Draga Veronika, me veseli, da se še kdo sprašuje v današnjem času, če je normalen. Torej si normalna ali mal’ nora, kot se da razbrati iz naslova tvoje najnovejše predstave Nor.Mal? Kaj sploh pomeni biti normalen oziroma mal nor?
Mislim, da je danes tanka meja med tem, kaj je normalno in kaj ne. Po mojem mnenju mora biti vsak malo nor, da je normalen. Vsekakor pa je za vsakega posameznika biti normalen ali pa nor pojem zase.
Zakaj si se je lotila, kaj nam želiš sporočiti? Je pomembno, da odidemo iz dvorane PTL-ja z neko mislijo, ali vtisom, ali se na to niti ne oziraš?
Te teme sem se lotila, ker se mi zdi, da se na veliko ukvarjamo s tem, kaj je normalno in kaj ne, in tem vprašanjem namenjamo veliko pozornosti. Predvsem me zanima, kako se s temi vprašanji lahko najbolj približam gibalnemu materialu. Definitivno je sporočilo, kdo je bolj nor – tisti zaprti v kletki ali mi na prostosti, ki se včasih vedemo kot živali. Vsaka predstava dopušča lastno interpretacijo, tako da upam, da bo vsak posameznik lahko našel nekaj zase. Prav gotovob v tej predstavi ni prostora za prav in narobe.
Na odru boš v družbi Tajde Podobnik, ki je tudi soustvarjalka predstave. Se mi zdi, da rada deluješ v duetu, a spet se spomnim, da si tudi mnogokrat sama na odru. Je to preprosto vaijna izpoved? Oziroma zakaj duet in ne solo?
Predstava je bila na začetku zasnovana kot kvartet, vendar zaradi prenatrpanih urnikov nismo mogli najti skupnih terminov za vaje. Tako da sva na koncu s Tajdo pristali v duetu. Kar pa je bila tudi najina pretekla želja. Očitno nama je bil namenjen.
Je tema prišla sama, iz tvojega, vajinega življenja? Je Tajda enako nora oziroma normalna kot ti?
Tema je prisotna v mojem življenju že nekaj časa. Skupaj s Tajdo sva kar normalno nori.
Si obetaš, da boš s predstavo razbila kakšen tabu na temo norosti/normalnosti?
Ne.
Veseli me, da si tudi ena redkih plesnih ustvarjalk, ki ne skriva svojega razmerja s plesalko Anamario Bagarič. Tudi to je povsem normalno in malo noro, kajne? Tudi na tem področju razbijaš tabuje?
Zdi se mi pomembno, da ljudje ne skrivamo tega, kar smo, oziroma tega, kar v resnici čutimo.
Sta že začeli kreirati tudi kakšno skupno predstavo? Se ti zdi, da je ustvarjanje s partnerjem lažje ali težje, vznemirljivejše … ?
Materiala je veliko, ampak za zdaj še v procesu. Mislim, da je odvisno od vsakega posameznika.
Nekaj časa si delovala tudi v EnKnap Group. Kako si se počutila kot del plesnega kolektiva, ti takšna organizacija godi ali raje soliraš?
V kolektivu En Knap Group je bilo super. Je pa res, da zelo rada ustvarjam avtorske projekte.
Za tabo je 15-letna plesna kariera, kaj pa je pred tabo? Kje se vidiš v prihodnjem letu, dveh ali …? Se boš preizkusila tudi v tujini, te mika?
Prav gotovo se bom pustila presenetiti. Vsak dan prinese nekaj novega.
Velika podpornika tvojega ustvarjanja sta mama, plesna pedagoginja Jana Kovač Valdes, in oče, pantomimik Andres Valdes. Kako deluje ta vaš trio?
Naš trio je super. Oba moja starša sta velika podpora pri tem, kar počnem in ustvarjam, in za to sem jima najbolj hvaležna. Oči vedno, kadar se posloviva, reče, bodi najboljša, če ne, pa improviziraj!
Kaj prinaša letošnje poletje na plesnem in osebnem področju?
Sama presenečenja.
Povabiva vse bralce in bralke na premiero v četrtek, 7. junija, in na ponovitev 8. junija v Plesni Teater Ljubljana. Zakaj naj si predstavo torej ogledamo?
Ker je bolje, da si raziskovalno zabavni program ogledate v živo kot na televiziji.
Hvala, da si z nami delila svoje misli in lepo poletje želim!
