Prvi občutek: neverjetno. Vedela sem že pred mesecem, da bom 22. aprila plesala na podelitvi nagrad Lidie Wisiakove, ko pa so me obvestili, da bom med prejemniki nagrade, se mi je prvi trenutek zdelo skoraj neverjetno … Posebno vznemirjenje ob tej novici, potem pa dolg vdih in kaj pa zdaj! Vsaka pohvala ali dobra kritika potegne za sabo tudi odgovornost. Joj, hvalijo me, vzpodbujajo me, zdaj pa moram biti še boljša. …
Nazadnje sem plesala na podelitvi nagrad Lidie Wisiakove še kot dijakinja drugega letnika konservatorija, februarja 2011, ko so podelili nagrado za življenjsko delo gospodu Janezu Mejaču. Spomin je še močno živo in zelo pomembno se mi je zdelo, da sem bila med tistimi, ki so ta dan zaplesali nagrajencem v čast … in zdaj sem postala jaz tista, ki je prejela nagrado, ki v slovenskem baletu šteje med laskavo priznanje ustvarjanju na baletnem področju. …
Hvala Društvu baletnih umetnikov, da so mi izrekli priznanje, ki mi nalaga sladko dolžnost, da bom v vsak svoj korak nadaljnje baletne poti vložila še več strokovnosti, da bom še bolj zvesta svojemu poklicu in še bolj uživala v ustvarjanju baletnih vlog ter razveseljevala ljubitelje baletne umetnosti z odigranimi vlogami. Posebne energije in ljubezni, ki jo plesalci čutimo ob ustvarjanju likov, je vedno veliko in še več. Ko pa ti naložijo še sladko dolžnost ob priznanju, je notranja energija še močnejša. Znano je, da svoj poklic obožujem, da bom vedno ostala zvesta baletu. Toda zdaj se bom zagotovo še z dodano energijo posvečala vsakemu trenutku svojega čudovitega poklica in svoje znanje nadgrajevala in brusila vsak korak do sijaja. (je za naš portal komentirala prejetje nagrade Društva baletnih umetnikov Slovenije članica ljubljanskega baleta Nina Noč)
