Skladatelj je – pomislimo le na duete med ljubečima se – oblikoval človeški seizmogram, Buljan ga zvaja na iznajdeni skupni imenovalec. Odrski koncept, ki črpa iz kataliziranja izvirne glasbene emocije, pa zlahka zbudi vtis, da ne misli glasbe. No, vsekakor ne najde mišljenja z baletniki, katerih nenehno vadbeno ali postavajočo prisotnost je izgotovil Dejan Srhoj. Ta žal nemajhni prispevek, na katerega se uprizoritev naslanja, kakor da bi se sama bala praznine, je, upam si zapisati, neumnost. Koreografija dojema operne pasuse kot revijalne točke: ko se glasba vzburka, začne kdo iz baleta skakati po baskovsko (Un autre son époux) ali divje piruetirati, ko je prežeta z globoko melanholijo (Va, laisse couler mes larmes), gledamo blazirane mladenke, ki v sinhronih pozah razkažejo modo (kostumografija Ane Savić-Gecan je drugod toplo nevpadljiva), itn. Srhoj je Buljanova najnižja točka, čeprav se predstava tudi sicer zateče k marsikakšni cenenosti (lučno rdečilo idr.)(Nič kaj prijazna kritika Jureta Doboviška v časniku Delo o koreografskem delu Dejana Srhoja pri predstavi Werther režiserja Ivice Buljana v mariborskem gledališču.)
