Knjiga Žive Kraigher Ko se zgodi ples. Vse, česar še nismo vedeli o slovenskem plesu!

Knjiga Žive Kraigher (1920–2011) Ko se zgodi ples – Zapisi, dokumenti, spomini je dokument o avtoričini osebni plesni poti od učenke do plesalke, koreografinje in predvsem plesne pedagoginje, ki si je zadala za osnovno poslanstvo dati mlademu človeku trdno plesnotehnično znanje, da bi lahko obvladoval telo in iz njega izvabil lastni plesni izraz. To poslanstvo je prevzela od svoje velike učiteljice Mete Vidmar. Knjiga govori o razvoju sodobnega umetniškega plesa na Slovenskem v obdobju 1935–1989 in še pozneje, pa tudi o vzporednem kulturnem dogajanju v tistem času, kot ga je avtorica osebno spremljala in doživljala in prinaša številne doslej neznane informacije in podatke o zgodovini sodobnega plesa na Slovenskem. Živa Kraigher se je knjigi o svoji plesni dejavnosti v celoti posvetila po letu 2002. Zaradi zdravstvenih težav jo je lahko pisala le počasi, na podlagi spominov in dokumentarnega gradiva (predvsem fotografij, časopisnih izrezkov in drugih tiskovin ter sprotnih zapisov v številnih zvezkih), ki ga je od nekdaj skrbno zbirala in k sreči večinoma tudi uredila. Po njeni smrti sem se uredniškega dela še nedokončane knjige lotil sam. To delo je trajalo od leta 2011 do 2015. Pri končni uredniški in jezikovni redakciji so mi pomagali še člani in članice uredniškega odbora ter oba lektorja: Neja Kos, Amelia Kraigher, Nina Meško, Dragica Vesković, Gašper Malej, Gordana Schmidt, Breda Kroflič, Dušan Muc in Rok Vevar, ki je napisal tudi spremno besedo. Knjigo je na avtoričino željo bogato likovno uredil Dušan Muc.

Njeno zapuščino, ki jo je pripravila za knjižno objavo in šteje prek 700 strani (57 AP) in nekaj sto fotografij, smo skrčili na okrog 350 strani velikega formata (40 AP), ki na tak ali drugačen način vključujejo okrog 300 različnih dokumentov. V knjigi pa je objavljeno okrog 200 fotografij  slovenskih fotografov iz arhiva Žive Kraigher o njeni šoli, ki smo mu v ilustracijo tistega časa dodali še okrog 100 enot različnega slikovnega gradiva, izbranega tudi iz drugih virov. Živa Kraigher je v njej opisala svoje šolanje v plesnih šolah Mete Vidmar v Ljubljani (1935–1955), Karin Waehner v Parizu (1958/59 in 1961), Mary Wigman v Berlinu (1961 in 1968) ter Gret Palucca v Dresdnu (1971), pedagoška načela in metode, na podlagi katerih je šestindvajset let vodila oddelek za izrazni ples (sprva v okviru Pionirske knjižnice, nato pa Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani), kjer je plesno znanje pridobivalo nekaj tisoč učenk in učencev, ter svoja prizadevanja za širjenje sodobnega plesa v naš prostor. Predstavila je svoje številne koreografije v obdobju od leta 1957 do leta 1989 in dodala odmeve nanje v tisku in javnosti. Omenila je tudi nekatere stvaritve svojih izrazitejših učenk in širok razmah umetniškega plesa, ki se je pod okriljem Zveze kulturnih organizacij Slovenije, pozneje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ljubiteljsko in polprofesionalno razvijal od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Med opombami so še komentarji nekaterih plesnih dogodkov, ki jim je avtorica v obdobju, ko je pisala knjigo, sledila po televiziji.

Namesto uvoda, ki ga avtorica ni uspela napisati, sem dodal kratko uvodno besedilo o zgodovinski umestitvi plesne moderne, povzeto pretežno po avtoričini razpravi o razvoju plesne umetnosti, objavljeni v Mladih potih (letnik 1960/61, št. 6, 7, 8–9). To uvodno besedilo se mi je zdelo potrebno, ker se avtorica v svoji knjigi mnogokrat sklicuje na pomembne osebnosti iz plesne zgodovine in na raznih mestih obravnava zgodovinske dileme razvoja sodobnega umetniškega plesa, ki so bile  nemalokrat tudi njene osebne dileme. Hkrati pa je tudi dokument o teoretičnem izhodišču plesne misli, ki ji je Živa Kraigher sledila in jo razvijala kot koreografinja, pedagoginja in plesna kritičarka.

Precejšen del knjige je namenjen dokumentaciji o avtoričinem plesnopedagoškem delovanju, ob katerem  se je zavzemala tudi za to, da bi plesno umetnost posredovala čim večjemu številu otrok in mladine. Razvijala je lastno plesnopedagoško metodo in jo predajala svojim učenkam, njena največja želja pa je bila ustanoviti in razvijati šolo moderne plesne smeri, ki bi poleg plesalcev vzgajala tudi plesnopedagoški kader, sposoben širiti plesno umetnost na visoki strokovni ravni. Vključevala se je v razprave o plesni politiki, v letih 1955–1964 pa je kot kritičarka spremljala plesno in baletno dogajanje v Ljubljani; v kritikah se je zavzemala za modernejše pristope, ki naj bi prodrli tudi v operno-baletne ansamble. (je za naš portal komentiral nastajanje knjige Žive Kraigher Ko se zgodi ples avtoričin sin Tomaž Kraigher. Predstavitev knjige bo v sredo, 10. maja, ob 17.00 v Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani. Seveda ste lepo povabljeni.)

View Gallery 4 Photos