Bolero in Extremalism. Še eno čudovito srečanje z velikim plesalcem in koreografom Emiom Grecom

Novo gledališko sezono so v Cankarjevem domu odprli 4. oktobra z gostovanjem Narodnega baleta iz Marseilla / Ballet National de Marseille in s koreografijama Bolero ter Extremalism koreografskega dueta eg/pc, kot s kratico simbolizirata svoje umetniško sodelovanje Emio Greco in Pieter C. Scholten.

Plesalec in koreograf Emio Greco prihaja iz Italije, režiser in dramaturg Pieter C.Scholten je Nizozemec, svoje umetniške potenciale pa sta združila leta 1990. Njuna koreografska izhodišča temeljijo na baletni klasiki, se usmerjajo k postmodernizmu, tudi k sodobnim plesnim izvirom. S svojo prvo skupino Emio Greco / PC Amsterdam sta ustvarjala in raziskovala plesne sfere ter postala svetovno prepoznavna, prav tako bila deležna mnogih priznanj. Leta 2009 sta ustanovila ICK Amsterdam, mednarodno platformo za že uveljavljene umetnike kot tudi za tiste, ki se še uveljavljajo, leta 2014 sta prevzela vodenje baletne hiše v Marseillu in njihov Narodni balet. Emio Greco je že poznan naši publiki; v Ljubljani smo tega izjemnega sodobnega koreografa in odličnega plesalca kultivirane baletne tehnike imeli možnost spoznati v okviru festivala Exodos že leta 1998, nato še 2001., ko je gostoval s predstavo Double points v duetu z Bertho Bermudez Pascual. Potem nas je znova navdušil na začetku leta 2007, 18. januarja, z veličastno uprizoritvijo Pekel / Hell na odru Linhartove dvorane. Takrat sem zapisala (Večer, 27. 1. 2007), da se je Pekel predstavil kot sestavni del človeške manifestacije, kot gonilna sila, ki vodi in spreminja … Ali ni navsezadnje pekel tudi oder sam, kjer plesalci v potu lastnega telesa in v vročici dela posegajo po želenem cilju.

Koncept in koreografijo tako za Extremalism kot Bolero podpisujeta tokrat Emio Greco in Pieter C.Scholten, oblikovanje luči  Henk Danner, kostume je izdelal Cliford Portier, za zvočno oblikovanje je poskrbel Pieter C. Scholten, predstava v produkciji ter izvedbi Narodnega baleta iz Marseilla in v sodelovanju z ICK Amsterdam. Programska napoved je bila na željo gostujočih nekoliko spremenjena, tako se je uprizoritev začela s podaljšanim 45-minutnim Extremalismom, 25-minutni Bolero je bil na sporedu kot zaključek programa in po 20-minutnem odmoru. In Bolero je bil tista koreografska vročica, ki me je spomnila na Grecov Pekel, medtem ko Extremalism daje vizijo zborovskega koreografskega speva o človeškem rodu in njegovih poteh, tudi o fazah ustvarjanja in spominov, ko avtorja delita koreografijo na tri razvojne faze: Včeraj / Ieri, Danes / Ogi, Jutri / Domani.

Naslov Ekstremalism / Ekstremalizem je sestavljenka iz dveh besed – ekstrem in minimalizem, saj koreografa menita, da je ekstremen njun raziskovalni pristop do postavitve glasbe, luči, scenografije in telesa, minimalizem pa njuno bistvo preprostosti. Koreografija teče v tesnem sozvočju z izvirno kompozicijo skladatelja Valgeira  Sigurɗssona, posebnost prve faze – Včeraj so maske (Cliford Portier), grobo spletena naglavna in obrazna pokrivala ter dolgi trakovi, ki se vlečejo kot preteklost in njeni spomini, tudi trenutki nenavadnih stabilnih korakov. Začelo se je, ko so plesalci eden po eden prihajali na oder, se postavili na določeni razdalji v istovetno pozo, in vseh dvajset je kmalu zasedlo ves prostor. Prvi del celote je dal vtis slikovite skupine, jata enakih gibov in usmeritev, ki v koreografskih spletih prehaja z ene do druge strani odra in se nenadno usmerja sem ali tja, kot bi jo nosil val nevidnega vetra. Ko nastopi danes, maske izginejo, izstopajo pa solistični utrinki, se zamenjajo oblačila, da bi se ob koncu tretje faze in za njihovo skupinsko delovanje odprl prehod na sceni kot možna napoved nekega odhoda, lahko tudi civilizacije, vsekakor pa odhod z odra in konec prvega dela večera. Koreografski opus Emia Greca zahteva neposredni pogled na telesne  manifestacije, ko se njegova koreografska forma gnete kot plastelin kiparjeve skulpture, ko telesa plesalcev živo dihajo prepletene  gibalne strukture. Vrhovi Gallusove dvorane teh občutij ne morejo dati, in če nekdo ni vajen slediti usklajeni poetiki skupinske forme, kot sta jo Greco in Scholten intelektualno raziskovala in se ob tem tudi poigravala po prostoru s spletanjem minimalnih gibalnih struktur, kar koreografija tudi je, potem je razumljivo, da je nekaterim bilo le predolgih teh 45 minut skupinskih koreografskih poti, verjetno so zato tudi obsedeli, ko se je sprožil aplavz in so se usuli vzkliki navdušenja po dvorani. Kljub oddaljenosti od odra (kjer sem sedela) je bil med nastopajočimi opazen plesalec Greco, ki je kot vedno izstopal v gibajoči se množici; ko njegova gibalna popolnost in zrelost tvorita lastni telesni odsev, ki zaiskri tudi v plesni množici enakih. V koreografiji Ekstremalism se raziskuje tako plesno strukturiranje kot povezovanje telesne gibalne estetike s čutnim svetom vibracij, okvirjenih v odrski sceni, ki so slišni, vidni in umetniško izoblikovani, ko se fluidno prepletajo ter dopolnjujejo ples, glasba in scenski svetlobni efekti, predvsem pa slikovito členi in zavibrira celovitost koreografskega prostora.  

Greco je svoj solistični in sloviti Bolero na glasbo Mauricea  Ravela (1875.1937) lani dopolnil z devetimi plesalci in ga ta večer tudi predstavil na odru Gallusove dvorane. Mogočni plesalec Greco, odet v popotniško prozorno srajco davnih dni, začne svoje popotovanje med dvema osvetljenima črtama, po cesti reliefnih občutij, ki se nabirajo, vzdigujejo in tudi vtisnejo v kožo, kot naborki srajce, ko se oble oblike mišičevja bočijo skozi prozoren in od potu premočen material.

Njegovi mlajši plesalci mu sledijo, njihovo gibanje je na trenutke identično, vendar so njihove telesne linije eterične in ravne, saj jih ne bremenijo občutki niti ne oblikujejo misli. Glasbena moč skladateljevega Bolera ruši in udarja ob stene popotnikovega telesa, telo pa se silovito bori proti toku repetitivnih glasbenih amplitud, jih nadvlada, da bi zmagi sledilo utrujeno padanje, potem  pa se znova z neko nevidno silo ter vidno notranjo poglobljenostjo polni, ko na novo prevlada moč življenja, vse dokler popotnik, bojevnik, ta zemeljski samotar ne obstane utrujen na robu poti in končno ne obleži. Navdušenje avditorija pa zavlada dvorani.

Bilo je to še eno čudovito srečanje z velikim plesalcem in koreografom Emiom Grecom ter umetniškim parom eg/pc, tokrat v izvedbi odličnega ansambla Narodnega baleta iz Marseilla.

View Gallery 7 Photos