Letošnji festival skuša redefinirati odnos družbe do materialnega, do stvari, do strojev, predmetov pa tudi narave skozi prizmo, ki smo jo poimenovali čustveni materializem. Živimo v času vznesenega potrošništva: ‘gomilamo’, trošimo in razmetavamo s stvarmi kot tudi z odnosi do soljudi. V času, ko nas predmeti nagovarjajo bolj kot ljudje, ko nas goreči zvonik stare cerkve gane bolj kot žrtve pohlepa, ki umirajo na našem pragu, se zdi, da zamira osnovno človeško čustvo – sočutje. Umetniki se očitno vedno bolj poslužujejo drugačnih orodij, da bi se nas dotaknili, praskajo po površini stvari in odstirajo razne plasti družbe in odnosov v njej. Festival skuša bit nekakšen odgovor na stanje apatije, morda predmetnost ni več samo metafora, temveč akcija sama.
Danes zjutraj je na primer na družbenih medijih zakrožila prekrasna akcija, ko sta dva profesorja na mehiško-ameriški meji skozi ograjo postavila umetniško inštalacijo – živo roza gugalnice, na kateri se z obeh strani meje na istih deskah gugajo otroci. Kako lepa in ganljiva ideja, ki govori o tem, da lahko politika še tako postavlja ovire in ločuje, a ljudje vedno znova najdejo način komuniciranja onkraj meja. (je na naše vprašanje, kaj letos navdihuje izbrane umetnike na festivalu Mladi levi, odgovorila programska direktorica festivala Nevenka Koprivšek. Mladi levi se začnejo v soboto, 24. avgusta, in bodo plesali vse do 31. avgusta na različnih ljubljanskih lokacijah. Vabilo k ogledu seveda velja.)
