Drugačnost v času in prostoru z Lažno dojko in Ibsenovimi ženskami

Na festivalu Živa 2017 so 10. novembra ob 20.30 vabili na obisk k bolnici Lady Anous, ki je ležala v spodnji dvorani Španskih borcev na kliniki Živa 2017, tudi prosili, da se ji ne nosi cvetja, da ne bi sprožili nezaželenih alergijskih reakcij. Obisk so odsvetovali vsem, ki so preobčutljivi na zdravstvene posege, okolje, telesne tekočine in izločke. Ponovni obiski k nenavadni bolnici, ki je znova ležala v spodnji dvorani Španskih borcev, je bil omogočen v soboto drugega decembra z željo, da se Lady Anous podpre pri soočanju z diagnozami in prizadevanji za ozdravitev.
Lady Anous se je gradila ob umetniških in medicinskih raziskavah v koreografiji ter izvedbi Daniela Petkovića, po konceptu, besedilu in v  dramaturgiji ter ‘prostetiki’ Urbana Beline, ko se je znanstveno posvečala svojemu medicinskem fenomenu ter performansu, imenovanem Lažna dojka.

Obiskovalci so sledili fascinantni mladenki v rdeči modno ukrojeni ter obuti preobleki (kostumografija Sara Jelenovska), mladostnici filmskega navdiha (maska Tinka Prpar), ob posnetkih znanstvenih diskurzov (glasova Saška Rakef, Sabina Potočki). Tudi zvok je bil pomemben del   medicinskega performansa zatajenih želja in aktualnih zdravstvenih ter tržnih (farmacevtskih) skrbi (študijska obdelava zvoka Simon Penšek, oblikovanje zvoka ter zaključna glasba Alenka Pivko Kneževič).

Kaj pa je osnovna tematika nenavadnega zdravstvenega performansa Lady Anous, pa zapišejo na svojem medicinskem (biltenu) zaslonu, da ‘popeljejo v vročice tropskih okužb, v objemu zavetja zdravstvenih služb’.
Nujni preventivni ukrepi so stekli tik pred vhodnimi vrati dvorane, zelena zaščitna barva kirurške halje, kape in obuvala so bili zahtevani  oblačilni rekviziti za možen vhod v njihov klinično čisti hram. Kljub neštetim besedam, iztisnjenih iz zdravstvenega leksikona, in tekočega leporečja o bolezenskih fazah ter zaščitah je Lady Anous premogla dovolj energije ter humorja, da je še zabavala. V prostor je vnašala veliko mero žarečega optimizma, strukturi neznanih besed ter tujk dodajala svoje razlage, se vabljivo gibala po dvorani, z objemi razveselila še kakega gledalca, posedenega na obodu dvorane, na izbrancu tudi predstavila eno svojih znanstvenih dognanj. V trenutku je znala diagnosticirati še svoje sume: neznano infekcijo, atalaksijo, Homerjev sindrom, miokarditis, malarijo, kostne parazite, palpitacije, fibrocistično bolezen in še kaj, ter je s ponosom razkazovala svojo umetnino, eno in edino (umetelno) drobceno dojko.

Danielu Petkoviću je vloga lepe dive, diagnostičarke, hipohondra sedanjosti, Lady Anous, kar pisana na kožo, ko mu besede tečejo skoraj tako lahkotno kot njegova gibalna sosledja ali celo lahkoten plesni korak; je živi medicinski leksikon, ki skoraj v eni uri uprizoritve zapolni prostor z vsemogočimi bolezenskimi stanji.
Za vlogo se je Daniel pripravljal že dva mesece prej, ko se je neutrudno učil besed, tudi prebiral razlage, da bi razumel pomene in jih lažje  posredoval, humorno barval ter poglabljal v uprizoritvi. Besedilo Urbana Beline aktualno odseva današnji čas, obremenjen z bolezensko informatiko ter izbiro zdravstvenih dopolnil in pripomočkov, sicer kar realno tudi strni stanja, ki se opažajo že v zdravstvenih čakalnicah, ko posamezniki pomembno izlivajo informacije, pridobljene v medicinskih priročnikih.

Lažna dojka je novodobna burleska o množični paniki pred bolezenskimi stanji, kar tržni sistemi danes s pridom izkoriščajo, pa še aktualno senči stanja o drugačnosti, ki se že razodevajo kot  stalnica življenjskih ciklusov na naši zemlji. Predstava je nastala v produkciji Daniela Petkovića in Urbana Beline, samozaposlenih v kulturi, ter s podporo Ministrstva za kulturo RS.

V še manjši gledališki dvorani od spodnje dvorane Španskih borcev je igralki Mirel Knez uspelo avtorsko ubesediti, strniti  tri Ibsenove drame v žepno izdajo Pocket Teatra Studio, v režiji Nicka Upperja (Niko Goršič), v koreografiji Urše Rupnik ter ob svetovalki za govor Barbari Rogelj; premieri 28. novembra sta do konca meseca sledili še dve ponovitvi. Avtorica enournega dramskega koncepta Ibsenove ženske, igralka Mirel Knez, je Slovenka, rojena na Švedskem, ki se je pred trinajstimi leti vrnila v Slovenijo, tudi sodelovala v raznih projektih SNG Maribor, v gledališču Koper, Mestnemu gledališču Ptuj, na TV in v Mini teatru. Leta 2013 je končala magisterij dramske igre na AGRFT v Ljubljani, deluje pa v tujini in Sloveniji, je večkratna nagrajenka mednarodnih festivalov, tudi v tandemu z režiserjem Nikom Goršičem.

Monodrama Ibsenove ženske je njen tretji avtorski projekt, kjer predstavi tri glavne ženske like treh Ibsenovih dram: Gospa z morja (1888), Nora ali Hiša Lutk (1879) in Hedda Gabler (1891). Norveški dramatik Henrik Johan Ibsen (1828–1906) je poznan kot oče moderne dramatike, večina njegovih del pa bila v njegovem času spornih, saj je odkrival duhovno bedo takratne družbe, posebej pa se poglabljal v ženske like in je za Shakespearom drugi najpogosteje uprizarjan dramatik.

Na odru oziroma v zadnjem delu dvorane je stal beli paravan, ko pa je posvetila odrska luč (oblikovanje Kristjan Vidner), se skozi prosojno belino ugleda žensko, odeto v belino poročne obleke, z napol razgaljenim hrbtom, obrnjenim proti gledalcem. Monolog se začne z Eldo Wangel, poročeno žensko, ki ji mož pomeni podporo ter status, ki pa celih deset let hrepeni po svojem ljubimcu, mornarju, ko se vsak dan napoti do  morja ter zre v daljavo, zato tudi poimenovanje Gospa z morja. Mirel Eldino ljubezensko hrepenenje zaobjame z rdečimi vrtnicami. In ko pride njen težko pričakovani dan ter prednjo stopi njen mornar, takrat ugleda neznanega tujca in se v trenutku razblinijo iluzije, beli zastor pa znajde na tleh.  
Avtorica spontano prehaja iz lika v lik, ko Eldi sledi že Nora Helmer, živahna dama, prepolna življenja. Je ženska z belo masko, ki kaže dva obraza, skriva resnico o sedemletnem izsiljevanju, ko si je sposodila denar, da je lahko pomagala svojemu možu. Tako iz kroga svetlobne beline izstopi igriva Nora, ko v plesnem zanosu širi svoje prelepe roke, je poskočna, plešoča, temperamentna, se vrti kot vrtavka, z masko na obrazu pa daje videz razposajene skrivnostne dame. Maska je postala del nje ali kot Mirel zapiše: "Na našem obrazu se počasi izdeluje maska. Maska je postala del  nas." 
Igralka se tretjič prelevi, tokrat v lik generalove hčerke, v Heddo Gabler. Odločne korake junakinje zaznamujejo visoki škornji, zakriti pod njeno poročno belino. Hedda je ženska nove dobe, odločna in samozavestna, celo pošastna, kot so jo imenovali, ki se bori s svojo moško samopodobo. Reklo bi se, da ne živi svojega življenja, zato ga tudi lastnoročno konča z očetovo pištolo in se zvrne v krog ljubečih vrtnic, v krog ljubezni, ki ji očitno ni bila dana.
Igralka fluidno pretaka tri ženske zgodbe v zaokroženo celoto, ko se ena za drugo neopazno zlivajo v svojih življenjskih stanjih. Hkrati so lahko tudi trije zrcalni odsevi enega življenjskega ciklusa, ene osebe, že glede na to, kako si v zaporedju sledijo v enaki poročni preobleki: ko najprej nastopi ljubezenska iluzija, ji sledi življenjska realnost, nato dozorelost in zaključek poti. Pod drugim zornim kotom gledano sta Elda in Nora  nedozoreli osebnosti, ki se prepuščata iluziji, ko želita zabrisati realnost, čeprav hlastata po svobodi, sta kljub temu predstavnici svojega časa, v avtorskem izlivu lahko tudi našega. Medtem ko je Hedda samostojna in samosvoja, ne pripada svojemu času, je drugačna, pravimo, da novodobna. Avtorica in igralka Mirel Knez odpira paleto vpogledov ter razmišljanj o ženski in njenemu razodevanju v času ter prostoru v soodvisnosti od družbe ter osebnega statusa. V monodrami Ibsenove ženske se dovolj jasno prepleta duh sedanjosti, tudi kar natančno ostrijo  osebnostna stanja treh junakinj v eni uri razgibane nizko proračunske mizanscene.

View Gallery 10 Photos