Januarska plesna scena. Preplet raznolikih scenskih oblik

Tina Valentan v predstavi Meje (foto: Sunčan Stone)

Daliborka Podboj si je ogledala tri predstave Sedaj sem … neskončnost, Meje in Bili smo … bomo

Sodobna uprizoritvena scena je tudi prvega meseca novega leta intenzivno prepletala raznolikosti scenskih oblik tako z gibom, glasbo kot s plesom. In sta gib in glasba postala nova vsebinska, ne le spremljevalna oblika tovrstnega dogajanja, ki pa je lahko pripovedno, družabno, se skuša umestiti v raziskovalne oblike, celo futuristično usmeriti v bližajoči se čas.

Sedaj sem … neskončnost

Ena teh futuristično usmerjenih uprizoritev je pripovedni projekt avtorjev in izvajalcev Darka Dragićevića in Jasmine Železnik Sedaj sem … neskončnost, ki gledalce sooča z namišljeno bodočnostjo, nekako v tem smislu, kot to zapiše danes popularni židovski pisatelj, mislec in zgodovinar Y. H. Harari v svojih knjigah. Projekt je dan ugledal v Kinu Šiška, v dvorani Komuna, kjer pisec zgodbe Dragičević napoveduje konec človeštva že za leto 2042, nekaj več kot pol stoletja poprej, kot je to napovedal Y. H. Harari, projekt pa premierno stekel v prvi januarski dekadi ob eni ponoviti, torej pred gledališkim spektaklom Ivice Buljana (2020) v Gallusovi dvorani.

Sedaj sem … neskončnost


Na sceni akterja, Darko in Jasmina, sedita vsak na svojem stolu, za njima pa prazne klopi, kot bi čakale na nove goste. Jasmina je napeta in osredotočena na besedno pripoved, kar oznanja tudi njen programirani glas, ko občasno prekine branje in ga podčrta s svojim vstavkom, medtem ko on v melodični angleščini sugestivno bere svojo zgodbo; dobi se vtis, da se besede gostijo, nevidno projicirajo v prostor in zgodba pridobi namišljeno vizijo. Občutek, da Darko bere možni scenarij nekega svojega novega filma, niti ni zgrešen, saj je tako vizualni umetnik kot filmar, ki je rojen v Beogradu, živi pa v Berlinu, deluje na mednarodni sceni in je že sodeloval s slovensko plesno sceno. Zgodba teče o Sarah Akiyami in o božanskih čebelah, s katerimi je Sarah že od otroštva plesala, kar jo je pripeljalo do plesnih ur, ko so čebele v tistih njenih časih bile najpomembnejša vrsta na Zemlji, vse tam do 21. stoletja, ko je človek vpeljal nepreverjeno peto generacijo mobilne tehnologije 5G, s tem pa omogočil nov presežek sistemskega prenašanja podatkov. Takrat so čebele začele izginevati, kajti novonastala onesnaženost zraka je drastično vplivala nanje, niso se več mogle orientirati v prostoru in ne nabirati hrane. In tako kot je Albert Einstein napovedal, če izginejo čebele, bodo v štirih letih tudi ljudje, se je v resnici takrat zgodilo; Sarah pa svojo zgodbo posredovala v spomin življenju. V tistem času je tudi sama postajala vse bolj utrujena, zato je manj plesala, kljub temu pa vztrajala plesati, saj se je tako upirala obstoječemu stanju. Ko je utrujenost povsem prevladala, je Sarah Akiyami odšla na kliniko VPH (angleška kratica za navidezno psihološkega človeka) ter med prvimi leta 2032 podpisala, da svoje zemeljsko življenja prenese v večno podatkovno obliko življenja. Tako je postala prva digitalna balerina, ki razvija svoje plesno lebdenje, tako kot so vsi preživeli ljudje z letom 2042 postali podatkovni ljudje, sicer lebdeči v prostoru brez teže. Kako je bilo s preostalimi izginulimi živalskimi vrstami in čebelami, pa zgodba ne pripoveduje. Zgodbo spremlja kompozicijsko oblikovanje zvoka Braneta Zormana, sugestijo besed pa dodatno podčrtava še oblikovalec svetlobe David Orešič. Tudi se pripoved ne konča s piko zadnjega stavka, ampak se nadaljuje v gibalni koreografski zasnovi, ki jo je Nina Meško gradila z obema akterjema. In če so po prostoru najprej plesale njune izpovedne besede, te utihnejo, ko vstaneta, ob tem pa si še vsak povezne svoj stol na glavo; torej kar je bilo rečeno, naj ostane za njima. In se ples njunih rok v velikih amplitudah dviga ter širi, ko lahko končno svobodno zadihata. V vzravnani plesni drži pa upočasnjeno drsijo še njuni koraki med klopmi, kjer znata obstati, v gibu tudi za trenutek zamrzniti, možno zaradi trenutnega razmisleka ali nenadne vizije, kot je lahko breme spomina, preden se ne usuje aplavz, takrat pa sta že stran s prizorišča. Intimno prizorišče malega odra v dramski zasnovi scenske uprizoritve Sedaj sem … neskončnost kar poje odo plesu, ki je sinonim za človeško materializacijo, za njegov zračni in življenjski upor, na koncu koncev za možno preživetje na planetu Zemlja. Vprašanj in odgovorov v predstavi ni, so kratke umetniške simulacije, ki zdramijo, mogoče celo odpirajo nove vpoglede v čas in prostor ali pa zanosno popeljejo po lebdečih višinah digitalne balerine Sarah Akiyami.

Meje (foto: Sunčan Stone)

Scenski družabni dogodek ali umetniška akcija Meje ne ponuja futurističnih napovedi, temveč se sooča z realnostjo, ki pesti široko območje našega planeta. Umetniška akcija Meje je bila predstavljena v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (MNZS), dogodek pa nastal na pobudo avtorice in režiserke Barbare Kapelj, ki je na vabilu zapisala, da se je z izbrano ekipo napotila na mejo tudi onstran našega območja, da se s svojim znanjem in izkušnjami približajo ljudem, ki jih državne institucije ne pokrivajo dovolj. Tako so spoznali Perzijca Jalala in ga predstavili na kulturnem prizorišču druženja ter umetnosti v dvorani MNZS na večer 14. januarja (ponovitev 30.).

Meje (foto: Sunčan Stone)


Projekt je nastajal ob soustvarjanju plesalke in koreografinje Tine Valentan, Jalala Mosavija, Portugalca Eduarda Rauna, glasbenika, ki deluje ter živi v Sloveniji, Boštjana Perovšeka, glasbenega oblikovalca zvočnih prostorov, v sodelovanju z Ženskim pevskim zborom Barje ter ob tehnični podpori Igorja Dujmovića, Tadeja Korena Šmida in produkciji Zavoda generator s podporo Mola. Prijetno družabno vzdušje ob umetniških glasbenih spremljavah in mizi, obogateni s slovenskimi dobrotami, je nagovorila Barbara Kapelj, svojo zgodbo pa predstavil Jalala. Njegova angleščina in slovenščina sta govorno stekli v času druženja in postavljanja Meje. In je vendarle sam predstavil svoj pobeg iz države, kjer ne poteka vojna. Je kristjan, ki se je zaljubil v muslimanko, obojestranska ljubezen je tudi pripeljala do poroke, zbežala sta pred torturo oblasti nad kristjani, ki jih v Iranu ne marajo. Z nosečo ženo sta najprej pristala v Srbiji, kjer ni bilo lahko, potem zbežala na Hrvaško, na koncu pa v Sloveniji srečno dočakala rojstvo svoje hčerke. Jalala je pesnik in je pevec spevnega liričnega glasu, tudi je s toplim glasom v domačem jeziku vzvaloval umetniško vzdušje v dvorani. Tega večera se je plesalo, pripovedovalo, prisluhnilo glasbenikom, Tina Valentan pa po prostoru in med omizjem zavela v gorenjski noši temperamenten ženski ples na južnoameriške ritme, na svojstven živahen in domiselen način tudi združila različne kulturne vsebine glasbe, plesne sodobnosti in zgodovino pisanega oblačila. Večer se je zaključil s pevskim zborom Barje in pesmijo Slovenija, kje so lepote tvoje … Dogodek je vsekakor družbeno aktualen in dobrodošel, in upam, da tovrstna kulturna akcija pridobi večje umetniške razsežnosti v pomenu bogatenja kulturnih raznolikosti.

Bili smo … bomo (foto: Andrej Supančič)

In če se je v multimedijskem projektu Sedaj sem … neskončnost futuristično prepletala domišljija z realnostjo oziroma soočala nova digitalna obzorja z živo telesno substanco, je plesalka Katja Kolarič v svoji umetniški plesni viziji, avtorskem solu Bili smo … bomo raziskovala gib in ustvarjala plesno vizijo o stvarjenju v mejah lastnega umetniškega navdiha skupaj z glasbenikom, oblikovalcem zvoka ter glasbenim producentom Andrejem Supančičem. Solo projekt Bili smo … bomo je nastal v produkciji Zavoda EN- Knap, ob tehnični podpori Špele Škulj in Hotimirja Knifica, premierno pa uprizorjen 23. januarja (ponovitev 24.) v Mali dvorani KC Španski borci. Katja Kolarič je prepoznavna plesalka v raznolikosti plesnih oblik, je prejemnica številnih nagrad na tekmovanjih v kategoriji disco ples, tudi je končala baletno šolanje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, svojo plesno izobrazbo pa nadgrajuje na Akademiji za ples v Ljubljani, tudi se pod mentorstvom Rosane Hribar usmerjala v plesne ustvarjalne vode, s svojim avtorskim solom Dreams 2016 pa prispela v finale Državnega tekmovanja mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1.

BIli smo … bomo (foto: Andrej Supačič)


Na sceni plesalka in glasbenik prepletata ter ustvarjata vsak svojo avtorsko vizijo stvarjenja. Njegova glasba je monumentalna, ruši in gradi materijo, kot bi postavljala monolitni spomenik stvarstvu. Plesalka s svojim krhkim telesom ob njegovi glasbeni gradnji pa poglobljeno raziskuje svoja miselna obzorja, lastne meje jaza, ko se sooča s pojmovanjem absolutnega bivanja ter stvarjenja. Njene poti so površina odra, ki sprejema padce in dvige, njene blodnje, strahove ter trepetanja, radosti. Njen ples je abstrakten, pa vendar se da slediti globeli ali težko osvojenemu vrhu na zastavljeni koreografski poti, ko zna tudi obstati in premisliti. Je ozaveščena plesalka ter ustvarjalka, ki ne razkazuje svojih gibkih razsežnosti, prav tako ne izraža občutja, je predvsem znanstvenica, ki vsak svoj premik premišljeno gradi, opazuje ter oblikuje v osvojenih 35 minutah svoje solistične uprizoritve.