Plesalke Plesne izbe, ki delujejo kot Š.I.K. kolektiv so pred premiero lastne predstave, ki si jo lahko ogledate 26. septembra ob 18.00 in 20.00 v Luktkovnem gledališču v Mariboru
Bliža se vaš prvi skupni projekt, pod katerega se podpisujete vse članice kolektiva ŠIK kot avtorice. Najprej nam zaupajte, od kod zamisel za kreiranje predstave?
Šikice (kot same sebe imenujemo plesalke kolektiva Š.I.K.) smo od leta 2017 skupaj premierno uprizorile že tri predstave različnih koreografov, prejšnje leto pa se nam je s strani Plesne Izbe Maribor ponudila priložnost, da pripravimo povsem svojo predstavo. Seveda smo bile nad predlogom navdušene in smo že v istem tednu imele na papirju skoraj celotno predstavo, a nam je nadaljnje podvige preprečila epidemija, ki je naše skupne treninge za pol leta popolnoma prekinila. Tako nas je šele letos spomladi naša dolgoletna mentorica in koreografinja April Veselko spodbudila, da se z zamislijo za predstavo prijavimo na razpis JSKD. A smo se v letu, v katerem smo večinoma plesno ustvarjale vsaka zase znotraj svojih štirih sten, precej spremenile in dozorele – tako plesno kot tudi osebnostno. Prav zato smo prvotno idejo za predstavo prerasle in se odločile oblikovati nov, popolnoma drugačen koncept plesne predstave. Z razdelano zamislijo smo se nato prijavile na razpis, na katerem smo dobile odobrena sredstva, in naše ustvarjanje se je lahko začelo.
Koliko časa ste jo pripravljale, kako je potekal proces dela?
Predstavo pripravljamo od pomladi 2021. Sprva so bili naši sestanki namenjeni razvoju idej za predstavo in oblikovanju koncepta, gibalno pa smo se lotile ustvarjanja z začetkom poletja. Prva nepogrešljiva in zahtevna naloga je bila ustvariti urnik dela; vedele smo, da bomo z željo po jesenski premieri morale veliko treningov izvesti med poletjem, a se hkrati tudi nismo želele popolnoma odreči preostalim poletnim načrtom. Posledično smo izdelale urnik vaj, razporejenih čez vse poletje, in glede na to, kdaj je bila katera odsotna, načrtovale sole, duete, trie in skupinske dele. Do druge polovice avgusta je nastalo veliko materiala, ki ga je bilo treba oblikovati v povezano celoto. Že od zadnjega tedna v avgustu imamo za ta namen vsakodnevne pet ur trajajoče treninge. Zjutraj se ponavadi dogovorimo, s katerim delom predstave se bomo ta dan ukvarjale, nato se skupaj ogrejemo in začnemo ustvarjati. Po treh urah smo vse že sestradane in izmučene, zato si vzamemo deset minut za prehranjevanje, kar se skoraj vsak dan spreobrne v polurne razprave o novih zamislih za predstavo. Okoli četrte ure vaj nam možgani začnejo stavkati in nastopijo napadi smeha ter predlogi norih zamisli, ki pa velikokrat postanejo najboljši prizori naše predstave. Ker je predstava tudi gibalno zahtevna, smo že od začetka ustvarjanje načrtovale tako, da smo končno podobo predstave postavile do drugega tedna septembra, da lahko zadnjih 14 dni pred premiero predstavo tehnično dodelamo in dobro natreniramo.
Verjetno oz. sem kar prepričana, da poteka proces dela povsem drugače, kot če z vami dela ‘zunanji’ koreograf? Kaj je bilo najtežje in kaj najlažje?
Proces dela je res povsem drugačen. Glavna razlika je v časovnem obsegu procesa, saj potrebujemo za ustvarjanje lastne predstave bistveno več časa. V predstavah, v katerih smo sodelovale zgolj kot plesalke, je koreograf na trening prišel s svojimi pogosto že oblikovanimi zamislimi, nam natančno povedal, kaj želi v katerem delu predstave, in od nas pričakoval predvsem, da želeno nato gibalno izvedemo. Naša nova predstava pa ima poleg šestih izvajalk tudi šest koreografinj, kar pomeni, da moramo pred ustvarjanjem vsakega novega dela predstave najprej uskladiti zamisli in celoten čas ustvarjanja preverjati, da vse skupaj deluje kot celota in ne kot šest ločenih predstavic. Ker ima predstava več ustvarjalk, je najlažje ustvariti raznolik gibalni material, saj ima vsaka svoj plesni stil, tako da z razgibanostjo dogajanja v predstavi nismo imele težav. Najtežji element nastajanja predstave pa je bilo oblikovanje skupnih delov, saj v tem primeru nismo imele zunanjega koreografa, ki bi ocenil, kaj funkcionira in kaj ne. Težave smo se lotile tako, da smo že od začetka ustvarjanja vse snemale in na koncu vsakih vaj material pregledale ter določile, katere stvari se bodo v predstavi dejansko uporabile.
Je kljub temu bila katera od vas ‘glavna’ oz. vsaj glavna koordinatorica ali ste res bile vse enakovredne?
Vse v skupini delujemo popolnoma enakovredno. Imamo to srečo, da smo v enaki zasedbi ustvarile že tri predstave in da se veliko družimo tudi izven rednih treningov – posledično se izjemno dobro poznamo in vemo, katera je dobra na katerem področju. Med seboj smo si po plesni zagnanosti in videnju predstave izjemno podobne (zato med nami praktično ne prihaja do večjih nesoglasij), a hkrati osebnostno kljub temu tudi zelo različne, kar pride izjemno prav, ko si je treba razdeliti naloge, saj se na popolnoma vsakem področju vsaj ena od nas dobro znajde. Večino stvari, povezanih s predstavo, tako tudi naredimo same; same obdelujemo glasbo, skrbimo za promocijo, urejamo rezervacijo prostorov za vaje in ustvarjamo načrt dela, same smo pripravile celostno grafično podobo predstave ter zasnovale kostume in rekvizite.
Zakaj naslov Kam si raztresla sekunde? Jaz sem dobila asociacijo kar na nas vse, ki nekako nehote, nezavedno bijemo bitko s časom?
Asociacija bo kar pravšnja; predstava govori o neizprosnosti, relativnosti in brezmejnosti časa, ki mu nihče od nas ne more ubežati. Besedna zveza ‘raztresene sekunde’ simbolizira vse trenutke, ki jih nismo zares izživeli, ker smo se, namesto da bi uživali v sedanjosti, obremenjevali s prihajajočimi dogodki ali pa poskušali podoživeti stvari iz preteklosti. Celotni naslov je oblikovan kot vprašanje, ker se v predstavi pojavljajo zgolj različne perspektive problematike, odgovor na vprašanje pa mora najti vsak gledalec sam.
Kaj si želite s predstavo doseči pri gledalcu in občinstvu?
Naš glavni namen pri ustvarjanju je bil že pred izbiro teme ustvariti predstavo, ki gledalca popolnoma prevzame. Želele smo si ustvariti predstavo, ki je gibalno dovolj raznolika in tehnično dovolj izpiljena, da navduši izkušene plesalce in povprečnega ‘neplesno usmerjenega’ posameznika, a hkrati tudi idejno dovolj globoka, da se lahko v njej gledalec prepozna in začuti, da se ga je dotaknila tudi čustveno. Predstava prikazuje predvsem odnos med nenehno obremenjenostjo s časom, ki nas neprestano omejuje in usmerja, ter dejstvom, da v sodobnem vsakdanu zaradi neprestane obremenjenosti s tem, kaj je bilo in kaj bo, več nismo zmožni ceniti in izkoristiti trenutka, v katerem se pravkar nahajamo. In če s predstavo dosežemo vsaj to, da bodo gledalci za 60 minut uživajoče ujeti v trenutek plesnega dogajanja, ki se bo izvajalo na odru, je bil namen naše predstave več kot dosežen.
Resno in zrelo se vpisujete na plesni zemljevid sodobnega plesa v Sloveniji. Se tega zavedate?
Naš glavni moto pri plesnem delovanju je predvsem to, da počnemo to, v čemer neizmerno uživamo (torej plešemo, kadarkoli je mogoče in kjerkoli je mogoče). Seveda nam ogromno pomeni, da občinstvo naše gibalne stvaritve odobrava, in vsaka pohvala ter vzpodbuda nam predstavljata še dodaten zagon za nadaljnje ustvarjanje. Vemo, da smo glede na našo mladost imele že ogromno plesnih priložnosti, za kar gre velika zahvala vsem našim plesnim mentorjem, ki nam že od samega začetka omogočajo številna plesna izobraževanja, ustvarjanje lastnih plesnih kreacij ter udeležbe na raznih plesnih festivalih in tekmovanjih. Seveda ničesar ne jemljemo za samoumevno in vsakič znova smo hvaležne za vsako plesno priložnost, ki se nam ponudi.
Kakšna sezona vas čaka v teh nenavadnih časih?
Gotovo izjemno plesna in držimo pesti, da tudi polna plesnih treningov, festivalov in predstav v živo. Poleg naše nove predstave smo jeseni 2020 s koreografom Benom Novakom ustvarili tudi predstavo Materija, ki smo jo zaradi nesrečne koronske plesne sezone po premieri uprizorile le enkrat. V prihajajoči sezoni tako upamo, da bomo lahko z obema predstavama večkrat nastopile, saj je škoda, da predstave, v katere je bilo vloženega veliko truda, ne služijo temu, čemur so bile namenjene – torej izpolnitvi pričakovanj občinstva.
Hvala in se vidimo!
Hvala!
