Leja Jurišič. Predstava Ni mogoče čakati zaman bo gotovo nekaj drugega, kot je bila De facto (Pojdi s seboj).

Miklavž Komelj in Leja Jurišič (foto: Ivian Kan Mujezinovič)

Soavtorji nujno pogojujejo način ustvarjanja in končno obliko umetniškega dela, sploh če sodeluješ s tako vrhunskimi in avtonomnimi umetniki. Skupno takim sodelovanjem je, da so izjemno intenzivna, da se dela noč in dan. Matrice pa ni. Z vidika truda bi bilo veliko lažje, če bi šlo po neki že znani matrici, z vidika končnega umetniškega dela pa ravno nasprotno. Matrica daje varnost, a predpostavlja ujetost.

(foto: Petra Veber)

Posebnost sodelovanja z Miklavžem Komeljem je, da po enoletnem skupnem ustvarjalnem procesu, ki je bil po moje zelo globok, nastanejo tri avtonomna dela, za katera je odgovoren vsak avtor, torej vsak od naju sam. Komelj je to predlagal že na samem začetku in meni se je zdel tak predlog zelo logičen za to sodelovanje, predvsem pa izjemno direkten in iskren. Točno taka iskrenost in direktnost sta pravi način sodelovanja. V resnici pa gre tudi v duetih z Mandićem in Lazarjem za izrazito sopostavljanje dveh avtonomij.

(foto: Petra Veber)

V projektu Ni mogoče čakati zaman avtonomnost najde spet novo rešitev. Predstava Ni mogoče čakati zaman bo gotovo nekaj drugega, kot je bila De facto (Pojdi s seboj). Ravno tako, kot je bila De facto popolnoma drugačna od Skupaj. (razmišljanje plesalke in gibalke Leje Jurišič za programski list njene najnovejše predstave Ni mogoče čakati zaman, ki jo je skreirala skupaj z Miklavžem Komeljem in je bila premierno izvedena minuli petek v gledališču Glej pred nič gledalci, zaradi koronskih ukrepov, seveda. Leja je tudi rezidentka omenjenega gledališča. Vprašanja za programski list predstave so delo Tery Žeželj.)