Gib na razstavi in na odru ugodja. Mateja Bučar, Vadim Fiškin, Snježana Premuš.

Minila sta skoraj dva meseca od 4. Malega plesnega simpozija (14. 10.), posvečenega 30-letnemu opusu koreografa in plesalca Branka Potočana, in 7. novembra je bil na vrsti že 5. Mali plesni simpozij v dvorani Lily Novy Cankarjevega doma, tokrat namenjen umetniškemu opusu Mateje Bučar, ki že petindvajset let deluje kot koreografinja na naši neodvisni sodobni plesni sceni.

Mateja Bučar svoj konceptualni plesni jezik največkrat združuje ter okviri v sferah likovno-scenskih vizij in urbanih oblik, ga tudi aktivno gradi z umetnikom ter svojim življenjskim partnerjem Vadimom Fiškinom, s katerim sta že poznan umetniški tandem na sceni likovne ter plesne sodobnosti. Mali plesni simpozij je vodila filozofinja dr. Renata Salecl, o plesnem in likovnem delu Bučarjeve ter umetniških prispevkih tandema Bučar-Fiškin na slovenski sodobni plesni sceni pa sta spregovorila, tudi pripravila poglobljeni pisni vpogled v njun obsežni opus teoretika ter kritika sodobnih scenskih umetnosti Pia Brezavšček in Rok Vevar.

Oba sta se očitno bolj poglabljala v pisno strokovno predstavitev umetniškega opusa obeh omenjenih umetnikov, kot pa to znala zanimivo ubesediti v svoji govorni predstavitvi. Za pripovedno dinamiko je poskrbela dr. Renata Salecl, ki je simpozij popestrila z nekaterimi anekdotami in je simpatično opisala tudi svoje prvo srečanje z baletniki, ki so bili že tik pred premiero, ko je psihoanalitično doživljala njihov predpremierni sindrom; ko so ‘bentil’, se izgovarjali na bolečine, prav tako niso bili zadovoljni z lastno izvedbo, kritizirali kostume … In je bila povsem prepričana, da predstave ne bo, a jo je Mateja Bučar mirila, da je to pač splošna nervoza pred premiero. Dogodek je beležil leto 1995 ob predstavi v Operi Ljubljana, ko je Bučarjeva na baletni oder postavila sodobno plesno koreografijo Disciplina kot pogoj svobode po knjigi z istim naslovom dr. Renate Salecl, in je skupaj zaplesalo osem sodobnih ter osem baletnih plesalcev.

Uvid v likovni opus Vadima Fiškina sta v odsotnosti in po projekcijskem posnetku strokovno podala tudi Miran Mohar, likovni umetnik grafičar in scenograf, ter Tevž Logar, kustos in umetnostni zgodovinar, ki projektno deluje tako doma kot na mednarodni sceni, posebej pa izpostavila element humorja, ki že več kot dvajset let oplaja celo vrsto Fiškinovih instalacij.

Simpozij je bil tudi neposredni uvod v novo prostorsko ter gibalno instalacijo z naslovom Pol-Na.Črta, ki je nastala po idejni zasnovi Mateje Bučar ob soustvarjalcih prostora, zvoka in plesa: Vadim Fiškin, Maja Kalafatić, Katja Leban, Andreja Rauch Podržavnik in Borut Savski, v produkciji DUM ter koprodukciji Cankarjevega doma. Prvič je Pol-Na- črta z osvetljenim led trakom razdelila dolgi hodnik zgornjega nadstropja Cankarjevega doma, Veliko sprejemno dvorano, na dve polovici 13. novembra ob 17. uri, potem se je različno dogajalo še prihodnje tri dni (14., 15., 16.) ob prostem vstopu ob 12. in 18. uri, ko je dogodek lahko potekal tudi več kot dve uri, odvisno od množice mimoidočih.

Najbolj pa bil obiskan in opazen ob odmorih glasbenih abonmajev, ko so se usuli gledalci iz Gallusove dvorane, se tudi znali razdeliti ob polni črti, pa še usmeriti kak svoj pogled na nastopajoči gibalki Majo in Katjo, ki sta se upočasnjeno ter v gibalnih različicah vedno znova premikali naprej ali nazaj ob črti, tudi vsaka na svoji začrtani strani. Največ plesne živahnosti je ob črti zaživelo z učenci in študenti Andreje Rauch Podržavnik, ko so se ti lahko ob črti gibali ter ustvarjali. Pol-Na-Črta je še en študijski pristop Mateje Bučar v obliki gibalne instalacije in sozvočju s prostorom, v katerem se dogaja, tudi oplaja ali celo mehča prostorsko obliko, ko se lahko zaznavajo še odzivi posameznikov, množice, ki se nepričakovano znajde v takem prostoru in nenavadni situaciji, ki po možnosti premika še njihovo percepcijo.

 
V identičnem novembrskem času se je zgodila še ena (plesna) premiera, in to 4. novembra po konceptu ter v režiji Snježane Premuš, v soustvarjanju ter izvedbi z Rokom Vevarjem, in ima nenavaden naslov Poiesis sebstva, stekla pa je v produkciji Zavoda Federacija Ljubljana ter koprodukciji Bunker v prostorih SMEEL. Grška beseda ‘poiesis’ pomeni v starogrškem slovarju rokodelstvo (navedba v gledališkem listu), ki pa je, kot vemo, v besedni obliki poezije zajadrala na literarno področje, ‘sebstvo’ pa se navaja kot skupek odnosov in podob v nekem telesu ali v skupini. Predstava se dogaja v manjšem krogu obiskovalcev, ki so tudi eni glavnih akterjev dogodka. Slednji so bili po obhodu rezervnih skladišč Elektra Ljubljana, ki so nevidna in tik poleg odra SMEEL, najprej povabljeni na skodelico čaja, nato pa še v prazen odrski prostor.

Nekateri so imeli s seboj zaželeni drugi par obutve, se preobuvali in čevlje vrstili na robu odra kot nekakšen (domači) razstavni predmet. Potem se je začel pohod v krogu ob Snježaninih in Rokovih razlagah, med drugim tudi o notranjem ter zunanjem pogledu in ob zanimivi literarni komparaciji s tehnologijo časa (Madame Bovary – filmska kamera). In Snježana je prisotne sproščala z metodo BMC (body mind centering); ko je aktivirala še svoj elegantni solistični plesni stil in ga pomirjevalno vela med ležečimi obiskovalci, ki so se na tleh lahko miže še sproščali ali pa poskočno jadrali po stopničasto postavljenih klopeh.

O dogodku Poiesis sebstva bi lahko govorili kot o domiselnem in prijetnem novodobnem poskusu kako privabiti gledalce na teoretična predavanja z novimi in bolj dinamičnimi prijemi; saj danes ljudje preveč sedijo in se vse težje odmikajo od svojih igrivih ter barvitih ekranov.  
In letošnji november je na plesni sceni izzvenel ne samo v luči novih uprizoritvenih ter študijskih prijemov, ampak še kot čas zimskih predpriprav, ko smo se obiskovalci na odru SMEEL lahko sproščeno gibali, poslušali, tudi obležali in se krepili še s toplim čajem.

View Gallery 9 Photos