Kontaktna improvizacija. Moje novo odkritje zadnjih nekaj tednov. Ne vem, zakaj se že kdaj prej nisem udeležila kakšnega klasa kontaktne improvizacije, ker mi je ta način gibanja res blizu, ampak zdaj sem nekako našla svojo pot do tja.
Moj dan ni bil ravno energičen, vleklo me je navznoter, začutila sem rahlo izoliranost in občutljivost v kontaktu z drugimi ljudmi. Včasih pride tak dan, pa sem se kljub temu odločila, da se zapeljem na klas kontaktne improvizacije, ker se tam varno počutim in vem, da imajo tam ljudje občutek za dotik. Vsi smo prišli malo utrujeni, eni celo nekoliko zagrenjeni, nenavaden dan, zamude, gneča na cesti.
Klas začnemo na tleh v ležečem položaju. Prva naloga: opazuj, kateri deli telesa so v stiku s tlemi in kateri ne. Samo opazuj, začuti, bodi pozoren. Še vedno smo v mirovanju, a ozavestim, da se telo kljub temu malo premika, diha in v njem se sami dogajajo procesi. Ničesar mi ni treba nadzorovati ali premikati s silo. Samo ležim. Pomislim, da bom ta klas verjetno kar preležala v tej poziciji, res ne čutim potrebe po gibanju in dovolim si, da ne gibam. Počasi se obrnem na bok in nekaj časa ležim tam. Nekajkrat spremenim pozicijo in ugotovim, da se v tem zelo počasnem premikanju še vedno počutim sproščeno. Začnem se premikati po tleh, začutim težo na rokah, na stopalih in po nekem času najdem svojo pot v stoječ položaj. Pravzaprav se v nekem trenutku vprašam, kako sem tja sploh prišla, ker je telo samo našlo pot. V telesu opazim nežno strukturo, ni več vse razdrobljeno, ustvari se nekakšna stabilnost, ozemljenost in začutim, da sem pripravljena na gibanje po prostoru. Še vedno ne čutim želje po povezovanju z drugimi, ampak kljub temu čutim sproščenost v prostoru. Nekdo me za trenutek oplazi z roko, ne pridružim se mu v gibu. Nisem še pripravljena. Še nekaj časa gibam sama, ko se v nekem trenutku znajdem v skupini ljudi in kar naenkrat se počutim prijetno. Vse skupaj se zgodi tako naravno, ob pravem trenutku, premika nas tok in telesa se mu prepustijo. Ustvari se gibanje skupine, prepletamo se, odzivamo se, zlijemo se. Nobene sile, prisile, nobene obveze, ko mi gibanje in občutki postanejo preveč intenzivni, se umaknem, ker se je dovoljeno umakniti, in spet gibam sama. Srečam se z nekom drugim in kar naenkrat tok gibanja postane hitrejši, bolj dinamičen, med telesoma se ustvari veliko več kontakta in kar naenkrat pride do prvega dviga. Naravno, spontano, brez stresa in razmišljanja se moja stopala za trenutek odlepijo od tal. Telo samo pove, kdaj. Kar naenkrat se spet znajdem v zraku, nekdo me dvigne in poletim na njegovih ramenih. Vse skupaj je tako igrivo, oživim, ne čutim več zastale energije v telesu, ne vleče me več navznoter. Bistvo je samo prisotnost v trenutku in vse postane tako preprosto. Čez nekaj časa si vzamem počitek, sedim na robu dvorane in opazujem druge, a se še vedno čutim povezana v sebi in z njimi. V nekem trenutku začutim, da je moj proces v tej dvorani za danes zaključen, in odidem domov. Nihče ne zahteva razloga, nihče ne postavlja vprašanj, pomahamo si, se nasmehnemo in poslovimo. Mogoče se vidimo spet drug teden, mogoče ne. Kdo ve, kaj vse se lahko zgodi do takrat.
Upam, da ta moj tok misli vsaj približno ponazori dogajanje in občutke med klasom kontaktne improvizacije in v njem lahko začutite, kaj mi je pri tem načinu gibanja tako všeč. Všeč mi je svoboda, nenavezanost in spontanost, naravnost, čutenje, povezanost, zlitje. Všeč mi je, da nihče od mene ničesar ne zahteva in da je prostor odprt za kakršno koli raziskovanje. Da je vsakič drugače in nikoli ne moreš vnaprej predvideti giba, da se odpre toliko novih možnosti gibanja, ko se prepustiš toku in izklopiš racionalno analizo. Všeč mi je, da končno dovolim svojemu telesu, da mi samo pove, kaj danes potrebuje in kako želi vstopiti v gib. Spomnim se, kolikokrat sem začenjala plesni trening z nekimi ultra dinamičnimi ogrevalnimi vajami, pa se po njih nisem počutila nič bolj ogreta in pripravljena na trening. Bistvo je samo v pozornosti, telo samo pove, kdaj, na kakšen način, kako hitro, samo treba mu je dati priložnost in ga poslušati. In res sem bila presenečena, da sem na tem klasu na koncu pravzaprav zelo aktivno gibala in se povezovala z drugimi, čeprav se mi ob prihodu to sploh ni zdelo mogoče. Hkrati vidim, da si prej nikoli nisem pustila začutiti, kdaj sem zares pripravljena za gibanje v paru. Sem danes sploh pripravljena za gibanje v paru? Zdaj vidim, da se veliko lažje potem prepustim drugemu človeku v gibanju, če si res vzamem čas in začutim, kdaj je pravi trenutek za stik. Da se ne silim, da ne prehitevam, ampak samo opazujem, poslušam, čutim. Da sem popolnoma prisotna. Med klasom sem pozabila na vse, kar se mi je dogajalo čez dan, pozabila sem na nekaj, kar me je prej hudo skrbelo, pozabila sem, kaj moram še urediti, ko pridem domov. Celo vrat, ki me je ves dan malo bolel, se je med gibanjem čudežno pozdravil.
