Svetoval bi jim, da še posebno poskrbijo, da so kondicijsko dobro pripravljeni, saj so avdicije dostikrat podobne predstavam, ko je vate uprtih šest parov oči, ki ocenjujejo vsa tvoj gib. In ko v enačbo vstopita še živčnost in trema, telesu ostane še toliko manj energije, da lahko pokaže, kaj lahko napravi.
Druga stvar, ki bi jo svetoval, je, da naj pazijo na svoje dihanje (dober nasvet tudi za predstave). Ta nasvet pomaga pri fizičnem in mentalnem vidiku nastopanja. Če se človek v trenutku stresnih situacij prisili dihati bolj počasi in bolj globoko, dobijo možgani več kisika, prav tako pa prelisičiš možgane, da se umirijo. In svet se, vsaj zate, premika malo počasneje.
In najpomembnejša stvar, ki bi jo še svetoval, da naj o avdicijah začnejo razmišljati ne kot o avdicijah, ampak preprosto kot še o enem jutranjem treningu, z drugim pedagogom. Zapomnite si: Najhuje, kar vam na avdiciji lahko rečejo, je ne’. In tudi če te zavrnejo, velikokrat to ne pomeni, da je plesalec slab. Lahko preprosto pomeni, da iščejo nekoga drugega, nekoga višjega ali z drugačno telesno konstitucijo … Razlogov je lahko milijon.
Tako da samo glavo pokonci in vkorakajte v dvorano, ko da ste avdicijo že uspešno opravili. Če pa se še ne počutite tako samozavestno, vam dam nasvet, ki ga je meni dala profesorica iz Basla in umetniška direktorica Prix de Lausanne, Amanda Bennett: ‘‘Fake it, ‘till you make it! (Pretvarjajte se, dokler ne uspete, op. p.) (je pred kratkim v intervjuju za naš portal povedal, kaj bi svetoval tistim, ki se odpravljajo na različne avdicije, kaj potrebujejo za odločitev, kaj jim polaga na srce Tomaž Golub, član zagrebškega baleta. Intervju lahko preberete tukaj, seveda če ga še niste.)
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.