Vsak koreograf oz. trener ima svoj slog, saj vedno izhaja iz svojega telesa. Za obstoj plesalca in trenerja pa se mi zdi zelo pomembno, da to presežeš, da se stalno učiš, da ne ostaneš na mestu in da skrbiš, da so prave zvezde tvoji plesalci. Potem lažje naredim koreografijo. Ko imaš že toliko izkušenj, da loviš plesalčev gib in karakter, narediš tudi tako koreografijo in zato je plesalec tudi uspešnejši, raje pleše. Mogoče je to tisto, zaradi česar sem na sceni že toliko časa. Ni lahko biti 30 let na sceni.
Ne želim, da so moji plesalci mojstri samo določenih gibov, želim jim dati širino, želim, da postanejo plesalci, da sledijo svojim gibom na dobri osnovi. Da lahko plešejo, kar želijo. Da so popolni plesalci. Mislim, da je to moj specifičen slog. Da sem s to svojo miselnostjo o širini drugačna od ostalih. (je na vprašanje, kako ji je uspelo obstati na sceni 30 let, na spletnem portalu metropolitan.si odgovorila koreografinja Mimi Marčac Mirčeta)
