Kjara Starič Wurst in 8 unikatnih Plesnih zgodb! Izredno ustvarjalno dejanje novih plesnih spodbud, mladostnih želja, iskanj in zrelih spoznanj!

Plesne zgodbe ujete skozi objektiv Draga Videmška.

V dvorani Duše Počkaj Cankarjevega doma Ljubljana je 17. (ogled) in 18. maja potekal Večer koreografij ter koreografskih delavnic Plesne zgodbe, predstavil pa osem krajših samostojnih koreografskih zgodb, ki so nastajale v okvirjih poletnih koreografskih delavnic Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana (KGBL) pod vodstvom mednarodno priznane pedagoginje in koreografinje Kjare Starič Wurst, ki se je iz ZDA znova vrnila v Slovenijo.

Na poletnih koreografskih delavnicah KGBL so ustvarjali diplomanti in dijaki KGBL, tudi drugi interesenti, spoznavali so kako se od ideje in navdiha vodi proces ustvarjalnosti ter oblikuje v umetniško delo, koreografijo. Skupina navzočih v teh delavnicah je bila raznovrstna tako po plesnem stilu, kot po starosti ter življenjskih izkušnjah, in so si med seboj izmenjavali vloge na osi plesalec-koreograf. ‘Moja vizija je bila, da koreografi koreografije ustvarjajo na drugih plesalcih in ne na sebi, ker trdo verjamem v integriteto koreografskega poklica, ki se ne meša kar tako enostavno z vlogo plesalca. Vsi na slovenski plesni sceni vemo kako težko je priti do situacije, ko lahko koreografiraš za več plesalcev in ne le zase, zato sem želela to izkušnjo ustvariti znotraj teh delavnic …‘, je zapisala Kjara Starič Wurst. Koreografski večer Plesne zgodbe je nastal v produkciji: KGBL, Kjara Starič Wurst in v koprodukciji CD Ljubljana. Predstavili so se: Neža Banovec, Ela Nora Belina, Katarina Čegovnik, Andreas Doukas, Pia Jazbec, Nikolina Katušin, Katja Kučina, Lana Kralj, Manca Lončar, Tara Pečnik, Anja Pipan, Larisa Počič, Ajda Požar, Ana Lina Telič in Tjaša Žvanut. V ustvarjalni proces celotne uprizoritve so vključili tudi študente Fakultete za grafični dizajn, in je Hanna Laura Koželj ustvarila celotno grafično podobo, študentje predmeta kostumografije pa so projektno predstavili in ustvarili bogate idejne kostumske zasnove. Kostumografija se je lahkotno prilagajala gibkim vsebinam plesalcev, tudi pridodala svoj ton k plesnim vsebinam, za vsak izhod posebej so se oblikovali kostumi, največkrat v kontrastih svetlega in temnega, črno-belih nians.

Bežne stopinje

V rahlem svetlobnem odsevu dveh reflektorjev se na tleh zazna plesalka v domnevni pozi negotovosti, tudi možnega premisleka, sočasno pa smo sledili glasu igralke Lune Pentek iz offa, ko je razlagala o hitrem tempu sedanjega življenja ter minljivosti trenutka, tudi o spoznanju, da se noben trenutek ne ponovi. In je bila najava prve kratke koreografije Larise Počič Bežne stopinje v plesni izvedbi Neže Banovec in Katje Kučina. Ko trenutki poletijo v taktu metronoma, svetloba pa se zgosti okoli na pol ležeče plesalke, ki se počasi prebuja iz svojega zasidranega položaja. Zaznajo se rahli premiki, nato še lomi rok, vse dokler se ne zravna, ko v liričnem zamahu rok živo poseže po prostoru, zaveje obrate, tudi v bežnih korakih skuša najti nove poti ob glasbeni klavirski liriki Ennia Bozza: Rain, in your eyes. Nato sledi trenutek, ko se ji nenadoma pridruži ona druga, ko je čas za plesni dialog, ki ga intenzivno poglabljata vse do novega sožitja, in si lahko zazreta v oči. Kratka koreografija Bežne stopinje celovito zaokroži osamo posameznika, tudi dveh prijateljic, ki v (plesnem) dialogu najdeta skupno pot do željenega cilja.

Miokard

Drugi koreografski izhod Miokard se izkaže za posrečen gibalni oris srčne mišice -miokard, ki je sestavljena iz več plasti posameznih ter med seboj povezanih srčnih mišičnih celic; ko igralka tokrat kar z odra nagovori ter pouči prisotne o srčni koreografiji treh nastopajočih: Pia Jazbec, Nikolina Katušin, Ana Lina Telič, ob glasbi: Pan Sonic-Aktinen. Plesni trio ob svojem prihodu izoblikuje stopnjevito prepredeno strukturo, ki se v medsebojnih preprijemanja gibko odpira, tudi krči ter sprošča, kar slikovito opomni na miokard, na zdravo delovaje srca; ko vsako neskladje lahko vodi do srčne bolezni, tako kot pouči igralka Luna Pentek. In tako kot miokard ob krčenju ter sproščanju potiska živo tekočino po danih poteh, se tudi one razpotegnejo držeč se za roke, ali noge v različnih prostorskih linijah in smereh, da bi ob krčenju napolnile svoje moči, v potisku pa posegle še dlje po odprtem prostoru. Tercet se v širini odra razpusti, se sprošča v solističnih spletih, tudi medsebojnih vihrah, vendarle pa znova usmeri v zakodirani srčni proces, ko jim uspe nova uskladitev ter postavitev njihove slikovito prepredene srčne strukture.

Cikel ravnovesja

In je že na vrsti Cikel ravnovesja, v koreografiji Katje Kučina, ter izvedbi Neže Banoverc, Pie Jazbec, Larise Počič, ob glasbi: Alva Noto & Ryichi Sakamoto – Attack, / Transition. Vsako ravnovesje naj bi botrovalo miru, medtem, ko perfekcionizem, tesnoba, žalovanje, čutenje, ljubezen, lahko popeljejo do ozaveščanja, ali pač ne, in če, potem naj bi rezultiral želeni mir. Na sceni se sledi plesalki, ki sede na stolu v s velikih gibkih potezah izraža skladje, na trenutek se zna ustaviti v razmislek, ko pa se povzdigne na stol, njeni gibi odsevajo nervozno tesnobo, srbečico neskladja, medtem, ko na njeni levi ter v zamiku nepremično leži tista druga. Med njima se zazna nevidna vez, ki se izkaže za nerešljivo, vse dokler se v prostor ne pritihotapi tretja akterka, v vlogi dobrodošlega duha, povezovalca želene prijateljske združitve. Koreografski Ciklel ravnovesja, je kar plesna zgoščenka čustvenih vezi, ampak težko rešljivih želja, ko pa se nastale težave razrešijo, takrat steče novi duh mladostnega optimizma, prijateljevanja ali celo ljubezni.

Samota

In se je koreografija Samota, ta aktualna dimenzija časa, tudi znašla na sporedu Plesnega večera, v urbani skupinski izvedbi ter pretočni koreografski postavitvi nastopajočih: Ela Nora Belina, Lana Kralj, Manca Lončar, Tara Pečnik, Anja Pipan, Ajda Požar, Tjaša Žvanut. V koreografiji prijateljevanja ob skupnih prehojenih poteh v sožitju nekega časa, se kažejo možnosti novih sprememb, kar sproži vprašanje, ki zbuja nelagodje, zamišljenost ter strah: če bodo lahko še vedno prijateljsko povezane, ali se morda celo razšle.

Bee:have

Pomladni utrip čebelnega panja napove prve čebele na planem, in tam kjer se znajde le ena njih, prileti še ostali roj. Koreografijo mladostnega utripa Bee:Have, je postavil Andreas Doukas, ko so v belih tutujih z belimi rokavicami na rokah zaplesale Neža Banovec, Nikolina Katušin, Larisa Počič, Ana Lina Telič. In so štiri čebele nemirno zaokrožile svoj pomladni polet po odru v zračnih krilcih, ko dlani v belini rokavic trepetaje opomnijo na njihov let, tudi se postavljale v poze tako, kot to storijo čebele ob svojem nabiranju cvetličnega nektarja, vse dokler ni nastopil čas za odhod, ko visoko na polprstih zdrsijo proti izhodu ob naravnih zvokih glasbene kulise Morton Subotnick-Mandolin.

Pripoved

Andreas Doukas se predstavil še v avtorskem solu Pripoved o rokodelcu Harutu Yamiyi, ki se kot izjemni rokodelec znajde ujet me svetovi, ko v neizmernem hlastanju po polnosti preseže smrtnost. V obredni kostumski belini Andreas počasi stopa proti svetlobnem krogu, se uleže in stisne v pozo novorojenčka. Čez čas se le postavi na vse štiri, ko roke hrepeneče drsijo po tleh, tudi hlastajo po zraku, kot bi na novo ustvarjale. Ponovno postavljen na noge v svoji beli podobi z belo masko na licih postane utelešenje bojevnika časa, ki počasi in s časom zgineva v temi odra. Je dramatično oblikovan avtorski solo, ki sloni na japonski gibalni pripovedi, tudi filozofiji o zamegljeni meji med oprijemljivim ter eteričnim, ob glasbeni spremljavi: Out of place Artefacts, Vrill & Rodhad Geormantic.

Razcepljena

Katarina Čegovnik je v obliki kratke, vendar zabavno oblikovane burleske postavila avtorsko koreografijo Razcepljena v izvedbi: Neže Banovec, Pie Jazbec, Nikoline Katušin ter ob glasbi: Max Richter Untiteld (figures). Na sceni se sledi poslovni ženski, vsaj sodeč po kostumu, ki v sebi še vedno nosi vizijo neizpete balerine v belem tutuju. Ta njena umišljeni baletni duh se znajde tik za njo, in jo bega. Baletno sceno humorno snuje še novi član, hudomušni Rdeči nosek. Ženska se v stanju ne zavedanja znajde na stolu, medtem, ko onadva, cirkusanta zbijata šale na njen račun, celo ji med ustnice vtakneta dudo. Kot pri vsaki burleski, se tudi tokrat umišljenost ter resničnost na koncu združita v veselem objemu plesne trojke.

Dis:connected (foto: Drago Videmšek)

Zadnja koreografija v vrsti osmih kratkih (5-8min) koreografskih miniatur nosi naslov Dis:connected avtorice Neže Banovec, steče pa v izvedbi: Andreas Doukas, Katja Kučina, Larisa Počič, ob glasbi Bachar Mar-Khalife, Maree Noire; Rosmary Standley & Dom La Nena – O solitude. V dobro uigranem tercetu zavibrirajo zapleteni svetovi osamljenosti, ko se na določeni stopnji medsebojne usklajenosti znova zalomi, potem na novo kraljujeta osamljenost ter nemoč, pa čeprav se njih zapleti in razpleti dogajajo v neposredni bližini, skoraj ob neposrednem stiku treh osamljenih duš, žal pa še vedno ujetih v lastno negotovost; ko za za možno rešitev zmanjka časa. Zaključek je likovno zaokrožen, vendar še vedno odprt; ko trojka skoraj stikoma obstane, eden ob drugem in to pred samim izhodom, vendar brez dotikov: mogoče zaključek sledi v še ne napovedani plesni predstavi; na kar napeljuje domiselno zasnovana koreografska miniatura Dis:connected.
Vseh osem koreografij se predstavi, kot izredno ustvarjalno dejanje novih plesnih spodbud, tudi poglobljenih ter dorečenih izvedb, ko ni ničesar odvečnega, ampak je vsaka za sebe simpatično zasnovana ter zaokrožena koreografska miniaturka mladostnih želja, iskanj, kot tudi zrelih spoznanj.

Kjara Starič Wurst (foto: arhiv Kjare Starič Wurst)

Moje čestitke strokovni mednarodni mentorici Kjari Starič Wurst, kot tudi vsem ustvarjalcem in izvajalcem tega unikatnega Plesnega večera.