Plešem, odkar pomnim. Nekaj časa še šteješ, koliko let je ples del tvojega življenja, potem pa nehaš šteti, ker enostavno ni več del tvojega življenja, ampak postane tvoje življenje (smeh).
Že kot otrok sem vedela, da bom plesalka. Seveda sem bila prepričana, da bom baletka, ampak ker sem zrasla visoko v višave, je ta opcija kar hitro odpadla. Tako sem pristala pri jazz baletu in sodobnem plesu. Danes si sploh ne predstavljam, da bi bilo drugače, res sem zaljubljena v sodobni ples, v to njegovo spontanost in nepredvidljivost.
Vsekakor mi listina Mete Vidmar pomeni veliko, če jo pa na podelitvi prejme tudi moja sestra, je vrednost še toliko večja. Najine poti se prepletajo od malega in se še vedno nadaljujejo v prihodnost.
Kot največji uspeh še vedno štejem to, da lahko plešem in od tega živim. Živeti od plesa in uresničevati plesno poslanstvo, da lahko učiš otroke in da je prav, da se umetnost prenaša nanje, to je nekaj najboljšega. Sicer se od tega ne da materialno obogateti (smeh), ampak ko vidiš te male ‘spužvice’, ki kar srkajo znanje in prav hrepenijo po tem, da lahko ustvarjajo, potem ugotoviš, da je to to. Tako vsak otrok, ko odraste, odnese del mene s seboj, v svet, jaz pravim temu plesna reinkarnacija.
Plani za leto 2019 so ustvarjanje, raziskovanje, izobraževanje doma in v tujini, predvsem pa pešanje do onemoglosti. (je za naš portal razmišljala plesalka, koreografinja in pedagoginja ter prejemnica letošnje listine Mete Vidmar Polona Boruta)
