Kaj je ženska, ki vse svoje iskrene občutke obrača navznoter?

Ana Mesec v objektivu Tomaža Tomažina

Ana Mesec v kolumni razmišlja o odnosu moški & ženska na plesnem parketu. In ne samo v plesnem odnosu …

V svoji plesni karieri sem imela veliko več trenerjev kot trenerk. Vsi moji glavni trenerji so bili vedno moški. Dali so mi ogromno plesnega znanja, tehnike, me naučili zavedanja telesa ter discipline, in za to sem jim hvaležna. Ampak ob vsem tem znanju sem vedno čutila, da mi nekaj manjka, da v plesu iščem še nekaj, česar se verjetno od moških nisem mogla naučiti. Od nekdaj so me najbolj pritegnile tiste najbolj ženstvene plesalke elegantne, v stiku s svojimi občutki, nekako skrivnostne in prefinjene v svojih gibih. Želela sem si biti taka plesalka, pa ne samo plesalka, želela sem si biti taka ženska, na plesnem parketu ali zunaj njega. A hkrati mi je bila dolgo uganka, kaj so trenerji zares želeli od mene, ko so mi rekli, naj bom v plesu bolj ženstvena, bolj seksi, da naj uporabim svoje ‘ženske čare’. Sami mi tega niso mogli pokazati, ker so moški, lahko so mi po svojih besedah poskušali razložiti. Ampak dolgo nisem razumela, kaj zares s tem mislijo.

(foto: Marko Mesec)


Skozi ples sem se že kot mala punčka učila nastopanja, kako naj se zravnano držim, ko pridem na parket, kako naj se med plesom smejim, kako se po plesu priklonim. Nastopanje mi je že takrat bilo naravno, vedno so mi rekli, da sem bila rojena za na oder, ker s samozavestjo pri nastopanju nikoli nisem imela težav. Ljudje so me videli kot zelo ekspresivno plesalko, a izven plesnega parketa sem bila v resnici zelo sramežljiva in introvertirana punčka. Izražanje čustev v zasebnem življenju je od vedno bil moj velik izziv, ne glede na to, kako dobro sem to s svojim talentom za nastopanje prikrila. In ja, marsikaj sem prikrivala kar dolgo, tako sem se pač naučila delovati. Ampak kaj je ženska brez svojih občutkov? Kaj je ženska, ki vse svoje iskrene občutke obrača navznoter? Ta ženska je bomba in zelo hitro lahko eksplodira. To sem se kmalu naučila iz lastne izkušnje.
Naučiti se ravnati z vsem, kar pri nas ženskah pride na površje vsak dan, je proces, dolg proces (govorim z lastne perspektive, verjamem, da imajo take procese tudi moški). In v tekmovalnem plesnem svetu za ta dolg proces včasih ‘ni dovolj časa’, ker je jutri tekma, ker moram biti pripravljena, ker zdaj ni pravi čas za dramo, jok ali razreševanje preteklih travm. Tako sem to čutila sama, morda to ni resnica, ampak vem, da sem velikokrat blokirala svoje dvome, strahove in jih pometla pod preprogo, ker se mi je zdelo, da zdaj ni pravi čas za to, da se bom že po tekmi ukvarjala s tem. Hkrati pa sem se ob tem počutila vedno bolj zaprta in pasivna v odnosu s plesalcem in vedno bolj previdna v izražanju. To se je videlo pri plesu, to je čutil plesalec in tekma na koncu vsekakor ni bila uspešna, ne glede na rezultat. Verjetno bi bilo bolje, če bi stvari iskreno izrazila že prej, ampak nisem se počutila varno in nisem imela dovolj poguma.

(foto: Marko Mesec)

Najtežje mi je bilo sprejeti informacijo, da v plesu ni samo moški tisti, ki vodi, ne glede na to, da je to še vedno neko starinsko prepričanje. In ne glede na to, da sem bila prej vedno zagovornica ženske individualnosti in sem govorila, da so tudi ženske lahko voditeljice. Ko sem bila postavljena pred priložnost, da v plesu postanem aktivnejša, da kdaj tudi jaz dam pobudo za gib, da tudi jaz nekaj prinesem v plesni par in ne samo čakam, da me bo plesalec vodil, sem malo zmrznila. Ni mi bilo najbolj prijetno, čutila sem, da se moram odpreti in dovoliti, da me vidijo takšno, kot sem, in da moram sprejeti tudi možnost, da bom naredila napako. Uh ja, ta strah me je vedno držal – narediti napako. Katastrofa (smeh).

(foto: Marko Mesec)


Šele zdaj vidim, koliko varnosti in ljubezni sem potrebovala s strani moškega, da sem se začela odpirati in rasti kot ženska in ne več kot otrok. Še danes je to nezaključen proces in še danes se srečujem s situacijami, v katerih zmrznem. Ampak zdaj malo bolj razumem, kaj so takrat želeli od mene v plesu. Ja, ženska je res tista, ki v plesni par (ali pa zasebni par) lahko prinese globino, estetiko in zelo veliko vsebine, ampak za to mora imeti pogum in mora biti sproščena in odprta, da se vsa ta čarobnost lahko skozi njo izrazi. Ženska je moškemu lahko velik navdih, ampak le, če ji on daje varen prostor, jo občuduje in je ne sodi, ampak ljubeče usmerja v njeni občasni kaotičnosti.