Korona je posegla kar v epicenter mojega plesnega dogajanja. Bili smo sredi priprav na 19. Memorial Primoža Bizilja, plesalci so pilili nove koreografije in nove akrobacije, saj je prvo tromesečje pri nas čas brez tekem in se vsi pripravljajo na novo sezono, pred vrati pa je bila tudi skupščina WRRC v Parizu.
Ko so se začele dogajati omejitve, je bil to zame kar en velik šok. S cmokom v grlu sem najprej odpovedala Memorial, potem pa še skupščino. Francozi so se kar delali ‘Francoze’ in smo imeli s tem kar nekaj logističnih težav.
Svet se je ustavil, kar naenkrat ni bilo več aktivnosti izven doma. Po začetnem šoku smo se dobro organizirali. V pomoč nam je bilo tudi dejstvo, da živimo v digitalnem svetu. Ne vem, če vsi vedo, a pri meni je ples za dušo, za kruh pa delam v IT-ju za zdravstvo, zato sem zdaj še vedno na polno zaposlena, a na drugačen način. Telekonference so postale moja stalnica, službeni računalnik sem zamenjala za domačega.
Prvih nekaj dni smo plesalce motivirali za lastno vadbo, predvsem za vzdrževanje kondicije, ko pa je postalo jasno, da tole ne bo muha enodnevnica, smo organizirali online treninge, ki jih zdaj izvajamo že dva tedna. Anja Skube ter Jaka in Žiga Vrevc Žlajpah trikrat tedensko organizirajo treninge preko ZOOM. Super so se organizirali in pripravili koncept treningov. Vsakič je druga tema. Pa v slabem je tudi nekaj dobrega, prisotnost na treningu je 100-odstotna, nihče nima izgovorov in vsi so iskreno veseli eden drugega, ko se vidijo. Z Matjažem sva bolj v ozadju, za moralno podporo. Njegov del – akrobacije – pa seveda trpi, le upamo lahko, da bo mišični spomin dovolj dober, da bodo pari spet hitro ‘in’.
Doma smo seveda nemirni, po duši vsi trije popotniki, ‘avtodomarji’, plesalci. Gledamo skozi okno in občudujemo sončne žarke, a gremo le na sprehod po okolici. Vse tekme do junija so odpovedane, v vodo je padla tudi obuditev velikega mednarodnega trening tedna Interrock, vsi naši potepi in plesna potovanja odloženi. Sama sem pogledala že vse žive video posnetke tekem, z Matjažem sva uredila slikovni arhiv, tako da ples ostaja tukaj, ne glede na okoliščine. Največji izziv je, ker ne moreš ničesar načrtovati – kdaj bodo lahko prve tekme, a lahko kaj rezerviram, a bomo skupščino lahko izpeljali v nadomestnem terminu, kaj bo s pripravami, ali bodo svetovne igre drugo leto ali ne …? Težko verjamem, da je na vse to trenutno le en odgovor – ne vem. Sigurno bo potem drugače, bolj bomo znali ceniti nekatere stvari in ne bomo vsega vzeli kot samoumevno. Pa naučili se bomo, kako pomembno je, da smo svobodni, pa tudi soodvisni eden od drugega.
Vsekakor bo prva stvar, ko bo tega konec, da se dobimo s plesalci in skupaj zaplešemo v ritmih RR-a. Takoj zatem pa pobeg v naravo z našim ‘Hupkotom’ (naš avtodom). Kam? Kdo ve, to je ravno lepota ‘avtodomarstva’, da greš lahko kamorkoli. Itak pa tudi v teh časih prav pride slogan Briljantine ‘Together we rock’ (je za naš portal komentirala trenutno počutje plesna trenerka, predsednica PK Briljantina in predsednica svetovne RR zveze WRRC Mirjam Kerpan Izak)
