Ko Branko Potočan zbere svoje ptice

Zberi svoje ptice (foto: Drago Videmšek)

Koreograf, pedagog in plesalec Branko Potočan se po Vandotovem Kekcu (2004) v produkciji in izvedbi igralcev Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) znova celostno loteva dramske odrske uprizoritve, le da tokrat sledi dramskemu tekstu Drage Potočnjak: Zberi svoje ptice, ki ga režira, koreografira in scensko oblikuje (dramaturgija, asistenca režije Andreja Kopač).

Predstava je bila premierno uprizorjena 27. 5. 2021 na odru Kosovelove dvorane Cankarjevega doma (CD) v živo ob upoštevanju novih sproščenih ukrepov NIJZ, ko so polovico dvorane zapolnili gledalci, razvrščeni po zahtevanih razdaljah, tudi ob veljavnih potrdilih, da je možnost okužbe virusa covid-19 nična (koprodukcij CD, Moment Maribor, Slovensko mladinsko gledališče, Kulturno društvo Parnas). Predstava Kekec je svoj čas bila imenovana za razgibano odrsko vzdušje gorenjskega navdiha, pravzaprav dinamično razigrano uprizoritev, medtem ko je tekst Drage Potočnjak Zberi svoje ptice pravzaprav pravo nasprotje Kekčevi mladosti. In če Kekec predstavlja prve korake mladostnega odraščanja, pa ʹzbrane pticeʹ Drage Potočnjak letijo proti zatonu taiste življenjske poti, ki se je nekoč začela v igrivem otroštvu. V drami o zatonu življenja, o Starki (Jadranka Tomažič) in Starcu (Sandi Pavlin), ki zapuščata svoj dom, s seboj pa nosita vsa bremena svojih prehojenih let, sodelujejo poleg že imenovanih dveh glavnih junakov še trije akterji: Ptica, Dekle (Romana Šalehar), On, Pianist (Matjaž Marinčič) in Ona (Draga Potočnjak).


Pri vstopu v dvorano najprej padejo v oči pokončno stoječi, manjši leseni hlodi (hlodci), ki kar zapolnijo odrsko površino, tudi so enakomerno prostorsko razvrščeni kot v kakem skladišču. Poleg hlodov je v ospredju odra še vidna visoka lestev, naslonjena na zgornjo galerijo. Prva pomisel se nehote usmeri v nedavni čas stroge virusne izolacije, ko so prostori obrambe pred virusno okužbo ali izolacije bili največkrat le utesnjeni kvadratni bivaki. Kmalu se razbere, da sta glavna junaka Starec in Starka, ki se odpravljata na dogovorjeno pot, ko ona s seboj pripelje še dodatno prtljago, čeprav sta vse, kar sta želela, tudi že poslala na mesto njunega prihoda. V prvi sceni se njuni koraki kar vrstijo, sicer dozdevno na mestu, medtem ko so gibljive roke tiste, ki še dodatno ponazarjajo ritem hoje in ga navidezno pospešujejo. V prostoru (‘offu’) je slišen njun posneti dialog (zvočni posnetek: Silvo Zupančič), ki razkriva, da še nista prispela tja, kamor sta se odločila, tudi nekaj časa celo premlevala in tehtala svojo odločitev. Dajeta realen vtis dolgoletnega partnerstva, kjer je ona na videz tiha, vendar pa jezikava in ostra v obrambi svojih hotenj, on pa njeno nasprotje, nagel in odločen. Ko si on zaželi plesati na glasbo Pianista (glasba: Matjaž Marinič), se ona odločno upre, potem pa kar sam navdušeno zapleše med hlodi. Po odru in okoli hlodov poskakuje še velika barvita (kostumografija: Slavica Janošević) ptica ali dekle svobode, ki brska po njunih stvareh, nato se po lestvi povzpne še na galerijo in ju z višine nesramno ter kričeče ogovori, ko od Starca zahteva denarno plačilo. Ta trenutek se izkaže kot dramatično zasnovan vrhunec uprizoritve. Je dekle, ki želi Starca oropati, obenem pa drzno poslikana metafora odnosov onih zgoraj ali državnih institucij in novih prihajajočih generacij do tistih, ki se počasi poslavljajo. Napad agresije tako preseneti Starca, da istega trenutka nepremično pade na trdna tla.

In se ona v trenutku prebudi iz svoje plahe otopelosti, ko vsiljivko glasno in odločno nadere, predvsem pa njemu pomaga, pa čeprav že naslednjega trenutka ob njem tudi znova sledi svojemu ustaljenemu toku. On je tisti, ki še skuša razumeti, videti, čutiti, skratka voditi in biti pokrovitelj, ki očitno vsebuje še nekaj več življenjskega utripa. Tudi tok staranja ni vedno enak, kot tudi ne pota gospe Demence, ki se upočasnjeno in zvito zna bližati svojemu cilju, kar se da v prispodobi njega in nje zaslutiti tudi v dramskem besedilu. Da pa ples zdravi, postane kar jasno, ko se Starcu ob glasbi zaiskrijo oči in se nemudoma prepusti tokovom ritma in svojim plesnim korakom, ki gibko drsijo med postavljenimi kolci; in bi še in še plesal ter hvaležno vetril prostor, kot se je dalo videti, če bi le glasba vztrajala.


Pisateljica v dialogih Starca in Starke metaforično spleta zgodbo absurda in iluzij nekega nemerljivega življenjskega stanja, tudi dovolj stilno oblikuje, da se lahko dokaj jasno zaznajo predstavljena stanja življenjskega absurda, ko se iluzija spominov meša z obstoječo realnostjo, tudi je vse brezpredmetno in brez pomena, saj je pomemben le še odhod ali pač neznani ciljni prihod. Tako Starka na njuni neznani poti vztraja, da vidi obalo in sliši šum morja, medtem ko je govora o prazni avtocesti, med vrsticami pa kar o izgubljenosti. Dejansko se nekje v sebi zavedata svojega izgubljenega stanja, ki se sidra v času njunih let in v prostorih danih spominov. Sta starčka, ki se umišljeno usmerjata proti domu za ostarele, ali pa sta že kar del tovrstne oskrbe, ko se podzavestno zavedata nerešljive, tudi žal mnogokrat neprimerne bivalne situacije, ki sta jo morala zamenjati za svoje nekdanje stanovanjsko udobje. O tem, da kar že bivata v domu, ki ga pač umišljeno iščeta, se da razumeti tudi prisotnost dveh v črno odetih pomočnikov, imenovanih On ni Ona. V svoji črnini sicer kar nevidna, vendar jima vseskozi na razpolago in v pomoč, npr. ko bi skoraj že padla s stola (hloda) ali v usmerjanju po medprostorih nastavljenih hlodov, ko kar realno premeščata pozicije (scene) hlodov.

(foto: Drago Videmšek)

Proti koncu pa Starec in Starka skušata sede na hlodu brati izpisano besedilo neposredno z listkov, ki jih luščita in mečeta po tleh. Je možno, da več ne vesta, o čem bi govorila, ali pač niti ne govorita, le bereta svoje zapise na glas ali pač v iluziji lastnih zamisli. Tudi branje ni več povsem gladko, ko spomini brišejo besede ali na novo vzniknejo v neznanih ilustracijah absurda in glas obnemi.

Branko Potočan

Branko Potočan se v svojih koreografskih delih pristno sooča z realnostjo drugačnih, jo tudi jasno osvetli in zaobjame v svojih pripovednih poslikavah. V dramski predstavi Zberi svoje ptice pa kot koreograf sledi standardni shemi dramskih postavitev, tudi se žal manj posveča globinam abstraktne forme. Tako pa ob vseh praznih hodih, torej čakanju na novi scenski korak, kot je npr. sprememba scene ali neko stanje reševanja, tudi je samo povezovanje scenskih premikov, pa zakoličeno realnost kar vodi k časovni razvlečenosti, k linearnemu dramskemu pretoku. Dramska uprizoritev Zberi svoje ptice, ki je nastala na podlagi teksta Drage Potočnjak in v režiji koreografa Branka Potočana, je po svoji vsebnosti pravzaprav edinstvena, ki se jo da zaslediti na naši umetniški sceni, verjetno tudi na širšem evropskem območju, ko se zahodna evropska populacija stara, medtem ko družba in politika tega kar nočeta ne videti in ne slišati. Pri nas pa je težava še toliko bolj pereča, ker se vseh 30 let naše nove države tudi ni nič kaj dosti postorilo na tem področju, obstoječi domovi pa se že krušijo. In je oder ravno tisti prostor, kjer se pereča težava lahko poetično poslika ali izpove, tudi čustveno dotakne in ozavesti, na koncu po možnosti tudi pripelje do dobre rešitve. Tudi so rože in zaključni aplavz obilno pričali o njihovi zaslugi. Zato zaželimo ustvarjalcem in junakom predstave, da se njihov glas sliši in seže v vsako vas; saj smo jutri vsi potencialni akterji njihovih vlog.

P.S. Branko Potočan in skupina Fourklor pa napovedujeta premiero predstave Nima fantič kapice … in sicer 18. junija ob 20.00 v Cankarjevem domu.