"Trenutno smo ravno v fazi dela, ko se predstava sestavlja v celoto, ji je pa potrebno dodati še življenje, dušo, detajle, izpiljenost in predanost. Plesalci si jo morajo še kot obleko nadeti in se z njo zliti. In jaz moram iz njih potegniti največ, kar lahko. Seveda bi več časa vedno prišlo prav, čeprav si ga mi ponavadi vzamemo dovolj, da obdelamo vse faze. Je pa vedno še kaj, kar bi lahko bilo boljše. Ampak saj tako mora biti, da nas žene naprej v življenju. Oder Cankarjevega doma nam je zdaj že domač in nanj in publiko imamo lepe spomine. Tako da se ga veselimo, predvsem pa smo počaščeni, da imamo v Linhartovi dvorani letos kar tri predstave zapored. To je za slovenske razmere veliko in upam, da jih bomo upravičili s polno dvorano. Od začetka KDP imam moto, da nadaljujem delo z vsemi, s katerimi smo odlično sodelovali. Tako imamo zdaj že utečeno ekipo, ki mislim, da se odlično dopolnjuje. Aljoša Rebolj je spet naredil čudovite fotografije, Almina Duraković kostume, Andrej Hajdinjak bo poskrbel za odlične luči …, in moji plesalci so kot vedno moja inspiracija in moč. Koga se bo predstava dotaknila, je težko reči. Mogoče se bo tudi nekoga v pozitivnem smislu, nekoga pa v negativnem. Vsekakor govori o ujetostih v slabih odnosih, vsakdanjem življenju brez sanj, razpetostih, težkih odločitvah in pogumu, ki ga moramo imeti, da stopimo dlje od nam znanega. Nekomu bo tako inspiracija, drugemu kritika, tretjemu kdove … Moja želja je, da se ob mojih predstavah čuti. Več kot ljudje čutijo, manj škode mislim, da delajo drugim. Mislim, da je najslabše, če je predstava hladna in je v uri pozabljena. Želim, da bi gledalci po predstavi pogledali vase, razmislili, ali so res srečni, in ugotovili, da je zato, da si srečen, potreben pogum. In potem ta pogum tudi zbrali. Najprej si želim, da bi bila predstava v mojih očeh dobra, da bi vedela, da smo jaz in moja ekipa naredili največ, kot smo lahko. Ostalo ni v mojih rokah. Seveda pa si želim, da bi predstava spet živela na čim več slovenskih odrih in morda še kakšnem festivalu in gledališču v tujini. Vse se zgodi, ko je za to pravi čas. (razmišlja pred premiero predstave Razpotja koreografinja in pedagoginja Kjara Starič. Premiera bo 1. marca na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma, ponovitvi pa še 2. in 3. marca)
