Lord of the Dance. Zmaga tradicije nad sodobnimi trendi. Očarala irska klasika, ne roboti.

V soboto, 7. aprila, se je na oder ljubljanske Arene Stožice po slabih treh letih znova vrnila legendarna skupina izjemno talentiranih umetnikov Lord of the Dance in s svojo glasbeno-plesno različico Nevarne igre ljubljanskemu občinstvu (sestava tega je bila raznolika – od izredno mladih, celo malih otrok, do gospa in gospodov v letih, a očitno mladih po srcu) prikazala večno aktualni boj dobrega proti zlu.

Gre za brezčasno legendo, ki jo je na Irskem rojeni Američan, sloviti Michael Flatley s svojo ekipo leta 1996 postavil na oder Point Theatra v Dublinu in od tam tradicionalni irski ples ter keltsko pravljico ponesel izven meja in (za)očaral občinstvo po vsem svetu. Lord of the Dance je namreč ena najbolj obiskanih predstav na svetu, ki že 20 let podira vse prodajne rekorde in za seboj pušča navdušene množice – do danes si jih je ogledalo več kot 100 milijonov ljudi v 67 različnih državah, na vseh celinah –, Flatley pa je s 35 udarci na sekundo Guinnessov rekorder ‘najhitrejših nog na svetu’.

Zgodba temelji na liku, Malem duhu, ki potuje skozi čas v želji pomagati Gospodu plesa, ki hoče svoje ljudstvo obvarovati pred Gospodom teme in njegovimi učenci. In prav ta duhec je s svojo razigranostjo, gibčnostjo, akrobacijami tudi tokrat popeljal gledalce v pravljično pustolovščino boja med dobrim in zlim, klasično zgodbo, kjer se srečujeta, prepletata in združujeta irska tradicija ter sodobnost; v čarobni svet plesa, igre svetlobe in teme, kar so nam gledalcem pričarali vrhunski plesalci (Flatley je že pred časom povedal, da v svojo skupino sprejme le najboljše z vsega sveta, nekaj med njimi je celo svetovnih prvakov v irskih plesih) z različnimi plesnimi slogi, obarvanimi z romantiko, ljubeznijo. strastjo, tudi veseljem, vse plesne prizore pa je odlikovala neverjetna sinhronost plesalcev – pa naj je šlo za udarce z nogami ob tla ali poskoke.

Tako smo v dve uri trajajoči predstavi (z 20-minutnim vmesnim odmorom) sledili tradicionalnemu irskemu plesu v izvedbi izjemnih, moških postavnih plesalcev, ki so z močnimi udarci čevljev ob tla in bučnimi zvoki ustvarjali dramatično, ‘nevarno’, na trenutke celo grozljivo temačno vzdušje zla, in si s svojim impresivnim nastopom (na koncu, ko so odvrgli srajce, zgoraj brez) prislužili zares bučen, celo evforičen aplavz navdušenega občinstva, ki je bilo na začetku šova sicer malo zasanjano, zadržano, nato pa s ploskanjem v ritmu glasbe spremljalo posamezne točke ter jih na koncu še posebej nagradilo.

Dramatično ozračje, napolnjeno z moško energijo, so ‘prekinile’ in omilile brhke balerine, ki so s svojimi lahkotnimi, elegantnimi gibi, plesom na konicah prstov, poskoki poustvarjale nežnost, pa seksapilne plesalke, odete v prosojna oblačila … Med plesnimi točkami smo sledili pevki z nežnim, romantično obarvanim glasom, pravi balzam za dušo je bilo tudi igranje dveh violinistk, ki sta z irskimi ritmi ves čas spremljali izredno dinamično plesno dogajanje.

Velik projekcijski zaslon najsodobnejše tehnologije v širini celega odra, številni osupljivi svetlobni učinki, akrobati, plešoči roboti, ekstravagantni kostumi, koreografija, zvok je tisto, kar je gledalce te čarobne irske pravljice ves čas na nek način ‘držalo’ v resničnosti in opominjalo, da smo v tehnološko naprednem razvitem 21. stoletju, kjer pa je boj med svetlimi in temnimi silami prav tako prisoten.

Zaradi vseh teh spektakularnih ‘modnih’ dodatkov lahko zaključimo, da je Flatleyjev Lord of the Dance moderen, sodoben, trendovski, se razvija in gre v korak s časom, kar je tudi prav, toda keltska tradicija, izražena skozi plesno-glasbeno zgodbo, je tista, ki po mojem mnenju daje predstavi ‘pravo’ energijo, karizmo, šarm in  –, kar je najpomembneje – večnost. Tudi gledalci so v večini z najdaljšim in najglasnejšim ploskanjem nagradili ravno točke pravega irskega plesa.

Vsekakor je Lord of the Dance plesni fenomen, ki gledalce popelje v mitičen čas in prostor, zato menim, da ga je treba videti in doživeti, tudi večkrat. To je bil moj drugi ogled predstave – prvič sem si pred desetimi leti v Hali Tivoli ogledala njihovo bolj tradicionalno izvedbo –, in znova me je impresionirala s svojo magičnostjo in edinstvenostjo, prevzela pa tudi preostale gledalce, ki so to na koncu, ko se je na velikem platnu pojavil sam plešoči Michael Flatley (v treh različicah), izrazili navdušenje z nekajminutnimi stoječimi ovacijami, ki sem se jim seveda pridružila. Po predstavi sta mi dve mladenki in en mladenič, ki trenirajo step v Plesnem klubu Forma, zaupali, da jih je najbolj navdušil irski ‘moški’ ples: "A veš, tisti močni udarci z nogami ob tla. To je to!" Vem. Tudi mene je znova očaralo to, ne roboti.

View Gallery 9 Photos