Festival Front@ sodobnega plesa, ki ga organizira Zavod Flota Murska Sobota s partnerjema Javnim skladom Slovenije za kulturne dejavnosti in Plesnim Teatrom Ljubljana, se lahko kar šteje med vodilne mednarodne (sodobne) plesne festivale visoke umetniške ravni − ne le pri nas, ampak celo na ozemeljskih razsežnostih osrednje Evrope (tudi še malo čez proti zahodu). Letošnji program so začeli v sredo, 28. avgusta, ter končali zadnjo avgustovsko soboto, 31. In je Murska Sobota te festivalske dni postala Odprto (plesno) mesto, ki je gostilo predstave iz Avstrije, Madžarske, Nizozemske, Belgije, Združenega kraljestva in Slovenije. Zastavljen program je bil interdisciplinarno zaokrožen v slikovitih okvirih plesne umetnosti, ko so bili poleg predstav na ogled plesni filmi, lutkovni balet, solistični plesni utripi ter različne generacijske uveljavljenosti nastopajočih umetnikov in ustvarjalcev.
Umetniški vodja in ustanovitelj Fronte, Matijaž Farič, je letošnjo festivalsko edicijo znova popestril s svojo novo idejno zasnovo, ki jo je označil za rizično, tudi zahtevno preizkušnjo. Odločil se je, da ne bo sam izbiral programa, ampak bo povabil izbrane skupine, da same predlagajo svojo programsko obliko, tudi si izberejo prostor uprizoritve. Tako se je odločil, ker je želel, da še mladi umetniki dobijo svojo priložnost. Izkazalo se je, da je kar večina posegla po odprtih mestnih prizoriščih, čeprav so predstavitve prej potekale v zaprtih odrskih prostorih. Kot kaže, sta sončen avgust ter toplo poletno vzdušje kar silila ven iz stavbenih in gledaliških ograd. Tveganje je gotovo predstavljalo vreme, še posebej letošnje muhasto, ki pa je tokrat festivalu Front@ kar prizaneslo, ko je vse potekalo po načrtu na odprtih prizoriščih in kapljice dežja niso ponagajale. Koreograf in režiser Matjaž Farič v vlogi umetniškega vodje Front@ že razmišlja o novih festivalskih spodbudah ter možnih prijemih za 15. edicijo. V katero smer tečejo njegove misli, pa ni bilo slišati ničesar konkretnega. Z njegove strani sta bila opazna le skrivnostni nasmeh, skomig z rameni ter izraženo mnenje, da bo ob pravem času gotovo vse znano.
Umetniški presežki prvega dne. Odprtje festivala na Grajskem dvorišču ob 18. uri je pripadlo prestižni avstrijski sodobni plesni skupini Liquid Loft, ki je pod umetniškim vodstvom in v koreografiji Chrisa Haringa svojo plesno substanco oplajala z novimi umetniškimi obzorji, dobesedno z raznovrstnimi frekvencami mednarodnih jezikov, s fonetičnimi različicami govora. Skupina plesalcev, obenem koreografov in plesalcev, v sestavi: Luke Bai, Dong Uk Kim, Katharina Meves, Dante Murillo, Anna Maria Nowak, Arttu Palmio, Karin Pauer, Hannah Timbrell, odetih v črne modno ukrojene drese z oddajniki v roki, je na svetli grajski podlagi uprizorila galerijo živih skulptur, ki nosi zgovoren naslov Tuji jeziki. To ni bil le ples ali gibalna estetska formulacija, temveč je steklo življenje vsakega posameznika v mednarodni množici različnih osebkov in jezikov. Koreografija se je iz množičnih oblik razlila še na zelenico parka, obdano z drevesi, kjer so se izpostavljali posamezniki. Nato se je njih osem preusmerilo v notranji dvoriščni prostor, še vedno odprt in oblegan z množico prisotnih obiskovalcev, ki so se premikali po prostoru ali pač nekje usidrali na odprtem prizorišču. Med obiskovalci in gibkimi akterji je nastajala nova interakcijska svežina v njihovih neposrednih srečanjih in akcijski ekspresiji, ki se zliva z gibkim dialogom jezikovne podlage. Torej so posnetki evropskih regionalnih jezikov postali pravzaprav izvirno gonilo koreografske postavitve. Na koncu je zadonela še sočna prekmurščina (glasove pa posodili: Maja Lačen Škrbič, Helena Matić, Darko Vrebec, Leno Kaj Lainšček), niti zabave ni umanjkalo. Na pogovoru, ki je sledil po predstavi pod vodstvom Zale Dobovišek, so dejali, da večine jezikov niso razumeli, niti prekmurščine ne. Kajti če bi jih razumeli ali pač prevajali, potem bi to bila povsem druga postavitev, saj bi sledili besedam, tako pa so fonetičnemu zapisu. Predstava Tuji jeziki je enkratno plesno čtivo, prav kliče po dokumentarnem filmskem zapisu, v svojem 70-minutnem koreografskem teku tudi realno izpisan roman časa in je pristen množični portret.
Na Grajskem dvorišču je tega večera (20.30) sledil še lanski filmski nagrajenec mnogih festivalov (Dublin, Montreal, Sydney, Odesa, Mellburn, Toronto): Vrhunec (Climax) (Fr., Be), glasbena grozljivka, zastrašujoča drama ali kuga naših dni po scenariju in v režiji Gasppara Noéja, režiserja, ki ga navdušujeta tako kaos kot anarhija, tudi snema po sistemu dokumentarca. Zgodba je resnična, zgodila se je leta 1996, ko se skupina francoskih plesalcev odpravljala na turnejo v ZDA, na predvečer odhoda pa priredijo ‘žur’ v zapuščenem skladišču ob elektronski glasbi, v zadimljeni atmosferi ter prijetnem napitku, ki ga nekdo skrivoma ‘oplemeniti’ še z ‘resno’ drogo. Potem na sceni steče represija kaosa in se ostri noč dolgih nožev, zavlada pa popolna tema, vse dokler z žarkom dnevne svetlobe v skladišče ne vdreta organa oblasti, ujeta med nepremičnimi telesi. Izvrstni posnetki, izvrstni igralci, vendar kruta realnost, ki kar slabi in stiska.
Gib in film. Plesni filmi so bili na ogled še v petek, 30. avgusta, v času teme. Prvi kratek (štiriminutni) film z naslovom Vsota vseh delcev v režiji Petra Bilaka & Lukaša Timulaka (Nizozemska) je eksperimentiral z vizualno podobo črtastih vzorcev, ko se vzorci prekrivajo na posameznih nivojih in ustvarjajo moiré učinke, tudi vizualne geometrične oblike ob gibkih držah nastopajočih teles.
Iz Nizozemske je prispel tudi tridesetminutni film Simetrija v režiji Rubena van Leera, posnet pa znotraj Cerna, največje ustanove za raziskovanje in eksperimentiranje s fizičnimi delci. Je film, ki eksperimentira s plesom, opero, tehnologijo, z domišljijo ter težo realnosti malega človeka velikih odgovornosti. Tako film Vsota vseh delcev kot Simetrija kar še sledita raziskovalni fazi, ko še ni dovolj jasno izražen zaključek ali zaokrožena zaključna misel.
Natalianne Boucher iz Francije je predstavila svojo desetminutno projekcijo Kontinuum, skupek vizualnih učinkov v igri giba in posledičnih zračnih premikov, sicer prostim očem nevidnih črno-belih posnetkov, zaznanih s sodobno elektroniko, ko s plesom zaživijo še zračni tokovi in dobijo svoj valoviti odsev v računalniški animaciji.
Odprti oder. In če je bil večerni čas rezerviran za filmske projekcije, so popoldneve izpolnili plesni motivi krajših koreografij, postavljeni v odprto mestno okolje. Začelo pa se 29. ob Železniški postaji s koreografijo Matevža Dobaja Razdeljene stvari, z raziskovalnim projektom, ki ga že šest let vodita s partnerico Neus Bacons Roca. Tri plesalke, Neus, Sander Deben in Sophie Melis, so prazen prostor ob stavbi postaje skušale začrtati s črnimi pravokotnimi ploskvami, torej s pravokotno površino, pač kotnim dometom civilizacijske arhitekture. Nato se zgodi nenapovedan poseg v ta prostor uprizoritve, ko prisopiha vlak in potnica izstopi, tudi prečka dinamično plesno prizorišče, ga živo izpolni in za trenutek razdeli. Tako nepričakovano se je zgradil slikoviti kader možnega dokumentarca na temo arhitektura in okolje, pa še na pravšnji površini: Ulica arhitekta Novaka 23.
V arhitekturo prostora je posegla tudi Tina Dobaj s svojim avtorskim konceptom Utelešena arhitektura, umeščenim v odrsko romantiko ob zidu Grajskega poslopja (MIKKova cafe terreace), obdano z zelenilom viseče plezalke. Svojo prostorsko dinamiko je Tina gradila dve leti, zgradila pa v duetu z Majo Lamovšek ob glasbeni izvedbi Žige Goloba v živo, sledila pa zamisli arhitekta Louisa Kahna, ko ima tudi arhitektura svojo merljivost v neizmerljivem prostoru in svoj vzvišeni namen. Trojka ustvarjalcev pa zgradila stabilno plesno-glasbeno strukturo natančnih gibkih form v izvedbi Tine Dobaj, ki jih je rahljala Maja s svojo gibalno vsebino, vsi trije pa v tonih in gibih širili prostorska umetniška obzorja v zelenilu parka, ki obkroža Grajsko poslopje.
Na dihanje je opozorila madžarska skupina Ziggurat Project s koreografijo Nujnost dihanja koreografinje Flóre Eszter Sarlós, ki se je v 50 minutah odvila na Grajskem dvorišču, poglobila pa v morska potapljanja na dih, ko so v skupnem vdihu mednarodne (HU,SK,CZ) zasedbe ustvarjalcev ter plesalcev (Ádám Bot, Emese Kovácz/Lakatos – Varga Boglárka, Alexandra Mireková, Barbara Rusnákova) in ob interaktivnem oblikovanju led luči Luboša Zabraneka ozaveščali svoje telo in um, svoja spoznanja pa gibko usmerjali k obiskovalcem.
Zgodil se tudi mogočen solistični vdih-izdih, Solo zares, v objemu naravnega zelenila parka, na Ploščadi Martina Luthra ter v solistični izvedbi Jerneja Bizjaka. Bil je to le del plesnega projekta, ki je svojo premierno celovitost uzrl na festivalu Živa 2017 v Ljubljani in v duetu ob Fabiu Libertiju. Jernej je svoj solo neverjetno sugestivno izpel v sozvočju z naravo, kot bi ga povzdignil duh mogočnih dreves, ko se je s svojimi gibkimi frekvencami potopil v razsežnosti urbane narave. Obilen aplavz na prostem potem še med pogovorom, ki so mu ga dodelili kolegi ter navzoči, je bil dokaz njegovega novega impulza in navdiha v brezmejnosti odprtega prostora. Naslednjega dne je bil na sporedu tudi njun izvirni duet Ne, poljubi, ki je znova navdušil, čeprav sta se morala še posebej prilagajati neravni površini pešpoti ob Spomeniku zmage na Trgu zmage. Njune mednarodne izvedbe obeh projektov pa veličastno prekosile večkratnike števila deset. Na vprašanje, kako jima je to uspelo, je Jernej odgovoril, da z odličnimi videoposnetki, ki sta jih bila deležna na festivalu Živa 2017 in 2018, ko so povabila kar letela. In sta tudi onadva na začetku nove sezone takoj odletela na Dansko, kjer so ju že čakali novi projektni termini.
V kotnih zatočiščih Spomenika zmage pa se izmenjevala Telepatska dela po konceptu, v režiji ter koreografiji Maayan Danoch ter v izvedbi in soustvarjanju mladih plesalcev mednarodne sestave: Hana Alhadi, Anamaria Klajnšček, Tea Maršanić, Karolina Gaja Rupnik Caruso, Mia Štark, Julia Keren Turbahn, Kaja Vajdetič, Ema Weixler. Projekt sloni na ozaveščanju neverbalne komunikacije, ko se v meditaciji izbira soustvarjalec in z njim vstopa v novi ustvarjalni duet izbranega kotička spomenika, nastajala pa zanimiva prepletanja mladih plesalk, tako gibkih kompozicij kot konceptualnega razmisleka.
V Trubarjevem drevoredu je izstopil še Super(človek) po konceptu in v koreografiji Katharine Senk/D.ID., izvedba in sokreacija Hugo le Brigant, Maartje Pasman, Katharina Senk, ob sokreaciji Laureen Drexler, Harmen Tromp. Ko se trije kiborgi (kostumografija Gera Graf), nova hibridna bitja, napotijo raziskovati človeka in se sprašujejo o času po človeku. Je nenavadna zamisel, ki je vznikla v naravnem okolju človeških dni in futuristični kiborgovi (predpeklenski) perspektivi.
Plesne miniature. Na odprtem odru so zadnjega popoldneva bile na sporedu plesne miniature, izbrane na mednarodnem plesnem tekmovanju Opus 1 2019. Članica Plesne šole Scena, Lia Lačen, je svoj gibek ‘freestyle’ kompleksno umestila v sodobno plesno zasnovo avtorskega sola Zemlja (mentor Gašper Kunšek), tudi zrelo pristopila k svoji zemeljski kreaciji, ki ji je na tekmovanju Opusa prinesla nagrado za najboljšo plesno izvedbo, s svojim mladostnim navdihom novodobnih plesnih izhodišč pa si je prislužila še generacijsko nagrado skupine B. Nagrado za najboljšo izvedbo je z Lio delila tudi Burja Podlesnik iz Plesnega Studia In (mentorica Nina Mavec Krenker), dobila pa jo za avtorski solo Med borovjem temnim. Obe miniaturi sta zoreli ter se nadgradili v tihoti narave in tišini odra, v prefinjenem gibalnem minimalizmu, ki značilno zariše v prostor ter čas stabilne matere Zemlje, tudi v nočni nemir dreves, borovcev, med katerimi se vije veter. Mladi ustvarjalki, sestri Petja Golec Horvat & Varja Golec Horvat, sta v igrivem tonu mladostnega dueta simpatično poslikali in se stapljali z zvočno komponento (mentorica Mojca Kasjak, Plesna Izba Maribor). Iz plesne šole Scena prihaja tudi Teja Modrijan, ki se je v starostni skupini C predstavila s svojim plesnim solom Modrost telesa (mentor Alexander Tesch), ko se telo korakoma premika, tudi v statiki komunicira, vse dokler se dobesedno ne zlije z okoljem, za svoj domiselno izražen minimalizem pa prejela nagrado za najboljšo zamisel miniature. Moč plesne dinamike je na odprtem odru izlila Izraelka Danielle Lamensdorf in se poglabljala v gibko statiko stoječega vodovja, gojišča bakterijskih frekvenc, v avtorskem solu Stagnum – Still Water (mentorji: Miriam Engel, Maayam Liberman Sharon, Irad Avni). Za svojo slikovito abstrakcijo pa prejela nominacijo JSKD RS in PS Intakt za produkcijo novega premiernega projekta Opus 2020.
V skupini C je prejemnica enake nominacije postala tudi Ana Cvelfar, in to za svoj avtorski solo Con-cept (mentorji: Kaja Vajdetič˛ Gordana Stefanovič Erjavec, Plesni forum Celje). Izraelski selektor Irad Avin pa je Anino miniaturo izbral za predstavitev Slovenije v Izraelu, ki steče ob podpori izraelskega veleposlaništva in v partnerstvu z MASH plesno šolo v Jeruzalemu.
Celovečerni projekti. Eva–Maria Schaller, nekdanja članica plesne skupine Liquid Loft, je v 30-minutnem avtorskem solu preizkušala lastno telo, njegove gibalne zmožnosti, stanja ter čustva ob zvočnem elektronskem oblikovanju v živo Manuel Rigler (mentorstvo Sofia Mavragani, Thanos Polymeneas Liontiris). Na sceni steče koreografija v duetu besed in igre, v sozvočju giba in glasa ter v zgovornem zaporedju gestikulacij, kot bi iz sebe luščila zatrte zgodbe, ki v koreografski zasnovi prihajajo na svetlo površje.
Dan pred zaključkom festivala pa je zbrane gledalce navdušila sugestivna koreografija Rosane Hribar, Razgaljeno, ki je bila premierno uprizorjena 13. decembra 2018 na odru PTL, ko zgoščeno v gibu in besedi spregovori o človekovi ujetosti v lastnem telesu, tudi o njegovem ujetništvu družbenega sistema. Predstava ni pesimistična, je sodobno umetniško zasnovana plesna kreacija, čeprav v oblakih tobačnega dima, v telesni zasvojenosti plesalcev, ki bi tudi sicer morali skrbeti za svoj kreativni inštrument, za svoje telo. Nastala je v soustvarjanju in izvedbi Rosane Hribar, Vita Weisa, Kristine Aleksove, Tine Habun, Neže Blažič in Katje Kolarič na izbrane tekste Antonina Artuda in Jana Fabra ter soustvarjalcev predstave. To je bil tudi njihov prvi polet izven PTL-ja, kajti kot je Rosana informirala, cigaretni dim ni več zaželen na gledaliških odrih, zato lahko svoj projekt uprizarjajo le na odprtih prizoriščih, in so ga tokrat na novo nadgradili ter osvetlili na Odprtem odru Festivala Front@.
14. Festival Front@ se je veličastno zaključil na odru Gledališča Park s produkcijo Lutkovnega gledališča Ljubljana, Posvetitev pomladi – lutkovni balet, v koreografiji in režiji Matjaža Farič, na mogočno glasbo Igorja Stravinskega in v likovni podobi Barbare Stupica, premierno uprizorjen marca 2019 na Odru pod zvezdami LGL. Ta enkratna umetniška izpoved steče v odlični igri igralcev animatorjev – Voranca Boha, Jana Bučarja, Lovra Finžgarja, Klemna Janežiča k.g., Iztoka Lužarja, Matevža Müllerja, Dušana Teropšiča k.g.-, ki svojim lutkam vdahnejo življenje in izoblikujejo osebnosti po Faričevem ustvarjalnem konceptu. Polno dvorano gledališča Park je predstava povsem prevzela in so nastopajoči po naporni predstavitvi na nekoliko utesnjenem prizorišču morali imeti še toliko kondicijskih zalog, da so se lahko neštetokrat priklonili glasnemu navdušenju gledalcev. S pomladanskim obredjem baleta lutk so se zaprla tudi festivalska vrata Fronte in se zaključilo poletno festivalsko prizorišče Murske Sobote v produkciji Zavoda Flota MS tik pred pragom nove sezone 2019/2020.
