Na Festivalu Lent 2018 je slovenske plesne sladokusce znova privabila Odprta plesna scena, 27. po vrsti, ki se vsa leta dogaja v sklopu omenjenega festivala v Mariboru. Program izbira strokovna sodelavka za ples pri Javnemu skladu RS za kulturne dejavnosti OI Maribor, Minka Veselič Kološa, je hkrati tudi izvršna producentka tega poletnega plesnega festivalskega dogodka. V štirih večerih so se zvrstile štiri sodobne plesne predstave. Prvi večer je bil na Velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor (LGM) v sodelovanju Plesne Izbe Maribor in KD Plesni Center Maribor uprizorjen premierni plesni triptih, drugi večer (21. junija) pa diptih izvirnega plesnega navdiha skupine Balkan Dance Project (BDP) Vol.3, s Cankarjevo burlesko Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in predstavo Zakaj te ni (Zašto te nema), navdihnjeno z lepoto bosanskih sevdalink, obe uprizoritvi v plesni izvedbi skupine BDP ob vseprisotni Mojci Majcen ter v koreografski postavitvi Alksandra Ilića in Igorja Kirova.
Zanimivo plesno dogajanje na letošnji Odprti plesni sceni se je iz LGM preselilo na Mali oder SNG Maribor, ko sta sledila še dva prestižna projekta (22. in 23. junija): avtorski solo SSPJ, zabavni slovenski slovarček izvirnega plesnega jezika Katarine Barbare Kavčič, in Kamniti čevlji, gledališko-plesna predstava, zasnovana na španskem flamenku, po konceptu, umetniškem vodstvu, v režiji in plesni izvedbi Anje Mejač v duetu in igri z Vorancem Bohom.
Minka Veselič Kološa je ob koncu dejala, da je vesela dogajanja na 27. Odprti plesni sceni, ko so se vse predstave prav lepo izpeljale, tudi je vesela vseh plesnih novitet in dogodkov, saj vsako leto opaža ustvarjalno svežino sodobnih plesalcev, tako domačih kot gostujočih. Na našem portalu smo sledili večini omenjenih predstav ob njihovih premiernih uprizoritvah minule sezone. Novost je nov premierni diptih v produkciji Plesne izbe Maribor, ki ga sestavljata dve koreografiji mladih mariborskih koreografinj. Prvi na vrsti je bil dvajsetminutni duet Breza, ki se je April Veselko porajal v obrisih brezovih dreves, spuščenih dolgih las, v vejah, ki jih veje veter. Z vetrom brnečih ventilatorjev se tudi začne plesni oris dveh plesalk v belih oblekah, usidranih stopal v črnih čevljih trdega kopita (kostumografija Nena Florjančič), ko se prepuščata vetrnemu vrtincu ter zreta v daljavo; je trenutek nastopajočega premisleka, tik preden se sprožijo prvi koraki in se vijejo roke v dosego nevidnega ter neznanega. Na sceni sta plesalki April Veselko in njena plesna partnerica ter soustvarjalka Rebeka Hanžel. April je Rebeko izbrala za soplesalko, ker ji je blizu njena gibalna estetika, in na videz sta si kar na nek način podobni, ko na podobnosti in različnosti temelji tudi njen avtorski koncept Breze. Breza je drevo, ki na jasi lahko sameva, sočasno je tudi del velike razpoznavne skupnosti. Plesalki poustvarita simboliko prostorske osame, nevidnega komuniciranja ter množenja enakih oblik v svoji plesni igri s ponavljanjem novih gibalnih odsevov, v sozvočju s tihoto in nakazano glasbo (April Veselko), ko se istovetne podobe množijo, se sledi nevidnim poljanam brez, brezovemu gozdu. Premišljeno in z notranjim čutom sta plesalki vtisnili izvirne vzgibe, navdahnjene s trepetavo čutnostjo osamele pokončnosti, ko v tišini zaživijo njuni minimalistični vzgibi, tudi se zamrznejo v hipu kot slikovit naravni odsev, da bi se že v prihodnjem trenutku širile razsežnosti sodobnih plesnih poljan. April Veselko razmišlja o svojem plesnem konceptu Breze kot o prvem, zračno strukturiranem delu novo nastajajočega koreografskega triptiha, ki bo vseboval še dva dela: podzemlje in vesolje.
Drugi del plesnega projekta PIM nosi naslov Potujoči kamni, izhaja pa iz naravnega geološkega fenomena (‘sailing stones’, ‘rolling stones’), ko se več kilogramov težki, zaobljeni kamni nepojasnjeno ter samodejno premikajo po nekaterih pustih pokrajinah, za seboj pa puščajo vidne sledi. Koreografijo sestavljajo trije deli treh koreografinj mlajše generacije različnih plesnih stilov: April Veselko in Maja Lamovšek sta predstavnici sodobne plesne scene, Monja Lorenčič pa pouličnega plesa, kar so smiselno zaokrožile v kompozicijsko celoto (vodstvo Nina Milin). Vse tri koreografinje so sodelovale pri postavljanju in vodenju na novo zasnovane študijske plesne skupine v minuli sezoni: Študijski izbirni kolektiv ŠIK, kar je nekoč PIM tudi že prakticirala, ko sta delovali dve skupini Company 1 in Company 2, razlikovali pa se po plesni nadgradnji. V svoj novi ŠIK program so izbrali enajst obetavnih plesalk mlajše generacije, ki nastopajo v projektu Premični kamni: Eva Rakić, Vita Trantura, Vita Rosc, Manca Božič, Katarina Kolar, Jasha Robnik, Julija Tertinek, Nika Zidar, Hana Pivljakovič, Vanja Kolanović, Nadja Spasovski; v drugem delu koreografije gostujejo še plesalke Sodobni 3 PIM: Ana Edelbaher, Hana Ledinek, Hana Perkovič, Jerneja Brumec, Lana Pavšič in Anja Spasovski, odete v črno dvodelno kostumsko obliko, v temnem odsevu kamnitih kontur in strogo spetih las v figo, okroglino, bolj mehkobno vizijo trde obline (kostumografija Nena Florjančič, za celostno podobo projekta pa stoji Robert Veselko).
Prvi del koreografske celote Potujočih kamnov predstavlja Čas, je koreografski del Monje Lorenčič, ki se začne v trenutku časa, ko skupina kamnov še nepremično stoji, plesalke pa opazne v statiki gruče. Nato počasi in ob danem času sledi prebujanje, ko vsaka med njimi ozavešča svoj čas, ko se začne njihov boj s časom ter iskanjem lastnih poti. Počasi se izvijajo iz gruče v ‘slow motion’ (počasnem gibanju), ritem se pospešuje, temu pa sledijo odsekani skupinski premiki ter gibalni vzvodi pouličnega stila; je koreografska črtica dobro stiliziranih gibalnih nasprotij.
V drugem koreografskem delu te kamnite celote sledi čas nevihte in mraza, kar po znanstvenih domnevah tudi povzroča skrivnostne energetske premike velikih kamnov, zato so ta del imenovali Temni oblaki. To je čas neznanja, skrivnosti, kjer se zgoščajo napetosti in se razrašča skrivnostno vzdušje, ko skupina išče moč v sozvočju kroga, tudi se prebija skozi prostor v talni fluidnosti, svoje strahove pa spleta v minimalizmu gibalnih gest, tudi se sanjavo, meditativno prepušča spremljajočim zvokom. V drugem delu je zasnovana razgibana prostorska celota čustvenih vsebin, ki jih skupina tudi dojemljivo zaokroži v smiselno celoto. Potem nastopi obdobje umirjanja, ko se nevihta in mraz umakneta, kamnite obline pa ob taljenju ledu znova zarišejo svoje premične poti in obstanejo. Na sceni toplega ozračja v koreografiji Maje Lamovšek se širijo sodobno razgibana sosledja, ozaveščajo posamični izhodi, tudi zarišejo geometrijske linije v igri razgibanih plesnih poti v stilu jazza. Na koncu tudi plesalke obsedijo ter nepremično zrejo proti avditoriju, dokler jih ne zakrije tema in je končan enodnevni (koreografski) ciklus potujočih kamnov.
Tretji del Loop The Loop, ki je sledil plesni produkciji PIM, je nastal po konceptu ter v koreografiji Maje Lamovšek, ob izvedbi Rebeke Hanžel, Simone Štangove (SVK) in Maje Lamovšek (produkcija KD Plesni Center Maribor). Tudi ta projekt se je snoval na večmesečnih gibalnih raziskavah, ki posegajo že po akademskem času, ko se poigrava s postavljenimi kompozicijami in se išče pristni gibalni pridih, umetniški gib. Maja je dobila idejni navdih ob kompozicijah Karlheinza Stockhausna, razmišljala pa o ujetosti v znane miselne vzorce, tudi pozicije strahu in ustrahovanj, ko ne znamo izstopiti iz te razdirajoče kompozicije. Tri izstopajoče plesalke se med procesom prepuščajo gibalni kombinatoriki, so neutrudljive, dosledne in premišljene, ko skušajo dojeti, zakaj se telo giblje. Mogoče zaradi lastnega impulza ali pa je to posledica koreografskega sistema. In so toliko časa raziskovale ter iskale, dokler se niso zadovoljile z osvojenimi rezultati. Ali jim je povsem uspelo izstopiti iz lastnih miselnih vzorcev in se znajti na poljanah človeške ustvarjalne svobode, pa gotovo najbolj same beležijo, na videu je njihov proces zabeležil Matic Aček. Bil je to prijetno zasnovan plesni večer mladostne študijske svežine, ki so ga tudi gledalci toplo sprejeli in pozdravili.
Koreografinja in plesalka April Veselko je po premieri in že prve julijske dni odpotovala na avdicijo za ModemPro program kompanije Zappelá, prepoznavne italijanske skupine s sedežem v Cataniji na Siciliji. Skozi rešeto prve avdicije s priloženim življenjepisom se je predhodno že prebila, začetne julijske dni pa tudi opravila drugi krog selekcije, temu je sledilo vabilo na tretji izbor, kjer se izbira skupina 20 plesalcev. Z njimi nekaj mesecev kompanija Zappelá tudi aktivno dela, na koncu sledi še izbor osmih plesnih izbrancev, ki jih potem povabijo v svoje delovne ter ustvarjalno plesno okrilje. In tako se bo April Veselko že avgusta napotila na Sicilijo. Želimo ji veliko sreče in seveda uspešno opravljen izbrani izziv.
