Plesni teater Ljubljana (PTL) je 19. decembra 2020 ob 20. uprizoril online premiero Začasno poravnana telesa (Realigments), plesni projekt, ki je nastal v koprodukcijski izmenjavi z Dantzaz špansko plesno skupino, ki zaposluje 10 do 15 mladih plesalcev.
Prva medsebojna povezava je stekla na povabilo Dantzaz v San Sebastian, Španija, ko je v Španijo odpotovala koreografinja Vita Osojnik in z 12 plesalci skupine Dantzaz postavila novo koreografsko delo Hombre masa glede na množico plesalcev tudi naslov o človeški množici. Premiera pa postavljena še v tistih normalnih časih, 19. 9. 2019, v Španiji, nato je sledila še v Franciji, za predstavitev v Sloveniji pa že zmanjkal čas svobode, pač nastopil stop: covid-19, ko nastopajoči s predstavo niso več mogli prestopiti slovenskih meja.
Španska ambasada v Ljubljani že tretje leto podpira koprodukcijo PTL s španskimi umetniki, lani sta bili to dve njihovi produkciji: Stičišče srečanj Carlote Mantecon in Začasno poravnana telesa (Realigments) Blance Arriete. V dogovoru z Dantzaz je PTL za novo sodelovanje dobil možnost izbire španskega koreografa, in je to baskovska koreografinja Blanca Arrieta, odločili pa se za projekt s skupino šestih plesalcev, ki so jih izbrali na podlagi razpisa. Na njihov naslov je prispelo 21 prijav, od teh pa je Blanca Arrieta skupaj z asistentko Vito Osojnih izbrala šest plesalcev, soustvarjalcev: Aljo Branc, Luko Ostreža, Julijo Pečnikar, Emo Križič, Patricijo Crnkovič in Laro Mateo Ivančič. Zaradi epidemije je nova produkcija prav od prvega dne tekla na daljavo, skupaj s spletnimi sestanki ter videokonferencami. Prvih 14 dni je delo potekalo prek aplikacije zoom, nato pa se preselili v dvorano, kjer so plesalci uporabljali zaščitne vezirje, ki se prav podajo njihovim kostumom in plesni abstrakciji, pač vesoljnemu poletu mladih. Sodelovanje je neposredno potekalo z asistentko koreografije Vito Osojnik, s koreografinjo pa se povezovali le na daljavo, ker ji zaradi epidemije ni bilo moč priti do vadbenih prostorov PTL, do Slovenije. Predstavo so sestavili iz posnetkov v živo na odru (‘live-stream’) ter posnetih individualnih materialov, na koncu pa svoje opravil še filter za dobro online sledenje, torej montaža dobrega video posnetka (video: Gregor Gobec, oblikovanje svetlobe: Aljaž Zaletel).
Koreografinja Blanca Arrieta je prav zanimivo spodbudila ustvarjalni proces plesalcev, ko jim je dala napotek, izvirni gibalni napoj ali slikovito moč plesne nadgradnje, ki se lahko plemeniti z drugimi umetniškimi zvrstmi; ta pa bil usmerjen k avstrijskemu slikarju in grafiku, ekspresionistu Egonu Schieleju (1890−1918), ko že njegova galerija slik ukaže na razgibano izraznost portretov, linij negotovosti in roke pridobijo svoj gibalni potencial. Veliko pomoč pri nastajanju in soustvarjanju projekta je prispevala asistentka koreografije Osojnikova s svojimi prijemi ter vodenjem projektnega procesa.
Ob ogledu prvega posnetka decembrske premiere se porodil občutek, da se sledi dogajanju v likovni galeriji ali koreografiji, prežeti z likovno vizijo. Druga prečiščena montaža, ki je prispela po praznikih, je nastali občutek likovnega pristopa k plesnemu izrazu in oblikovanju silnic časa nove premiere pa samo še potrdila. Koreografija neposredno zrcali našo novo realnost, ki se jo zazna v gibalnih izpovedih vsakega posamično v njegovem solo izrisu, v preprijemih duetov ali v skupini mimoidočih, pač ob slučajnih srečavanjih njih šest, ki se skupaj znajdejo v ujetem stanju, ko jih pestita negotovost, teža časa, nižejo vprašanja in se iščejo odgovori v potencah napetosti ne le obrazov, teles, ampak tudi v gibalnih izrisih izpovednih rok. Njihov gibalna izraznost z novo noto notranjih moči in poglabljanj kar izpoveduje in pripoveduje o lastnih stanjih intime; ko linije rok stisnjenih, vendar iztegnjenih dlani zarežejo v nevidni okvir ali stanja negotovosti ščitijo prelomne linije dolgih rok, ko obvisijo nad ali pač zaobjamejo glavo. Vendar nikoli ne obstanejo, ko v svojih izčiščenih plesnih linijah vedno znova zavibrirajo svoj novi tok in sledijo novemu izzivu, navdihu, ki jim da moč vzgona, da zasnujejo neko novo stanje, novo vizijo postavitve. Njihovi medsebojni prepleti vedno tečejo na določeni razdalji, tako kot mimohodi ali razvrščanja v vrste, ko se telesa raztezajo, dvigajo in spuščajo v globine, vse do tal, neposredni stiki, dotiki praktično nevidni. To njihovo prostorsko gibko valovanje daje vtis velike vodene gmote, ki valovi, se tekoče preliva in zliva po prostoru na vsakega posamezno, tudi takrat, ko stečejo individualni posnetki v različicah osvetlitve in brez vezirjev. V trenutku se val zaustavi tako kot dih, ki nato požene novo pogonsko energijo, novi odmev moči. Celotna koreografija fluidno valovi v danem prostoru ob avtorski glasbi Matevža Kolenca, v šumih in tišini, medtem ko vsak posameznik v skupinsko moč valovanja vtisne še svoj izrazni pečat, ki je še vedno oseben in poseben, tudi podčrtan v umetniški kostumski zasnovi časa s pridihom slikarskih kontur in barvnih kontrastov, v avtorskem modnem navdihu kostumografa Alana Hranitelja.
V prostor počasi vstopajo eden za drugim, nato pa sledijo mimobežna srečanja, posamični gibki izpadi, solistični vtisi, zgodi se tudi duet med njim in njo na zaščitni razdalji ali dueti prerivanja in porivanja v nezaželeno ospredje. Še gruče imajo svoje neštete gibke oblike, ko v sredini te posameznik snuje svoj napev premikov ali ko skupina usmerja poglede v isto točko, izpostavljene linije in raztege, na koncu pa so že toliko osvobojeni, da lahko izoblikujejo celo piramidno konico iztegnjenih združenih rok ali pač posameznik vtisne svojo statično podobo v to njihovo skupinsko plastiko. Srečanje s koreografijo Blance Arrieta se izkaže za prav prijetno presenečenje nove koreografske svežine, pa čeprav v online postavitvi. Koreografinja in plesalka Blanca Arrieta je rojena v Vitoriji 1970., živi in deluje v Bilbau, kjer ustvarja zelo različne projekte, ki so bili uprizorjeni po vsej Španiji, v Evropi, pa tudi v Kanadi in ZDA, k sreči in končno še pri nas. Izobraževala in usposobila se je za sodobni ples v Londonu na Contemporary Dance School (The Place), nato sodelovala kot samostojna plesalka in performerka s številnimi koreografi ter plesnimi organizacijami v Španiji, Angliji in na Irskem, leta 2000 pa stopila na svojo samostojno ustvarjalno in koreografsko pot. V sporočilu o predstavi so zapisali, da gre za gibanje o iskanju, ko si delijo ritem, iščejo smisel, ustvarjajo geste. In iskanja predvsem vznemirjajo, izražajo trenutna stanja, kar tudi geste izpovedujejo; celotna predstava Začasno poravnana telesa (Realigments) pa se predstavi kot prefinjena vizija stkanih plesnih oblik in čutnih gest, tudi natančno zasnovana pripoved ali sveže izoblikovan izris obstoječega stanja v izvedbi sugestivnih plesalcev in enkratne umetniške ekipe ustvarjalcev. Kdaj in kako bo moč ogledati si predstavo na odru PTL, pa je za zdaj še vznemirljiva misel, tudi željno pričakovanje v deželi upanja.
