Carolyn Carlson. Izvirna umetnica in koreografinja v Ljubljani!

Sedmi mož (foto: Frederic Lovino)

Ob prvi predstavi abonmajske plesne uspešnice Cankarjevega doma v okviru abonmaja Veličastnih 7

Prva predstava abonmaja Veličastnih 7 je bilo gostujoče delo treh solov in enega dueta Otoki (Islands) koreografinje Carolyn Carlson, v izvedbi štirih izvrstnih solistov njene plesne skupine: Sare Orselli, Riccarda Meneghinija, Celine Mauofroid in Sare Simeoni. Predstava je navdušila, tudi srečno stekla v sila prazni Gallusovi dvorani, ko so samevale vrste, tiste zapolnjene pa s kopico vmesnih praznih sedežev, in so kukale na široko odprte oči gledalcev zalepljenih ust z maskami na obrazih, seveda zaradi virusnega napada, ki se mu reče covid-19. Nič kaj prijeten pogled na oči, ki iščejo znane ali mogoče še prepoznavne zamaskirane prijatelje, znance. Zapovedani prazni prostori med sedeži in vrstami v imenu ukrepov zaščite pred razdiralnim virusom tudi veliko bolj zastrašujoče delujejo v tem grandioznem objektu, ki je bil ustvarjen za ljudi in njih želje po umetnosti, kot je to zaznati v manjših dvoranah. Kljub manjšini obiskovalcev in njih rok se je ob koncu usul veličastni aplavz v nagrado tako izvedbi odličnih plesalcev kot tudi avtoričini ustvarjalni veličini. Ko smo bili srečni, da smo lahko bili del te izredne abonmajske poslastice plesne umetnosti.

Carolyn Carlson (foto: Jean Louis Fernandez)


Plesni ekspresionizem je, kot smo lahko videli, osvojil tudi Američanko Carolyn Carlson (1943), neutrudno popotnico, kot jo imenujejo, plesno izšolano in najprej delujočo v skupini Alwin Nikolais Company (19651971), ki je s svojo poetično ekspresijo postala koreografska zvezda Baleta Pariške opere (Etoille-Choreographe 19741984), nato je tekel čas njenega umetniškega vodstva rezidenčnih baletov ob koncu 20. stoletja v Benetkah, Helsinkih, Stockholmu (Balet Cullberg), da bi v novem tisočletju prevzela umetniško vodstvo plesne sekcije Beneškega bienala (19992002), 2014 pa postala direktorica Carolyn Carlson Company, tudi rezidenčna umetnica Narodnega gledališča Charllot Pariz (20142016). Carolyn Carlson svojih ustvarjalnih del ne poimenuje le kot koreografija, ampak jih oznanja tudi kot plesna poetika, kar izrazni ples ali plesni ekspresionizem tudi je, še posebej v njej ljubi plesni formi sola ter dueta, in je leta 2006 kot prva koreografinja prejela zlatega leva Beneškega bienala. Predstava Otoki teče 95 minut, sestavljajo pa jo trije soli: Sedma ženska (The Seventh Woman); Sedmi moški (The Seventh Man), Mandala in duet Ženski vetra (Wind Woman), med njimi tudi kratki premori, potrebni za scenske priprave.

Ženski vetra (foto: Rosellina Garbo)


Prvi na vrsti je sledil solo Sedma ženska, ko se najprej zaslišijo šumi in zvoki, je uvod v solo v izvedbi znanega francoskega jazz skladatelja in saksofonista Guillaumeja Perreta, ki tudi v živo spremlja to solistično plesno kompozicijo; njegova specifika pa, da hkrati s pomočjo računalniške obdelave ustvarja celovitost zvočne kulise. Poetiko Sedma ženska zaveje Sara Orselli, njen ples je kot vzdih lastnega telesa, ki valovi, se prelamlja, dviguje, vrti, tudi na široko zajema prostor, ko išče, premleva v likovni barvitosti njene kostumske preobleke, tudi v njenem gracilnem plesnem vzletu, vse dokler se ne odloči, ukrepa in odide. Solo Sedma ženska se oznanja kot uvod v solo Sedmi moški, ki steče v izvedbi Riccarda Meneghinija na svetlobnem kvadratnem prepletu svoje scene med dvema stoloma. Koreografinja Carlson je navdih za koreografijo našla v pesmi A hetedik/Sedmi pesnika madžarske revolucije Atile Josefa. Zanimivo, da Sedmi moški lahko steče tudi v ženski izvedbi kot Sedma ženska v moški. Sedmi moški je ples neodločnosti, ujetosti, osebnih preizkušenj, tudi iskanja rešitev ob konkretnih menjavah raznobarvnih srajc ali suknjičev, ki visijo na enem in drugem stolu, ki jih plesalec menjaje preoblači, ob tem pa se čutno izraža, sprašuje, trpi, tudi je mislec, ki obtiči na stolu, ko v končni fazi nemočno obleži, saj ne najde želenega ali konkretnega izhoda. Ob tej živi plesni izpovedi se kar konkretno vprašaš, mar to ni poslikava tudi našega stanja v času epidemije. Pravzaprav so to kar neizpolnjena, tudi trenutno nerešljiva stanja in trenutki vsakega posameznika, ki se v svojem življenju zlahka znajde v tako kočljivi in nedoločeni situaciji. Solistični plesni vzklik Meneghinija sila dinamično utripa, tudi kompaktno strukturira v močeh njemu lastne gibalne izraznosti ob živi glasbeni izvedbi skladatelja Perreta in v svetlobni abstrakciji Guillaumeja Bonneauja; je impresivni plesalec, izvajalec plesne poetike Carolyn Carlson.

Sedmi moški (foto: Frederic Lovino)


V duetu Ženski vetra zaplešeta plesalki Celine Maufroid in Sara Simeoni na avtorsko glasbo Nicolasa de Zorrzija. Tudi v tej kompoziciji najprej steče uvodni ples prve plesalke ali njen zaplesani duet z vetrom, ki jo nosi in se sočasno poraja v njej sami, dokler se ji ne pridruži še druga plesalka, ko obe usklajeno sledita koreografski poetiki in turbulencam tega vetrovnega avtoričinega dueta. In tako kot vsak veter, sapica ali vihar prileti, prepiha, očisti in odpihne v svojem trenutku kratkotrajnosti, tudi veter z odra odnese obe elegantni plesalki.

Mandala (foto: Rosellina Garbo)


Zaključno, četrto koreografijo, Mandala, kot se zapiše v gledališkem listu, pa je Carlsonova posvetila desetletnem sodelovanju s plesalko Saro Orselli, navdih solu dali tudi znani, vendar nepojasnjeni žitni vzorci na žitnih poljih. Mandala je duhovna, tudi obredna geometrijska oblika, ki se jo uporablja v hinduizmu in budizmu, tudi vse bolj na osebni ravni v namen duhovnega ali osebnega čiščenja in meditacije. V plesni Mandali koreografinje in plesalke vidno utripa srčni ustvarjalni utrip igrive plesne sinergije povezovanja in izraznosti, ki se zavrti v zahtevni dinamiki plesnih hitrosti, vse dokler se silnice navdiha ne umirijo in se krog plesne popolnosti ne zaključi.
Navdušenje ob tolikšni plesni poslastici je gotovo bilo pričakovati, pa čeprav ime kalifornijske plesalke in koreografinje Carolyn Carlson ni ravno prepoznavno pri nas, predvsem ko se je na začetku 80. kar posmehljivo gledalo na izrazni ples ali plesni ekspresionizem in slovenske umetnike, ki so ga gojili, kakor tudi na baletno plesno sceno.

Lidija Wisiak


Ko se v ospredje postavlja plesni ekspresionizem, menim, da je dobro opomniti na zgodovinsko platformo slovenskega plesa, ko se je naš plesni ekspresionizem ustvarjalno zavihtel na mednarodno sceno tik po prvi svetovni vojni, ko je že takrat ime slovenskih plesnih in baletnih umetnikov poneslo na sam vrh evropske plesne scene. Spomnimo se leta 1918, ko je prvo baletno šolo pri SNG Opera in balet Ljubljana postavil baletni učitelj, plesalec in koreograf, Čeh Vaclav Vlček, ki je bil kar naklonjen novodobni ustvarjalnosti in se izobraževal tudi v šolah nemškega plesnega ekspresionizma. Vlček je svojo baletno učenko, mlado Lidijo Wisiak, tudi popeljal po poteh šol nemškega ekspresionizma, ki svojo plesno kariero zasnuje v Parizu v času pred drugo svetovno vojno. Drugo svetovno vojno je Wisiakova preživela v Ljubljani, kariero pa nadaljevala kot izvrstna baletna pedagoginja. Njeno plesno ekspresijo pa je v svojih skicah upodobil naš slikar Božidar Jakac. Iz iste baletne šole je vzniknila tudi prva slovenska koreografinja in solistka takratnega ljubljanskega baleta Ruth Vavpotič, ki se je v svojih ranih koreografijah posvečala tudi novemu plesnemu času, nato pa kot baletna solistka delovala v baletnih ansamblih Pariza. Tudi sta slavna plesna umetnika Pia in Pino Mlakar poletela iz Labanove plesne akademije, priplesala pa do prestižnih evropskih odrov kot koreografa ter umetniški vodji, po vojni pa vodila balet ljubljanske Opere ter izvirno s svojimi inovativnimi koreografskimi deli bogatila slovenski sodobni in baletni opus. Tudi je pianistka Meta Vidmar izšla iz nemške plesne šole Mary Wigman, Labanove učenke, ter ustanovila svojo šolo izraznega plesa, ki je delovala pred in po drugi svetovni vojni, njeno delo pa nadaljevala njena učenka, plesalka in koreografinja Živa Kraigher na takratnem Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani (danes KGBL). Iz šole Mary Wigman je kot njena zadnja diplomantka izšla tudi Lojzka Žerdin, svojo bogato plesno ustvarjalnost pa predajala plesalkam izraznega plesa, generacijam študentov AGRFT, tudi mladim pevcem Opernega studia SNG Opera Ljubljana. Živa Kraigher je s svojimi plesalkami 1973. ustanovila Studio za svobodni ples, ki je v času od 1974 pa do 1987 polnil plesne dvorane in galerije s svojimi koreografskimi deli in plesalci v Ljubljani, po Sloveniji, zamejstvu, tudi v takratni skupni Jugoslaviji in v sodelovanju z drugimi ustvarjalci. V profesionalno plesno svobodo pa se kot prva iz Studia usmerila Jasna Knez, ki s svojim solističnim plesnim izrazom spominja na Isadoro Duncan, s Carolyn Carlson pa se srečala leta 2001 v okviru njenega plesnega tečaja Beneškega bienala, v tem času je koreografinjo obiskala tudi Neja Kos, takratna samostojna plesna svetovalka ZKOS (danes JSKD RS).

Daša Grgič (foto: Luca Quaia)

Tržaška Slovenka Daša Grgič, ki deluje na tej strani in onstran naše meje, plesno izšolana tako v Italiji kot v plesni Evropi, je pridobila plesni uk tudi pri Carolyn Carlson, ki ji navdušujoče sledi, kar se izraža v njenem koreografskem opusu, tako po plesnem stilu kot po likovni zgradbi scene, svetlobe in kostumske forme. Če sodimo po letnicah, smo kar bili v povezavah z evropsko sodobno plesno ekspresijo, ki ji s svojimi deli še danes sledi ter navdušuje izvirna umetnica in koreografinja Carolyn Carlson, pa čeprav je v drugi polovici 90. ameriški sodobni plesni val dosegel tudi Evropo, v krajšem časovnem zamiku pa osvojil še slovensko plesno sodobnost; ko se danes v novem tisočletju umetnost medsebojno spodbudno povezuje in prepleta.

P. S. Predstava skupine Caroly Carlson je bila tudi prva in zadnja v sklopu abonmaja Veličastnih 7. Cankarjev dom, kot vsa gledališča, začasno zapira svoja vrata zaradi pandemije, seveda.