprej dokazali v Angliji na tekmah, kot so Blackpool, International, UK itd., preden so jih priznali tudi na stari celini, tako da mi je pot kar jasna.
Kakšen pa je tvoj pogled na slovenske pare? Občasno se skreira nov in razpade spet star. Kaj se dogaja z vztrajanjem, kaj je s tem  hlastanjem za hitrim rezultatom?
Mislim, da imajo pari na splošno preveliko željo predvsem po hitrem rezultatu in premalo želje po kakovostnem plesu, ki je seveda posledica dolgoročnega in pravilnega načrtovanja dela plesnega para.

Kaj pa študij? Malo sem izven dogajanja, kako je s tem?
Na kratko: študiram ples in ga živim, zanimajo me glasba in jeziki.
Je pomembno, da ima plesalec izobrazbo?
Izobrazba je pomembna, če ti kaj da in jo znaš izkoristiti. Če je samo na papirju, ni vredna nič, škoda časa.
Te bomo videli na prihajajočem državnem prvenstvu v kombinaciji?
Bom tako rekel, v vsakem primeru pridem pogledat.
Hvala in vse dobro želim!

View Gallery 9 Photos