Letošnje leto je bilo spet posebno, v marsičem drugačno od prejšnjih: plesali smo štiri različne predstave skoraj vse leto – Življenje je vrednota že 40-ič, na kar smo najbolj ponosni; Knjigo za dijake, učence in drugo občinstvo v različnih oblikah in z različnim številom plesalk ter dokazali, da se vse da, prejšnjo plesno pravljico Objemi drevo, ki se še ni izpela; in novo plesno pravljico Pomislite na nas. Plesati štiri različne predstave je velik izziv. Poleg tega pa delam še novo plesno predstavo Zakaj jaz in kup projektov v šoli in izven nje. Naporno, ampak, če človek nima izzivov, obstane, to pa ni zame. Težko pa je organizirati plesalce za vse to, ker imajo vsi tudi druge obveznosti in je usklajevanje najtežji del pri vseh.
Najbolj si bom letošnje leto zapomnila zaradi Bruslja, kamor smo se odpeljali in nastopali na Veleposlaništvu RS v Bruslju in na evropski šoli EEB1 za slovenske otroke – to je zame največja nagrada in dokaz, da z vztrajanjem daleč prideš, da če imaš voljo in vizijo, so cilji dosegljivi, in ta dva dneva nastopanja in preživljanja časa v tem evropskem mestu je nekaj, kar mi bo ostalo v trajnem spominu. Seveda tudi mini plesna turneja zaporednih nastopov s pravljico, ker smo res navdušili veliko otrok, vzgojiteljev, učiteljev, ravnateljic, staršev … Zdaj vemo, da so naše plesne pravljice odlične, seveda predvsem zaradi plesalcev: Sare Brčvak, Špele Dolinar, Ive Šantek, Sare Duhovnik Bračun, Petra Capudra in Katarine Gregorič, ki z mano plešejo, vsega tega pa ne bi bilo brez Alberta, ki vse organizira, se dogovarja z gledališči in šolami, skrbi za glasbo in projekcijo in vse ostalo. Smeh, ki ga nam in otrokom prinesejo te pravljice, in sredstva za delovanje, ki jih doniramo organizacijam in ustanovam, so tisti naš steber in cilj, ki največ pomeni.
V življenju enkrat ugotoviš, kaj je res pomembno, in v zasebnem življenju mi največ pomeni to, da sva midva z Albertom ok, da sta najini družini ok, da se znamo povezati takrat, ko je težko. Mi držimo skupaj v dobrem in slabem.
V naslednjem letu pa si želim, da ljudje ne bi gledali samo nase in na svoje občutke ter bi se ozrli okrog sebe, videli širše in sprejeli drugačnost, se bolj povezali, spoštovali in bili bolj prijazni drug do drugega. Predvsem pa izbrisali besedno zvezo: “Nimam časa!” Kolegom plesalcem in koreografom pa ustvarjalno leto z novimi zanimivimi projekti in da bi se naša kolegialnost kazala tudi v obisku plesnih predstav, ki jih delajo drugi. (pogled na minulo leto in čestitka za prihajajoče izpod rok plesalke, koreografinje in pedagoginje Katje Vidmar in Alberta Podrekarja)
