"Avtorja in izvajalca Jelena Milovanović in Milan Tomášik se v enourni predstavi Razmeščeno telo lotevata telesnosti, ki se premešča od uprizarjanja telesa do njegovih podob, projiciranih na stene male dvorane Kina Šiška in na majhen ekran. Tako tematsko kot tudi glede načinov uporabe sredstev, s katerimi se lotevata telesne razmestitve, predstava ne prinaša nič novega …
Uprizoritvena forma, pa naj gre za ples ali performans, je najmanj, kar zahteva artikulirano telo, in prav slednje je šibka točka Jelene Milovanović, katere izvedba je dolgočasna, medla in brez odrske prezence, in kar velja tudi za preostale tri statiste – med drugim dramaturga Sama Gosariča – ki se na prizorišču pojavijo na začetku in koncu predstave …
V resnici sta najmočnejši prvini predstave prav njen zvočni del (Simon Bergoč), ki poleg elektronske glasbe med drugim vsebuje zvok korakov kot sled plesalčevega gibanja, in vizualije (Vesna Krebs, Robertina Šebjanič) z videoposnetki nastopajočih v zasebnem prostoru in zlasti z zanimivo geometrijsko vizualizacijo v drugem delu, ko se Milan Tomašik v tudi sicer najbolj izdelanem prizoru predstave skozi plesni solo končno izvedbeno razživi. Enourno Razmeščeno telo konceptualno pomeni premlevanje videnega, izvedbeno – z izjemo vizualnih in zvočnih prvin ter Tomašikovega nastopa – pa ostaja na ravni ljubiteljskih raziskav."
(to so nič kaj prijazni odlomki iz kritike Mojce Kumerdej v časniku Delo o predstavi Razmaščeno telo avtorjev Jelene Milovanovič in Milana Tomášika)
