Ekskluzivni dvojni plesni večer. Ko Iztok Kovač v špance pripelje plesne zvezde.

Zgodila se je nova premiera Zavoda EN-Knap ob zaključku sezone, 8. junija v Veliki dvorani Centra kulture Španski borci, postavitev dvojnega plesnega večera v izvedbi njihove plesne skupine EnKnapGroup (EKG) v počastitev dveh umetniških velikanov sodobnega plesa, Trishe Brown (1936–2017) in Josefa Nadja (1957) z uprizoritvijo: Set and Reset/Ponastavitev (Trisha Brown Company) in Canard pekinois/ Mračna zveza (Josef Nadj).

O sami premieri je Iztok Kovač, umetniški vodja CKŠB ter ustanovitelj Zavoda En-Knap in plesne skupine EKG, podal kratko obrazložitev, tudi napovedal, da sta premieri znanilki niza zanimivih plesnih dogodkov, ki jih zavod načrtuje letos ob proslavi desetletnice naše prve profesionalne sodobne plesne skupine EnKnapGroup (2007), v sezoni 2017/18 pa tudi 25 let Zavoda En-Knap, nevladne organizacije, ki je začela graditi svojo uspešno pot pod okriljem belgijskega festivala Klapstuk v Leuvenu ob ustanovitvi leta 1993. V teh 25 letih je Zavodu En-Knap uspelo izpisati bogato, obsežno in pestro plesno zgodbo s pomočjo domačih ter gostujočih mednarodno priznanih ustvarjalcev in umetnikov z raznih področij kulturno-umetniških poljan.

V prvem in drugem delu dvojnega plesnega večera so v obeh predstavah nastopili plesalci plesne skupine EKG v sestavi: Luka Thomas-Dunn, Ana Štefanec, Jeffrey Schoenaers, Lada Petrovski Ternovšek, Matea Bilosnić in Gilles Nöel. Koreografijo, staro 35 let, nedavno preminule legende sodobnega plesa, Američanke Trishe Brown, je za skupino EKG postavila plesalka in plesna pedagoginja Kathleen Fisher, ena pomembnejših članic Trishe Brown Dance Conmpany, ob tem pa črpala gibalni material iz originalne koreografije ter spodbujala plesalce k uporabi metode, ki jo je Trisha uporabljala pri ustvarjanju svojih koreografij.

Tako je nastala druga izvedba tega originala, ki so jo naslovili: Set and Reset/Ponastavitev. Trisha Brown Dance Company je s prvotno koreografijo Set and Reset že gostovala na odru Španskih borcev, in to v predstavi zgodovinskega opusa – plesnega portreta Trishe Brown decembra 2015, v zadnji predstavi svoje plesne skupine, ki je bila tudi njihova poslovilna. O tem zgodovinskem dogodku je sledil tudi zapis na našem portalu. Prvič so koreografijo Set and Reset uprizorili v Ljubljani že leta 1994 na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, ko je nastopila tudi koreografinja s svojim solom ‘If you couldn´t see me’ in se nepozabno vtisnila v spomin z nenavadno plesno pozicijo, ko je gledalcem kazala hrbet.   

Koreografija Set and Reset v izvedbi EKG plesne skupine je delovala dovolj dinamično, tudi dajala vtis gibalne naracije, ki neposredno teče kot dobro podmazani ustroj, ko se plesna kolesja vrstijo ter prepletajo v zaporedju skupine, tudi naravno prelivajo v duetih in tercetih; je perpetum móbile življenjskih zgodb povezovanja ter razhajanja, je iluzija in hkrati realnost. Že na samem začetku se vtisne iluzija letenja, ko njo, žensko, ki ne miruje in se zdi, da je v letu poleta, poneseta v višave ter prenašata po odru dva moška. Koreografija je poleg značilnih linijskih premikov in geometrijsko izoblikovanih sosledij zanimiva tudi po svojih nenehnih vhodih in izhodih, ki se vijejo na raznih koncih odra, dajejo pa vtis podaljšanega prostora, tudi ga navidezno širijo za zaveso, ko izhodi niso nikoli zaključeni, se vedno znova in na svojstven način vraščajo v prostor, vse dokler ciklus ne obstane in se v odsevu reflektorjev osvetli izhod.

Iztok Kovač je že na začetku obrazložil svojo izbiro koreografskega prvenca priznanega koreografa Josefa Nadja Canard pekinois/Pekinška raca, ki se je v nekoliko prenovljeni izvedbi predstavila v drugem delu tega večera, zato tudi naslov Canard pekinois/Mračna zveza. Z Nadjevo Pekinško raco se je Kovač prvič srečal na svojih začetkih in doumel, da je ravno to to, kar si želi tudi sam početi. Zato je povabil priznanega koreografa, ki je za skupino EKG na novo postavil svoj uspešni prvenec, tudi obljubil, da pride ter drugo leto postavi zanje celovečerni projekt.

Josef Nadj je madžarskega rodu, rodil se je v Kanjiži, v Vojvodini. V otroških dneh se je ukvarjal z rokoborbo, igral harmoniko, nogomet in šah ter slikal, se tudi opredelil za slikanje, v Novem Sadu je končal srednjo slikarsko šolo. Potem se je napotil v Budimpešto na študij zgodovine umetnosti in glasbe, posvečal se je še gledališču in plesu, s katerim se je takrat seznanjal. Leta 1980 se je napotil v Pariz na študijsko izpopolnjevanje, srečal pa s plesno sodobnostjo, ki je tiste dni preplavila francosko prestolnico. Tako je začel z intenzivno študijo giba in  plesa, se izkazal kot plesalec, leta 1986 je ustanovil svojo gledališko skupino Jel (v madžarskem prevodu znamka) in 1987. postavil  prvenec Canard pekinois. Nekaj let je bil povsem predan koreografiranju, potem se je znova vrnil k slikanju, pozneje se posvetil tudi umetniški fotografiji, tako da danes še razstavlja in koreografira. Leta 1995 je postal direktor koreografskega nacionalnega centra v Orleanu v Franciji, leta 2006 pa je ob 60-letnici festivala v Avignonu postavil koreografijo Azobi/Asobu v Papeški palači, pred leti tudi gostoval s svojimi predstavami v Cankarjevem domu.

Koreografija Canard pekinois/Mračna zveza se izkaže kot njegov novi koreografski vpogled v lastno zgodovinsko delo, ki ga je enkrat že prenavljal, opaziti je, da je nekoliko prerazporedil motive, malce pospešil dinamiko in zgostil gibalno tkivo, manj izrazno pa portretiral posameznike, torej prilagodil koreografijo intenziteti plesne skupine EKG. Nadj že s samim naslovom svojega projekta odpira gledalcu prostor razmišljanja, koreografija pa teče kot poslikava miselnih poljan, občutij nekega časa in dogodka, je bogata galerija izklesanih portretov. Sam pravi, da je koreografija Canard pekinois/Mračna zveza odsev njegovih spominov iz mladosti, je boleča zveza mladoporočencev, ki jim je usoda namenila kratek grižljaj sreče, ko ta prehitro prestopila prag onstran vidnega, je soočenje življenja in smrti. 

Tako kot njegov ustvarjalni ciklusi, ki smo jim imeli možnost slediti, tudi ta predstava odseva duh Vojvodine, panonske širine in nižine, ki na sceno vstopa že z glasbo (Csik Zenekar, Josef Nadj), ko se sledi moškim v temnih oblekah s suknjiči, širokimi hlačnicami in klobuki na glavi, ko njihove polne nahrbtnike, največkrat glasbene inštrumente, tokrat na sceni zamenjajo vpeti stoli v suknjiče, tudi tisti skriti pogledi, ko se vrat steguje v nekih nenavadnih krivinah, se šepata in je govor razumljiv samo nekje do oprsja prisotnih, je slikovita fikcija nekega minulega časa (kostumografija Katarina Škafer po koncepti Josefa Nadja). Gibanje je naravno, oprijemljivo, gib izpolnjen in dorečen, na trenutke ples vzleti,  se vzdiguje v višave ter akrobatsko rotira, tudi če obstane, še vedno živo govori. Po uprizoritvi in sugestivni izvedbi plesne skupine EKG so gledalci navdušeno vzklikali; saj Nadjeva koreografija drami, vzbuja, pravzaprav izpolnjuje s plesno substanco, ki se te naše dni kar nekam izgublja v vsakdanjem intelektualnem hladu in gibalni utirjenosti.

V gledališki knjižici se francoska publicistka Denise Luccioni sprašuje, lušči odgovore ter daje globlji vpogled v zgodovino in v strukturo obeh projektov dveh koreografskih velikanov, Trishe Brown in Josefa Nadja. Zastavi tudi vprašanje, kaj imata skupnega obe rekonstruirani deli, ki si programsko sledita, če odmislimo, da jih je izbral in povabil Iztok Kovač. In kot avtorica zapiše, da sta to divja drznost v gibanju ter  igrivost v koreografiji, predvsem pa v svoji radostni ekskurziji po izgubljenih svetovih in spominih, tudi v osmišljanju tega strašljivega sveta, ki ga zaobjameta v poetiko metafizičnega, v polje plesa. Čeprav je med koreografoma precejšna razlika v letih, sta se našla v Parizu sredi osemdesetih, ko se je zbirala sodobna plesna elita in je Nadj lahko postavil svoj odmevni prvenec, ko je sodobni ples nenadno dobil vidni status in postal to, kar danes je. "Vse, kar se je moralo zgoditi, je bila izvolitev socialističnega predsednika Franc̗oisa Mitteranda, ki je na položaj pripeljal strastnega ministra za kulturo Jacka Langa, ta pa uspel podvojiti proračun svojega resorja. Pred tem so francoski plesalci raje odhajali v tujino, da bi ubežali francoskemu kontekstu tistega časa," je Denise Luccioni komentirala nagli vzpon sodobnega plesa sredi osemdesetih v Franciji, Evropi, tudi v svetu. Svoje poglavje o drobcu zgodovine v knjižici pa avtorica zaključi: "Kombinacija političnih odločitev in stremljenja k spremembam v začetku in sredi osemdesetih let v Franciji se je izkazala za plodno izhodišče."

In tako kot je Iztok Kovač napovedal, da se bo že ob koncu sezone intenzivno dogajalo na plesni sceni Španskih borcev, je že 19. junija sledila njihova nova uprizoritev, dvodelna predstava, kjer je v prvem delu skupina EKG v sestavi: Luke Thomas Dunn, Ana Štefanec, Jeffrey Schoenaers, Matea Bilosnić in Gilles Nöel uprizorila svojo lansko premiero Loop de Loop, v drugem delu programa pa so v goste povabili  nemško plesno skupino TANZMAINZ Staatstheatra iz Mainza v okviru svojega programa Izvoz-Uvoz in s podporo Goethe-Instituta Ljubljana.

Skupni imenovalec obeh predstav sta koreograf Guy Nader in Marie Campos, ki sta z enajstimi plesalci skupine TANZMAINZ postavila svojo novo koreografijo ‘Fall Seven Times’. Za koreografijo je koreografski par navdihnil azijski pregovor: Če sedemkrat padeš, osmič znova vstani. V tem smislu tudi steče njuna koreografija z enajstimi plesalci skupine TANZMAINZ, kjer se padci in dvigi vrstijo, je inovativno grajena na fiziki ravnotežja, na medsebojnem sodelovanju in pomoči, ko nastopijo nenavadne situacije ter sledijo odločitve v smislu: kje, kdaj in kako se lahko nudi podpora, ko telo pada in pade iz ravnotežja. Koreografija spodbuja plaz novih gibalnih domislic in rešitev, nenavadnih duetov, sproščenih stanj, ko vsak del telesa ohlapno niha, zaniha in brez rešitve sledi ploski padec, pač sila teže deluje. Tudi osvetlitev zadnje stene odra ilustrira ravnotežni nagib, izpad iz osne ravnine, kajti tam zadaj nenehno in kot v opozorilo sveti nagnjeni romboid ali pravokotnik, vržen iz svoje osi.

Oba koreografska projekta bogatita gibalna dinamika in zahtevna estetika, vsak nastopajoči mora imeti poleg izredne koncentracije tudi izurjeno fizično ter mentalno moč. Na videz lahkotna sosledja gibalnih oscilacij, prelivanj in vzgona akrobatike, ki se med seboj kombinirajo, vendar pa zahtevajo popolno osredotočenost vseh nastopajočih, kajti vsak najmanjši ravnotežni izpad je lahko napaka s posledicami. Dve različni plesni skupini, EKG in TANZMAINZ, v dveh koreografskih različicah istih avtorjev, sta se izkazali povsem ekvivalenti, docela zliti z zahtevno avtorsko in prepoznavno gibalno strukturo koreografskega para Guy Nader in Maria Campos.

Plesna skupina EnKnapGroup je v teh desetih letih dosegla visoko plesno raven, za njen napredek je tudi učinkovito skrbel Iztok Kovač, saj so, kot so zapisali v gledališki knjižici, sodelovali z več kot 30 slovenskimi in mednarodnimi koreografi ter režiserji, ustvarili 25 celovečernih predstav ter plesnih filmov, tudi z več kot 50 uprizoritvami letno gostovali na domačih odrih in na rednih mednarodnih turnejah. Čestitke Iztoku Kovaču, ki je drzno, pogumno ter sistematično koval deset ustvarjalnih let sodobne slovenske plesne skupine Zavoda En-Knap, kakor tudi  plesni skupini EKG ter vsem tistim, ki so pred časom delovali v njej (od samega začetka sta še vedno del nje Ana Štefanec in Luka Thomas Dunn), za vse, kar so dosegli ter naši sodobni plesni sceni tudi zapustili in dali. Čestitke tudi njihovi vodji vaj, plesalki in koreografinji Tanji Skok, ki jih je osem let vodila, usmerjala ter spodbujala in se z novo sezono poslavlja, ko stopa na svojo novo življenjsko ter ustvarjalno pot.

View Gallery 16 Photos