Tjaša Leban. Toliko solz sreče nisem še nikoli videla. Punce so mi res v ponos.

Letošnje svetovno prvenstvo je bilo skupaj s pripravami brez dvoma najbolj čustveno razburkano od vseh. Vsi smo se neutrudno pripravljali in v pričakovanju odštevali zadnje dneve. Ne bom lagala, na samem tekmovanju je bilo prisotne veliko treme in kar velik projekt je bil izklopiti čustva ter res zbrano stopiti na oder. Bilo je veliko ljudi, tako plesalcev kot obiskovalcev, in ogromna dvorana ti je z odrom pognala kar mravljince po hrbtenici. Po prvih krogih pa se je napetost sprostila in punce so res začele uživati na odru ter izžarevati tisto svojo pravo energijo. Kot trenerka se zavedam, da je veliko težje dejansko stopiti na oder in odplesati, kot je treba, kot pa stati spredaj, deliti nasvete in navijati – ampak moram priznati, da sem bila tudi sama živčna kot do takrat še nikoli. Punce so toliko trenirale in vlagale v to malo skupino, da se je kot vsakemu tekmovalcu seveda tudi njim prebudila želja po dobrem rezultatu. Zavedale pa smo se, da ni vedno vse v naših rokah in da sodniki preferirajo različne stvari in stile ne glede na tvoj vložek v točko. V prvi vrsti je bil seveda cilj, da odplešejo, kot najbolje znajo.

Ko so po ogromno veselja ob prihodu v finale še zadnjič tisti dan odplesale malo skupino, se je začel najbolj stresni del – razglasitve. Realno nikoli ne veš kaj pričakovati. Zame so tako ali tako bile zmagovalke, ker jih dobro poznam in vem, koliko so naredile in vadile, da je bila točka takšna, kot je bila..

Razglasitev posameznih mest se je vlekla kot ponedeljek, in ko smo zaslišale, da gre četrto mesto drugam, smo vedele, da nam stopničke niso ušle, in tu se je samo začelo – jokanje, smeh, vzklikanje, navdušeno plesanje staršev, moje veselo kričanje in vse, kar sodi zraven. Razglasitev tretjega mesta se je seveda vlekla še dlje! Ampak ko pa je napovedovalec po stoletnem zavlačevanju končno izrekel ime svetovnih podprvakov iz Makedonije, je bilo vse jasno – punce iz mladinske male skupine Fierce iz male Slovenije, malega Celja, iz plesne šole Plesni val, so postale svetovne prvakinje!!! In potem se je samo stopnjevalo vse, kar se je pri razglasitvi četrtega mesta začelo. Toliko solz sreče in iskrenih nasmeškov nisem še nikoli videla. Imeli smo veliko ekipo navijačev in jokali smo en čez drugega. Sara Jezernik, Hana Firer, Lana Apotekar, Nika Cehnar, Azra Sinanovič, Kaja Roš in Laura Pintar so vsem, tudi meni, dokazale, da s trdim delom in močno voljo res ni nič nedosegljivo. V dveh sezonah so nanizale naslove državnih podprvakinj, svetovnih podprvakinj, evropskih prvakinj, državnih prvakinj in zdaj še svetovnih prvakinj. Punce so mi res v ponos in ogromno motivacijo. So male sreče mojega življenja, in takoj, ko smo se vrnili s svetovnega prvenstva v Gradcu, sem že poslušala o tem, kako komaj čakajo vse treninge in tekme in – juhu – vse, kar je povezano s plesom. Saj si ne morem pomagati, da se ne nalezem od njih tudi sama – tako da, ‘hey ho let’s go’ – novim izzivom naproti! (je za naš portal trenerka Tjaša Leban iz Plesnega vala Celje opisala svoje občutke in odzive navijačev ter deklet iz njene hip-hop male skupine Fierce, ko so si na svetovnem prvenstvu minuli vikend v Gradcu priplesala prvo mesto.)