Naša kolumnistka Ana Mesec razmišlja o salsi kot plesu, kot dialogu brez besed in prepletu z različnimi ljudmi, ki se povezujejo skozi gib!
Že od nekdaj obožujem salso. Pravzaprav se ne spomnim natančno, kdaj sem se s tem plesom spoznala, ampak zdi se mi, da je bilo verjetno na kakšnih poletnih pripravah v Urški, ko nas je Barbara Nagode Ambrož zvečer peljala v središče Ljubljane na Plato, kjer se je vsako poletje odvijala salsa na prostem. Spomnim se, da sem zato salso vedno bolj povezovala z zabavo in prostim časom kot pa s treningom ter profesionalno kariero. Pozneje, ko sem bila dovolj stara, da sem šla zvečer sama s prijatelji ven, sem dolgo časa hodila samo na salsa ‘žure’, diskoteke mi niso bile pri srcu. In res sem na teh salsa večerih vzljubila ta ples, zato bi bilo resnično škoda, da mu ne namenim enega zapisa.
Seveda se je moja ljubezen poglobila z obiskom Kube. Spet je bila za to zaslužna tudi Barbara, ki je tam organizirala plesne delavnice Cuban Experience s kubanskimi plesalci in glasbeniki, ki sem se jih udeležila dvakrat. Tam sem dobila še pristnejši občutek za kulturo, ki stoji za tem plesom, avtentičen izvor glasbe in gibov, skratka velika inspiracija in spomini, ki mi bodo za vedno ostali v srcu. Zanimivo se mi zdi, da razen teh delavnic na Kubi, ki niso bile povezane samo s salso, ampak tudi z drugimi plesi, se pravzaprav nikoli nisem uradno učila salse. Nikoli nisem šla prav specifično na kakšen trening ali delavnico z namenom, da bi se naučila novih figur ali salsa korakov, pa kljub temu na salsa večeru lahko dobesedno plešem s komerkoli, ki me povabi na ples.
Ko me ljudje vprašajo, kje sem se učila salso, rečem, da se je v bistvu sploh nikoli zares nisem. In je res, trenirala sem v večini druge latinskoameriške in standardne plese ter ne znam povedati, od kod sploh znam salso. Naučila sem se je tako sproti, na zabavah, in hkrati je to ples, v katerem še danes najbolj uživam, ker se mi je veliko lažje sprostiti in se ne obremenjevati s plesno tehniko. Zdi se mi celo ljubše, da sama ne poznam veliko salsa figur in trikov ter mi je tako z vsakim plesalcem prav noro, ko me vedno kdo preseneti s kakšnim nepričakovanim vodstvom. To se mi zdi čar salse, da lahko improviziraš in izumiš tisoč in eno novo figuro, nov preplet rok in da se včasih vse skupaj zgodi kar samo od sebe in se stvar s kakšnim plesalcem kar tako ‘poklopi’. Nazadnje sem recimo na enem od poletnih salsa dogodkov na prostem, ki se letos hvala bogu spet odvijajo, plesala z nekim moškim, ki sem ga takrat videla prvič. Nisem vedela, kakšen plesalec je, koliko ima znanja, kakšna je njegova tehnika ali kateri stil salse pleše. In bila sem presenečena, ko je bilo njegovo vodstvo tako precizno, tako gladko, brez nekih odsekanih gibov ali vlečenja plesalke. Obvladal je res veliko različnih figur, ki jih nisem plesala še nikoli, a vse je odvodil tako, da sem sledila brez težav. Popolnoma me je preplavil in čutila sem, kako moji možgani ne morejo več dohajati in analizirati korakov, ki se dogajajo, in v nekem trenutku sem se popolnoma prepustila in zaprla oči. Zdelo se mi je, da se ples odvija skozi mene kar sam od sebe, mentalno nisem imela pojma, v katero smer bo šel naslednji korak ali obrat in kje bo v naslednjem trenutku moja roka. Začutila sem, kako ne morem nadzorovati več prav ničesar in kako je pravzaprav to osvobajajoče.
Pri salsi vedno začutim, kaj vse lahko izvem o človeku, s katerim plešem samo skozi gib, skozi pogled v oči. Takoj začutim, kateri plesalec ni prav samozavesten, ker me želi umetno in na silo nadzorovati v gibanju ali pa preprosto ne ve, kaj naj z mano sploh počne. Ali pa kateri ima samozavesti malo preveč, ko se ves ples ukvarja samo sam s sabo in so mu zelo pomembni solo delčki, v katerih se lahko malo pokaže, kako obvlada. Mi je pa tudi res lepo plesati s kakšnim, ki je očitno začetnik, ampak ima na obrazu tako iskren nasmeh, ko pleše, in ima zelo lepo energijo. Ugotavljam, da mi pravzaprav velikokrat pri plesalcu več kot to, kako obvlada tisoč različnih figur in trikov, pomeni njegova energija in njegov občutek za plesalko. Na kakšen način me drži ali me gleda v oči, je zares prisoten v trenutku z mano ali se mu na obrazu vidi, da razmišlja o nekih drugih stvareh. Vse to naredi v plesu ogromno razliko in salsa mi je všeč prav zato, ker se tam najbolj lahko s temi stvarmi igram, ozaveščam svoje občutke in odzive, opazujem, kako se na moje gibe odzivajo plesalci. Vse skupaj postane kot ena zelo zanimiva igra, dialog brez besed in preplet različnih ljudi, ki se povezujejo skozi gib.
