Prvič v Sloveniji in Evropi je gostoval ruski muzikal, in to na poletnem 67. Ljubljana Festivalu, na odprem odru ljubljanskih Križank 19. avgusta 2019, v prijetnem vzdušju poletnega večera. Ruski muzikal Onjeginov demon je ta večer prvič gostoval izven svojega domovanja v zasedbi gledališča LDM Novaya scena iz Sankt Peterburga. Muzikal zaživi v dveh dejanjih in trajanju dveh ur z vmesnim odmorom.
Dan prej so na novinarski konferenci na pergoli Križank menili, da se je ekipa pod vodstvom Irine Atanasjeve (v njeni produkciji in idejni zasnovi) lotila sila zahtevne naloge, ko je svetovno klasiko ruske literature Jevgenij Onjegin (1833), poetično romantiko znanega pisatelja Aleksandra Sergejeviča Puškina (1799−1837), postavila na sceno muzikala. V Rusiji so se relativno pozno odločili za tovrstno odrsko glasbeno in plesno zvrst, ki se je pri njih uradno začela z novim milenijem, gledališče Novaya scena pa postalo izvirno središče novega prizorišča muzikala.
Režiserka predstave Sofia Streisand je dejala, da so Puškinov roman v verzih postavili na sceno muzikala in tako združili staro z novim, tudi zaznali duhovite trenutke, ki lahko spremljajo prizorišče muzikala, pač vsebino romana skušali prilagoditi zahtevam te scene ter tako združiti rusko tradicijo z dobo muzikala na Broadwayu in West Endu. Omenila je, da vseh scenskih atrakcij žal ne bodo mogli izvesti v celoti, tudi ne vseh improviziranih stikov z gledalci, kajti tega ne dopušča odprta scena, ko so menjave scene sila hitre, ob njih pa tudi kostumsko preoblačenje.
Glasbo za muzikal sta prispevala Anton Tanonov in Gleb Matvejčuk. Tanonov je pojasnil, da glasbena konstrukcija sloni na istoimenski operi Jevgenij Onjegin (1879) Petra Iliča Čajkovskega. V tej smeri se je odločil, ker je slavni ruski skladatelj s svojim opernim delom neposredno vezan za Puškinov roman, tudi je svoj čas z odliko diplomiral na istem konservatoriju v Peterburgu, na katerem je tudi sam zaključil svoje glasbene študije. Tako sta skupaj z Matvejčukom povezovala glasbeno romantiko z njunimi avtorskimi tonskimi ter glasbenimi izvedbami, vezanimi na vsebinsko zasnovo.
Libreto muzikala zgodbo romana osvetli z drugega zornega kota, ko v ospredje izpostavi Onjeginovega demona, neke vrste njegov alter ego, tudi zlo usodo, ki bolj ali manj služi kot izgovor za junakova slaba dejanja ter napačne odločitve, ko si samozadostni plemič ne more priznati svojih slabosti ter napačnih odločitev, ampak potrebuje vodiča, svojega demona, da mu ukaže, zakaj in kako se je v resnici odločal pod demonskimi vplivi. No, demon je tudi neke vrste hudič ter uživač, ki posamezne odločitve obrača sebi v prid, predvsem pa je dokaj nejasno zasnovan gledališki lik, ki se giblje po sceni ter med akterji, se jih dotika, tudi atraktivno zaustavlja njihova dejanja v sozvočju z glasbo in jih zlokobno preusmerja. Onjeginov demon se na sceni izkaže kot dirigent odrskega dogajanja, kar še posebej vizualno potrjujejo njegovi standardni, tudi vseskozi ponavljajoči se gibi rok, sicer elegantni, kar po svoji drži in eleganci izpostavlja Sergej Hudjakov kot igralec in plesalec, dejansko pa se v plesni vlogi predstavi šele v drugem dejanju, ko le dobi večjo plesno svobodo in opazno koreografsko zasnovo ob svojih dveh pajdaših, plesalcih, Zianide Nekrsove in Eugena Česnokova (koreografija Dimitrij Pimonov).
Še pred začetkom se na sceni sreča ostarelega Onjegina na invalidskem vozičku, ob dveh francoskih sestrah, saj se nahaja v umobolnici − Hiši žalosti v Parizu, istočasno pa se sledi tudi liku Tatjane in pa junakom zgodbe, ki se sprehajajo med gledalci. Dogajanje na sceni se začne ob nerganju ostarelega junaka, ki nenehno sprašuje, če je prišlo pismo od Tatjane, njegove mladostne ljubezni, ki je ne more pozabiti, tako kot ona njega ne, ko v danem trenutku spozna svojega demona in ga obtoži za vso svojo nesrečo, ta pa mu začne odkrivati svoja dejanja. Onjegin se spominja Moskve, na odru pa je slišna glasbena kulisa, ki opredeli mestni vrvež. Tudi ruska zima zaživi v atraktivnem scenskem veličastju, ko v video 3D-tehniki sneži vse do prvih vrst avditorija, se sledi gospodi v zimskih modnih oblačilih, ko scena zaživi v slikovitih projekcijah kar na štirih nivojih ob takratnem kostumskem razkošju (scenografija: Andrej Kezzin, Irina Afanasjeva; kostumografija: Anna Nazukova, Igor Guljaev) ter atraktivni osvetlitvi (Ivan Pišev) in video inscenaciji (Igor Schwartz). Ko čisto na vrhu gospoda drsa v zaokroženi scenski kupoli vrtljivega odra, malo nižje plešejo pari, medtem ko se s svojimi spomini in demonovimi dejanji sooča sklonjeni starec na invalidskem vozičku, ob strani pa še veselo zaplešejo vaški fantje svoj atraktivni kazačok.
Demon Onjegina popelje na podeželje, kjer zaživijo liki njegove mladosti, tudi umirajoči stric, ki mu zapušča dediščino, romantična Tatjana Lorina, njena mlajša lahkomiselna sestra Olga, varuška in mama, ko je povabljen na Tatjanin rojstni dan. In že steče bogata scenska veseloigra priprav na usodni rojstni dan, ko se Onjegin poigra s Tatjano, ki se vanj zaljubi in mu svojo ljubezen izpove v pismu. Onjegin osvaja tudi lahkomiselno Olgo ter prizadene svojega prijatelja Lenskega, ki jo ljubi in jo tudi zaprosi. Zgodi se dvoboj in Tatjana moli, da bi Onjegin preživel, družina pa se skupaj z nevesto Olgo veselo pripravlja na poročni obred, ko med pripravami prileti novica o smrti Lenskega, strti Onjegin pa odpotuje v tujino. Prvo dejanje se gleda kot skicirko življenjskih spominov, ko se scene hitro menjavajo, kadrirajo, in to v tolikšni meri, da ni možno slediti niti izbranemu besedilu na dobro osvetljenih ter na več mestih vidnih zaslonih s slovenskim in angleškim prevodom (besedilo: Aleksander Sergejevič Puškin, Andrej Postušenko, Igor Ševčuk). Vizualno bogato scensko dejanje ob vsem razkošju in menjavah izzveni na nek način prazno, ko vizualna podoba zasenči dramski lok in ne ravno jasno izpostavlja nekatera dejanja, kot je npr. Onjeginova zavrnitev Tatjane, ki se kar nedorečeno izgubi, ali pa zgodbo o nenapisanih pismih … Dobi se tudi vtis, da so se posamični scenski kadri posebej poustvarjali, in to na visoki profesionalni ravni ruske gledališke tradicije, ko je vsak kader zase malo scensko remek delo, ki se lahko meri s filmsko sceno. Žal pa se v celoti prvega dejanja le nizajo, ta pa v brzicah menjave kadrov izzveni statično ter dolgovezno. Tako znova pride v ospredje znani rek ‘manj je več’.
Tovrstno hitrostno nizanje scenskih elementov ter življenjskih dogodkov spominja na zgodbe, ko se tik pred smrtjo posameznika zvrstijo slike njegovega življenja, seveda v hitrostih miselnih frekvenc, ki so gotovo bolj primerljive s filmsko in video iluzijo kot gledališko scensko realnostjo.
V tem prvem dejanju pa je le zažarel lirični ljubezenski trenutek, in to Lenskega in Olge, ko igralec in pevec Anton Avdejev v vlogi Vladimirja Lenskega osvaja s svojo pristnostjo ter liriko spevnih tenorskih višajev, ko njegov ljubezenski spev zaobjame tudi srečno Olgo Lorino v istovetni izvedbi Natalie Fireman, scena pa le steče v primerni časovni enoti. In njun labodji spev lahko doživeto zaživi.
Drugo dejanje je končno tudi zaživelo bolj dramsko pristno in izpovedno, v ospredje se postavi Onjeginov in Tatjanin odnos, ki se znova srečata na plesu na Tatjanini poroki in se zavedata svojih čustvenih globin. Tatjana je zvesta svojemu soprogu, muči pa jo dvom, ali se je pravilno odločila za poroko. Odgovor dobi, ko jo Onjegin ob ponovnem srečanju objame ter prime njeno biserno ogrlico, ki se strga in znajde v demonovih rokah (v gledališkem listu je zapisano, da se biseri raztresejo po tleh). Takrat se Tatjana zave, da vse, česar se Onjegin dotakne, istočasno tudi uniči, kar ji potrdi, da se je le pravilno odločila za svoj življenjski korak. Stari Onjegin dokončno spozna svoja slaba dejanja, tudi moli Boga za odpuščanje, tako Tatjano reši demonskega vpliva, ko sočasno tudi Tatjana moli za Onjegovine odpustke, torej se njuni molitvi združita in starec lahko vstane s svojega vozička ter končno umre. Na koncu koncev pa steče še vesela igra poklonov, petja in poplesavanja, tudi ob kazačoku, in gledalci končno lahko nagradijo odlično umetniško ekipo z glasnim aplavzom.
Z ruskim muzikalom je prišla tudi izvrstna umetniška zasedba, tako je Ivan Ožogin, mednarodna zvezda muzikala, tudi odlično odigral ter spevno obogatil vlogo Jevgenija Onjegina, samozadostnega mladega plemiča, Alina Atlasova je zažarela v vseh svojih prizorih in se izkazala kot odlična interpretka muzikala. Ostarelega Onjegina je zaznamoval Jaroslav Švarijov, živahno gospo Larino pa veselo zaigrala Marija Lagackaja – Zimina, povsem pristna je bila varuška Manana Gogitice, nasmejal in zabaval pa Aliaksandr Kulinkovič kot gospod Triquet.
Glasba je, kot so posebej napovedali na začetku predstave, tekla v živo, čeprav orkestra ni bilo videti, tudi je bila manj slišna romantika Čajkovskega, kar sicer v zvrsti muzikala niti ni tako pomembno, ko se pričakuje sodobni glasbeni in popularni spevni trend.
Ob odlični igralski interpretaciji in spevnih glasovih ter atraktivni scenografiji in kostumografiji je koreografija postavljena bolj ali manj v ozadje izvedbene celote, ki predvsem služi razgibavanju akterjev, manj pa inovativno poseže po novodobni glasbeni interpretaciji. Niti ni nujno, da sledi zahodnim koreografskim trendom, ampak da vsaj poseže po novodobnem življenjskem slogu ruske mladine, kar je tudi čar plesne scene muzikalov, ko bi lahko bil ravno plesni izziv novega časa kar dobrodošel kontrapunkt med starim in novim ruskega muzikala Onjeginov demon.
Po muzikalu Onjeginov demon se kar nestrpno pričakuje ogled drugega ruskega muzikala Mojster in Margareta (22. in 23. 8.), ki ga navdihuje roman ruske literature 20. stoletja znanega pisatelja Mihaila Afanasjeviča Bulgakova.
