ImPulsTanz. Letošnji fokus bo usmerjen na domačo produkcijo.

Festival ImPulsTanz je po otvoritvenem "boomu" 14. julija na odprti sceni MQ/MuseumsQuartierja svoj festivalski umetniški in enomesečni plesni impulz uradno začel 16. julija s prvim projektom iz cikla (8:tension) izbranih enajstih mladih mednarodnih in obetavnih ustvarjalcev. Na odru Schauspielhaus je kot prvi nastopil sloki belgijski performer in glasbenik Maarten Seghers (luč in tehnično vodenje Marjolein Demey, režija in dramaturgija Elka Janssens) s svojim projektom lesene teže in grozeče praznine What do you mean, What do you mean, And other pleasantries (Kaj meniš, kaj meniš in ostali dovtipi), v podnaslovu Horrible Facts (grozeča dejstva). Intelektualno in humorno je Seghers snoval svoj pogled na grozečo praznino sveta v obstoječih tendencah razpadajoče se družbe v stilu stand up komika, pevca rapa, popa in v liku norega Sizifa, ki skuša in skuša dvigniti veliko glasbeno skrinjo ter se vdaja svojim malim glasbenim navdihom. Na sceno je še pred sizifovsko vnemo priletel kot kak primat, ki poskakuje, se premetava in spušča neme vzklike, v nadaljevanju pa skuša dvigniti del ležečega lesenega in donečega podija. V tem trenutku se začne njegov domnevni osebnostni razvoj, ko poskuša z ozko leseno desko, višjo od sebe, dvigniti leseni glasbeni tovor.

Desko fiksira med mednožje in v svojih premetavkah mu tudi uspe premakniti izbrano glasbeno težo ter postaviti v stoječi položaj, medtem ko njegove vzgibe spremljajo industrijski trušč, kovinsko škripanje in zvočni šumi. Od tu dalje je komik in pevec, ki poka "ksihte", ko z očmi in reliefnimi grimasami  lica, vpetega na leseno desko, niza v angleščini nametane kratke besedne rime, ki namigujejo še na neumnost, ki se ti lahko zgodi, če pozabiš svoj "password" in si brez stikov, ter še pouči, da ne smeš nikoli nehati, da ne bi izgubil te kode svojih povezav. Drugi del lesenega podija, drugo skrinjo že z lahkoto dvigne z lastnimi rokami. Ta ima dva velika zvočnika, ki strmita v gledalce, pa še pravokotno odprtino v višini nosu, sam ji še doda  manjkajočo obliko polnih ustnic, pa postavi tudi črne kable na vrh ploskve. In na odru že stoji pravokotna podoba temnolase lepotičke, velikih okroglih in črnih oči, ki pa noče govoriti. Zapoje ji v nemščini brez posebno umišljenih verzov, vendar s poudarkom na besedi naravnost naprej, pa tisto moraš, pa moraš … Jezen, ker lepotička ne da glasu iz sebe, jo postavi še na glavo in napove svoj izgon skozi odprtino-lijak njenega nosu, gledalcem pa odhod. Takoj za tem nastopi tema, torej po uri uprizoritve, ki je minila hitro in je dala misliti, ko je Seghers s svojo  pripovedno scensko lahkotnostjo in v domislicah umetniško zasnovanih praks jasno izpisal praznino sodobnega nakladanja, ki smo mu priča v vseh možnih info oblikah, tudi nič manj na umetniških odrih. Bil je to dobro izbran odrski začetek letošnjega ImPulsTanz festivala, tudi dobra napoved za vseh 50 produkcij, ki bodo sledile v času letošnjega unajskega poletja. In Billy Wilder (1906-2002), avstrijski filmski producent ter pisec scenarijev, sicer rojen kot Američan, je nekoč dejal: "Ko ljudem govoriš resnico, bodi duhovit, če ne te ubijejo."

18. julija je na istem odru nastopila Dunajčanka Barbara Kraus, uprizorila pa svoj  performans meditativnega umirjanja Close my eyes and see, ga tudi izpeljala zaprtih oči do dobrega konca, ko je mižala in se gibala na samem robu odru, snovala pa ob umetniški pomoči Rolanda Schmidta in Tanje Lalics ter živi glasbeni spremljavi pevca in kitarista Andreasa Hamzae. Barbara Kraus je prihajajoče gledalce pospremila z  improviziranimi zvoki lastnega glasu, se tudi skoraj vsakemu posebej še zahvalila za prihod, seveda v angleščini, ker vsi ne razumejo nemško. Potem je stekla njena faza umirjanja, ki se je začela z nostalgičnimi toni ustne harmonike, posledičnim zvokom njenega vdiha in izdiha, temu pa sledila faza zaprtih oči, ko je stoje in miže spregovorila o miru, ki se kaže navzven in ga plemenitiš navznoter, pa kako vidi (zaprtih oči) gledalce, ki sedijo na lesenih stolih, in še drevesa, iz katerih so stoli bili izdelani … Je bila ravno toliko ponotranjena, da ji lahko verjameš in da je ta ura socializacije gledišča kar minila, v dvorani je na trenutke zavladala tudi tišina, ki jo je zlahka zrušil njen glasovni rez, največkrat pa prekinjal smeh nekaterih gledalcev (?!). Performans psihičnega sproščanja ter zaprtih oči akterke je zaključil melodični glas pevca in glasbenika Andreasa. Ob steni odra so bila na obešalnikih razstavljena živobarvna ženska oblačila, za katera je Barbara ponudila razlago še iz časov svojih šolskih dni, ko se je vedno pripravljala, pa nikoli pripravljeno uporabila. Pri nas imamo tovrstne psihološke delavnice in oblike predavanja, ki potekajo v dvoranah Cankarjevega doma ali po knjižnicah, tudi na sceni literarnih večerov, sicer niso vedno scensko oblikovani, imajo pa praktično isti učinek.

Plesni sladokusci so le prišli na svoj okus, in to 17. julija v razstavnem prostoru Momuk – muzeja modernih umetnosti; tudi sicer so letos veliki muzeji odprli vrata ImPulsTanz festivalu, obiskovalcem pa omogočajo s festivalsko vstopnico prost ogled razstav. Na programu drugega  festivalskega večera je bil performans Monique – Gallery Version, po konceptu ter v izvedbi Alix Eynaudi, svoj čas balerine Pariške opere, še pred njenim vstopom na P.A.R.T.S. in  v skupino Rosas – Anne Teresa De Keersmaeker, ki pa  trenutno dela in živi v Benetkah. Njen soplesalec v duetu Monique je plesalec, koreograf, plesni učitelj in večkratni direktor, tudi pri skupini Rosas, Mark Lorimer, ki je leta 1991 končal London School of Contemporary Dance. Plesni duet se v koreografiji Alix Eynaudi, Monique, prostorsko in delno tudi vsebinsko povezuje z muzejsko razstavo ter konfiguracijo razstavnega prostora, v izvedbi obeh umetnikov pa se predvsem sledi dorečeni koreografiji prelivanja izklesanih plesnih teles in umetniško strukturiranih povezav. Njun plesni tok med muzejskimi video eksponati in delnimi prostorskimi zamejitvami se na trenutke uzre kot izložbeno skladanje ter prenašanje izložbene lutke ali mrtve telesne forme, sicer pa je to fluidno prelivajoče se organsko pretakanje človeških telesnih in gibalnih zmožnosti v povezavah dveh teles, štirih rok in štirih nog, tudi slikovito oprijemljivo gradivo za plesni pouk. Čiste kostumske oblike An Breuglelmans še dodatno poudarijo njuno likovno koreografsko signaturo. Scenski dodatek, kot je vozlanje vrvi ali motiv črne skale pa bela površina, v katero se zavije telo plesalca, se istočasno lahko uzre na razstavnih panojih video posnetkov provokativnih umetnikov dunajskega  akcionizma iz  konca 60. ali v času 70. let preteklega stoletja – Hermann Nitsch, Günter Brus, Otto Muehl  – s to razliko, da njun duet brutalno akcijo razstavljenih del le nakaže, strukturira pa v estetiki giba in skladno uvršča v zanimivo formo koreografskega besedišča Monique.

Te prve festivalske dni je ImPulsTanz ponudil izbor predstav prav za vsakega nekaj. Tako je bila otvoritvena scena golih teles Doris Uhlich pisana na kožo vsem, ki ljubijo lahkotni šov in provokativne akcije, v razmislek in poglabljanja o našem času je Maarten Seghers zasnoval svoj intelektualni in duhovito naravnani performans, novodobne in socialne strukture osebnostnega poglabljanja ter iskanja miru je Barbara Kraus scensko obarvala, na poljanah plesne umetnosti pa sta končno le zasijala tudi plesalca ter umetnika Alix Eynaudi in Mark Lorimer. ImPulsTanz nadaljuje v svojem tempu, ki ga bodo tokrat narekovali predvsem domači, avstrijski umetniki. Več na www.impulstanz.com

View Gallery 4 Photos