Za mano je kar pestra, tudi naporna sezona. Včasih se mi zdi, da je ‘freelancerstvo’ kar malo shizofreno delo oziroma način življenja, preskakovanje iz ene realnosti v drugo – v enem dnevu zamenjaš pet različnih vlog in delovnih mest (od plesalca, ki zjutraj uri svoje telo na klasih baleta, se na vajah uči koreografije in vlog v projektih drugih avtorjev; do ustvarjalca, ki izumlja nove postopke kreiranja, ustvarja projekte in predstave; producenta, ki projekte prijavlja na razpise; administratorja, ki skrbi da ‘štimajo’ vsi papirji; pedagoga, ki predaja svoje znanje; kostumografa, ki teka po trgovinah za ugodnimi in funkcionalnimi kostumi …). Včasih bi potrebovali še eno vzporedno življenje.
Če se vrnem k vprašanju o minuli sezoni – zelo me veseli, da z Lizo Šimenc naprej razvijava svoj projekt Meduza, letos sva med drugim ustvarjali v Pocket Teater Studiu in gostovali v Nemčiji; pa da še naprej plešemo našo Tobelijo (z Rosano Hribar in Mašo Kagao Knez, v režiji Nika Goriča in koreografiji Rosane Hribar); kar pa se poučevanja tiče, sem se zelo razveselila povabila k sodelovanju na Zimski plesni šoli v Mariboru, ki je bila včasih eden mojih najljubših vsakoletnih plesnih dogodkov, tudi sodelovanje na Poletni plesni šoli v Ljubljani mi veliko pomeni, in lepo je videti, kako se je prijela pri mladih plesalcih, pa sodelovanje z Akademijo za ples … Podčrtati pa moram celoletno ustvarjanje s projektno plesno skupino Studia za svobodni ples, ki jo sestavljajo mlade plesalke z različnih koncev Slovenije (Ana Cvelfar, Brina Dokl, Zala Mojca, Jerman Kuželički, Sara Jeromel, Jerca Klinar, Hana Murovec, Aleksandra Poljak, Mojca Špik, Kaja Vajdetič, Maja Maša Šömen) in s katerimi smo letos ustvarile predstavo po motivih poezije Jerneja Kustreleta in ob glasbeni spremljavi v živo (David Nik Lipovac, David Kocmur, Luka Seliškar), ki nosi naslov ene cele kitice: "Ob sončnem zahodu zadnjega poletnega dne se je po rdeči lestvi povzpela na veter in zaplesala po gozdu", z njo pa smo gostovali na Festivalu Korpus v Plesnem Forumu Celje, plesno-glasbenem dogodku Fuzija v Španskih borcih, na 29. Susretu hrvatskih plesnih ansambala v Veliki Gorici na Hrvaškem. Mogoče je to pravo mesto, da jih še enkrat pohvalim ali bolje – se jim zahvalim – vsem sodelujočim čudovitim in spodobnim plesalkam – za to prekrasno popotovanje in sodelovanje in – se veselim prihajajočih!
Neke vrste vrhunec, zadnji ‘šprint’ pred koncem sezone je bil kar zadnji teden junija, ko sem učila na Poletni plesni šoli, en dan pred začetkom smo gostovali v Veliki Gorici, sredi tedna smo s Tobelijo gostovali na festivalu Zlatni Lav v Umagu, vmes sem bila še v komisiji za diplome na višji baletni šoli, spisala štiri poročila za projekte in programe, ki jih izvajamo v Studiu za svobodni ples, uredila računovodsko ‘papirologijo’, dobila eno negativno in eno pozitivno odločbo projektnega razpisa z ministrstva, dve uri preživela na infekcijski kliniki, teden pa zaključila z izjemnim druženjem s svojimi plesalkami in plesalci, kjer sem se nasmejala do solz.
Moj planer pravi, da se bom v prihodnji sezoni veliko družila s Katjušo Kovačič in Nikolo Oreškovićem – v septembru skupaj z njima, Lizo Šimenc, Blažem Pavlico, Markom Kovačičem pripravljamo premiero novega projekta na zelo znanstveno temo – temo fraktalov, z naslovom "Niti strela ne udari v ravni črti". Nato tandem Kovačič-Orešković decembra organizira pobeg na toplo, in sicer desetdnevno intenzivno plesno-gibalno izobraževanje na otoku Borneo v Maleziji, na katero sem vabljena kot eden od pedagogov. Vroče bo!
Za izjavo si me ujela skorajda s kovčkom v roki na pragu vrat (v resnici pa v knjižnici, kjer sem zbirala poletno čtivo), za štirinajst dni odhajam na poletno avanturo, ki ne vem, če bo ravno ležanje na plaži, bo pa vsekakor svojevrsten oddih. Se torej vidimo konec julija na Dunaju, če nas prideš kaj pogledat na ImPulsTanz! (razmišljanja plesalke, pedagoginje in koreografinje Urše Rupnik o minuli in prihajajoči sezoni, počitnicah)
