In memoriam. Mercedes Dobršek, naša najstarejša baletna plesalka.

V ponedeljek, 18. januarja letos, se je poslovila trenutno naša najstarejša baletna plesalka Mercedes Dobršek (21. 6. 192518. 1. 2021).
V ljubljanski baletni ansambel se je vključila leta 1942, kjer je dobivala prvo znanje pri Petru Golovinu. Z ustanovitvijo Operne baletne šole leta 1944 je bila med prvimi učenkami skupaj s Tatjano Remškar, Majdo Škerjanc, Lidijo Lipovž in nekaterimi drugimi plesalkami. Po poroki z basistom Friderikom Lupšo (19081986) je privzela njegov priimek.
Plesala je v številnih baletih, operah in prva leta tudi v operetah. Izkazala se je pa tudi v nekaj solističnih vlogah. Takoj po drugi svetovni vojni, januarja 1946, je kot svoj zadnji balet v Ljubljani Golovin pripravil Slovanske plese Antonina Dvořaka. V devetem in štirinajstem plesu je bila solistka z nekaterimi drugimi mlajšimi plesalkami tudi Mercedes. Večkrat je pripovedovala, kako težko so se poslovile od Golovina, ki je moral jeseni leta 1946 oditi v Maribor. V prvih letih nastopanja je morala zaradi svoje visoke postave in pomanjkanja moških plesalcev večkrat predstavljati moške vloge. S prihodom novih plesalcev pa se je lahko osredotočila na ženske vloge.
Leta 1946 sta Pia in Pino Mlakar obnovila svoj balet Vrag na vasi in Mercedes je dobila vlogo ene od dveh zapeljivk, ki skušata Mirka odvrniti od njegove Jele. Leta 1947 je dobila prvo večjo vlogo kot Karova dama v baletu Igra kart Igorja Stravinskega. Poleg nje so bile dame še Pia Mlakar, Breda Šmid in zagrebška gostja N. Vaić. Leta 1949 je ob prvi izvedbi Hristićeve Ohridske legende dobila vlogo Bolgarke. Poročevalci so napisali, da je poleg Romunke in Grkinje požela kot Bolgarka posebno odobravanje. Ko se je okrog leta 1950 razšla s Friderikom Lupšo, je za nekaj časa privzela priimek svojega očima Godina, po letu 1954 pa je večinoma nastopala z dekliškim priimkom Dobršek. Leta 1959 je bila še spremljevalka ene od vil v Pepelki, dve leti pozneje, leta1961, pa je sklenila svojo plesno kariero in se posvetila pedagoškemu delu in vzgoji mladih plesalcev na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Poučevala je klasični balet in karakterne plese vse do leta 1986. Tam je začela tudi s prvimi koreografijami. Najprej je bila leta 1968 asistentka koreografov in režiserja v baletu Hrestač Petra Iljiča Čajkovskega, leta 1972 pa je samostojno pripravila uvod in medigre med petimi slikami Kozinovega baleta Gorjanske bajke. Seveda je koreografsko vsako leto pripravljala tudi nastope učencev razreda, ki ga je poučevala, in je bila skupaj z drugimi profesorji deležna pohval v medijih. Posebej se je izkazala tudi s predstavljanjem različnih karakternih plesov, kot so mazurka, ruski, ukrajinski in drugi plesi. Učenci so jo imeli radi zaradi njene lepega odnosa do njih pa tudi znanja, ki jim ga je posredovala. Ker je poučevala zelo dolgo dobo, je plesalcev, ki jih je poučevala, res veliko, in vsi so jo ohranili v lepem spominu. Po njeni upokojitvi smo se še večkrat srečevali, in tudi ko je odšla v Dom starejših občanov na Bokalce, je bilo še veliko priložnosti za obisk in kramljanje o vsem, kar smo skupaj doživljali v ljubljanskem baletnem ansamblu in baletni šoli.

Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik, operni režiser, pisatelj (foto: Jaka Gasar)

Ob jubileju ljubljanskega Baleta, leta 1970, je skupaj z nekaterimi drugimi starejšimi plesalci in plesalkami dobila red dela s srebrnimi žarki. (je zapisal za naš portal koreograf, režiser, esejist, iniciator mednarodnega dneva plesa dr. Henrik Neubauer, ki se mu zahvaljujemo za njegove misli)